Srečen božič! Iz Porabja, z ljubeznijo...

Srečen božič vsem!!!

Malo miru, malo lepote, božično drevo, nasmejani sinček Samuel, družinski dnevi...
Porabske šole so se pred dnevi za nekaj časa zaprle, učenci in učitelji so zase, za starše in prijatelje pripravili čudovite praznične prireditve; dvojezične. Tudi sama praznike preživljam družinsko, daleč od skrbi in razmišljanja o vsakdanjih problemih, daleč od hrupnega sveta... Vsaj nekaj dni je potrebno izklopiti, oditi v drugačen svet, brez neodgovorjenih vprašanj, dvomov in skrbi... Čisto moj svet...
Predpraznični čas pa je bil lep in zabaven tudi v Porabju; celo ravnateljici seniške in števanovske šole, Ildika in Agica, sta se sprostili... Skupaj s svojimi učitelji...

In tako veselo so z učiteljico asistentko Metko pozirali seniški učenci 2. razreda, za katere velja, da so tudi pri slovenščini zelo zelo dobri... Največ zaslug za to pa ima gotovo njihova razredničarka Ibolya, pa babice in dedki, ki z vnuki kakšno rečejo po slovensko...

Naj bo vse lepo, pa ne le med prazniki...

Podpisovanje sporazumov kot družabna igra politike - tretjič

 

Nisem pozabila, da mi v zbirki slovensko- madžarskih izštevank, pardon, meddržavnih sporazumov, manjka kandirana višnja na tortici - najbolj znamenit izmed vseh znamenitih sporazumov, tisti, ki ima zveneč naslov Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini v Republiki Madžarski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji. Za uvod v komentar: ta prelep naslov sem zapisala pravilno, ker preprosto ne prenesem slovnične šlamparije, ki jo nosi že 20 let originalni naslov; neštetokrat sem raznoraznim pomembnežem razlagala, da glagolska zveza zagotoviti pravice zahteva v tem kontekstu ob sebi dopolnilo v 3. sklonu - komu, čemu? in nikakor koga, česa?, kot je zapisano v originalnem naslovu tega sanjskega sporazuma!!! Vsi veleumi, ki so stikali modre glave in pred dvema desetletjema kreirali te zgodovinske pomembnosti, žal niso premogli (a le v slovenskem jeziku, ker je madžarska verzija pravilna!) niti osnovnošolskega znanja slovenske slovnice ali pa je že takrat ta šlamparija kazala odnos slovenske strani do tega papirja... (Tudi to, gospodje in gospe, spada k domoljubju!!! Ne le floskule o ljubezni do jezika!!! Vsak, ki javno nastopa - govorno ali pisno - bi se tega moral zavedati!!! Takih zmazkov pač ne bodo rešili festivali domoljubnih pesmi, ki v teh časih in okoliščinah zvenijo kot sarkazem, čeprav z domoljubno poezijo ni nič narobe... Moti me, kdo, kdaj in kako jo ponuja...)

 



Pa se vrnimo v romantično preteklost, tako lepo, kot prepevanje monoštrskih srednješolcev na zaključku šolskega leta... Pred natanko 20. leti, 6. novembra 1992. leta v Ljubljani, sta zunanja ministra Slovenije in Madžarske, dr. Dimitrij Rupel in Geza Jeszensky, podpisala Sporazum o recipročni zaščiti slovenske in madžarske manjšine v obeh državah, se je istega dne glasilo tiskovno sporočilo slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve. Seveda niso pozabili dodati, da bo ta sporazum, ki je prvi take vrste s katero izmed sosednjih držav, kjer živi slovenska manjšina, in zato tako zelo pomemben, rešil vse kompleksne probleme zaščite jezika in identitete, pospešil razvoj šolstva, gospodarstva, obmejnega sodelovanja... Indija Koromandija, torej. Mediji so poročali, politiki se trkali po junaških prsih; a kajkmalu smo mi, ki bi morali iz teh grandioznih stavkov črpati kakšne praktične konsekvence, začeli ugotavljati, da so sporazumski spektakel potrebovali le politiki, ki svoje mandate odsanjajo in se jih zamenja... Večkrat sem javno rogovilila z besedo recipročnost, a so me hitro utišali, češ, da je govoriti o osnovnem slovarskem pomenu te besede pač nespodobno in nediplomatsko! Torej, naj pozabim, kaj ta beseda v resnici pomeni, kajti slovenski politiki so fini, spodobni, olikani ljudje, in ne morejo kar tako očitati madžarski strani, da česa za Slovence v Porabju ni naredila, saj imata državi vendarle odlične medsebojne odnose, naravnost ljubezensko razmerje!!!

In se malo pozabavajmo z vsebino obravnavanega sporazuma, tako lepo, kot je ta zimska idila na zgornji sposojeni fotografiji... Sporazum ima zelo poveden uvod, ki mu sledi 17 členov. Vsebinsko se dotika vseh področij manjšinskega življenja, pozornega bralca - pa naj mi pravniki oprostijo - pa vseeno zmotijo abstraktni glagoli, ki se nenehno ponavljajo: spodbujati, podpirati, priporočati. Iz slednjega je tudi samostalnik priporočila, ki naj bi jih sprejemala Slovensko-madžarska mešana komisija za spremljanje uresničevanja določil sporazuma. Torej priporočila, ne zaveze, na kar so me pred leti glasno opozorili na nekem sestanku v Budimpešti, češ, to so samo priporočila, kar pač pomeni, da uresničevanje ni nujno. No, da ne bom krivična; pojavljata se tudi glagola zagotavljati, zavezovati se (seveda v nedovršni obliki, zato se lahko zavezujemo in zagotavljamo vedno znova...).

Že v 1. členu državi, podpisnici zagotavljata možnost za ohranitev in razvoj ter svobodno izražanje kulturne, jezikovne, verske in celovite slovenske oz. madžarske identitete manjšin in njunih pripadnikov. Kako lepo! V ta namen bosta sprejeli in uveljavljali ustrezne ukrepe na vseh področjih življenja, v 2. členu piše, da bosta podpirali pouk v maternem jeziku in učenje materinščine v vsej šolski vertikali, pa izmenjavo gradiva, učencev, učiteljev, študentov, štipendij, spodbujali učenje manjšinskega jezika, kulture in zgodovine tudi pri večinskem narodu... Zagotavljali bosta tudi enakopravno javno rabo manjšinskega jezika na narodnostno mešanih območjih (4. člen), zagotavljali lastno informacijsko dejavnost manjšin (5. člen), podpirali ustanavljanje, delovanje in sodelovanje manjšinskih raziskovalnih organizacij in znanstvenih ustanov (6. člen), podpirali tak gospodarski razvoj regij, ki bo preprečeval izseljevanje prebivalstva ter spremembo etničnega sestava avtohtonega ozemlja manjšin (7. člen), zagotavljali manjšinsko politično predstavništvo na vseh ravneh (8.-9. člen), skrbeli za prometne povezave (10. člen), zagotavljali materialno in drugo podporo (12. člen). In še 13. člen dobesedno: Nobene določbe tega sporazuma ni dopustno razlagati ali uresničevati tako, da bi se s tem znižala raven zagotovljenih in že doseženih pravic... Ta, prav poetična vsebina je dajala naivnim upanje, realistom pa zbujala dvome. Saj je tako lepo, da ne more biti res! In ni bilo. Zelo dolgo. Dvajset let drobtinic in tu in tam kakšen večji grižljaj. Pa poglejmo!

Malo teme, še več oblakov in tam nekje daleč sonce... Šele po dveh desetletjih se nekako ureja status narodnostnih šol, s prevzemom ima manjšina več vpliva in pristojnosti, večje so teoretične možnosti sodelovanja z matico, mislim na gostujoče vzgojiteljice, učitelje... Teoretične možnosti pravim, ker se ob konkretnih rešitvah ves čas spotikamo ob zakonske ovire ene ali druge države, ki jih po romantičnem sporazumu tudi ne bi smelo biti, pa so. Največkrat nepremostljive. Nekaj smo na šolskem področju torej pridobili, še več pa izgubili, namreč učence, ki bi od doma prinesli vsaj nekaj slovenskih besed. To seveda ni stvar sporazuma, ampak pogojev, predvsem gospodarskih, ki bi jih le-ta naj zagotavljal. Kaj se je v Porabju v dveh desetletjih zgodilo, da bi slovenščina lahko bila zanimiv jezik in bi starši otroke k pouku vpisovali s pozitivno motivacijo? Skoraj nič ali celo nič. Prometne povezave?? An, ban, pet podgan... Manjšinski poslanec v madžarskem parlamentu? Ni šans. Slovenski duhovnik v porabskih vaseh? Je bil in ga ni več, aktualnemu madžarskemu pa se to res ne da... Skrb za gospodarski razvoj, ki bi preprečil izseljevanje Slovencev in priseljevanje prebivalcev večinskega madžarskega etničnega porekla? Kje pa! Razglejte se malo po lepih andovskih, veriških in drugih gričkih! Obnovljene stare ali novozgrajene hiške so vikendi madžarskih meščanov...

Da ne bom dolgovezila: sporazumi, kar nekaj njih, se podpisujejo še dalje; ob vsakem pomembnem državniškem ali ministrskem ali sekretarskem obisku, ker gospoda pač mora kameram in fotoaparatom pokazati kaj konkretnega. Porabci pa morajo živeti dalje, tudi takrat, ko ugasnejo kamere in bliskavice fotoaparatov in ko podpisovalci že davno pozabijo, kam vse so dali svoje podpise... Zato sem globoko prepričana, da je podpisovanje vseh teh meddržavnih sporazumov, ki v veliki večini sploh niso usklajeni z zakonodajo države, kjer naj bi veljali, zgolj družabna igra politike...

Slovenija, duhovna domovina vseh Slovencev?

Slovenija je/bo res duhovna domovina vseh Slovencev???

Že nekaj večerov se ukvarjam s pripravo referata, ki ga bom imela na omenjeno temo čez dva dni; ampak naslovna vprašalna poved je tam zapisana vzklično ali velelno, ni povsem jasno. No, kar se Slovencev za mejo tiče, to gotovo ne bo držalo. Za Porabce pa stoodstotno ne... Dvajset let samostojne Slovenije, v katero sem najiskreneje verjela, izzveneva v čudno mešanico pelina, kaosa, neizpolnjenih obljub, osovražene vlade in parlamenta z nekaj primerki poslancev s ponarejenimi diplomami, s korupcijo, mafijskimi posli, sodstvom, ki to ni, z anarhijo, protesti, zmedo... Kdo v tej godlji, imenovani država Slovenija, ima še kaj kredibilnosti, časti in odgovornosti? Ne poznam ga, junaka, ki bi to premogel... In jaz naj razmišljam o Sloveniji kot duhovni domovini vseh Slovencev... ?! In Porabci naj razmišljajo o Sloveniji kot duhovni domovini vseh Slovencev...?!?

Moji Porabci so zaskrbljeni, jaz prav tako; vedo, da sta za obstoj in preživetje vsakega naroda najbolj pomembna jezik in kultura in da je lepši in prijaznejši svet odvisen od nas vseh, od slovenš'čne cele, po Prešernu... Tudi od Porabskih Slovencev... ki jih prav nič ne zanima, ker se nikoli niso politično opredeljevali ali strankarsko uvrščali, katera slovenska resnica, desna ali leva, rdeča ali črna, je prava... ki jih ne zanima, kdo v Sloveniji je za kaj bolj zaslužen... in jih ne zanimajo postulati 19. stoletja o narodovi omiki in zgodovinskih vrednotah, pa tista Cankarjeva, kdo je narod in kdo ljudstvo; prav tako jih ne zanima, kdaj smo postali/nastali narod - ali v času NOB ali v času zgodovinsko dokazane naselitve... In - gospodje - kaj pomeni, da Slovenija v evropskem smislu še vedno ni nacionalna država? Tega res ne razumem... Sicer pa Slovencev v Porabju in tudi mene to gotovo ne zanima... Ker sem menila, da sem nepoučena, in veleumnih trditev o Sloveniji, ki še vedno ni nacionalna država, ne razumem, sem se malo razgledala po literaturi: splošno izobraževalni, sociološki, politološki... in ugotovila, da verjetno tisti, ki take trditve zapisujejo v 21. stoletju, razumejo še manj... Zdaj sem pomirjena... V mislih pa se pridružujem tistim, ki pišejo, da je razglabljati o nacionalni državi danes anahronizem... Posebej če pomislimo, kako zvesto in dosledno kimamo - tudi na škodo nacionalne države - evropski nadnacionalni integraciji...

Veste, kaj je za Slovence v Porabju, ta usodno pomemben branik slovenstva na skrajnem severovzhodu naše jezikovne in etnične meje, pomembno? Ne veste, ker potem ne bi razglabljali o abstraktnih pomembnostih, ki jih že od davna v Ljubljani pripisujete zamejskim/predmejskim (po Miranu Košuti) Slovencem. Tudi tone knjig, ki jih kakšna založba - zaradi pomanjkanja prostora v skladišču - odpiše in podari Slovencem za mejo, ne bodo ohranile jezika, kulture, slovenske duše...

Ta drobčkan porabski trikotnik in ljudje, moji Porabci, v njem potrebujejo malo drugačno skrb in pozornost matice; kakšno skromno gospodarsko osnovo, slovenski kruh in sokove slovenske besede, da bodo začutili, da vemo, da so pomembni... Knjige na policah šolskih knjižnic, podstrešij in skladišč jih ne bodo rešile, na veliko žalost darovalcev... Nekaj dobrih dodatnih učiteljev slovenščine, zavzetih govorcev in zaljubljencev v slovenstvo pa je že nekaj drugega! Ja, slovenščino moramo prinašati Porabcem ljudje, ne papir. No, da ne bom razumljena narobe: ljubim knjige, predvsem slovenske, in bi bila zelo srečna, če bi jih tudi vsi Porabci. In ker ni tako, jim je potrebno dati to, kar trenutno najbolj potrebujejo: učitelje, posredovalce žive slovenske besede! In nekaj sredstev za nakup ribiških palic... Ne rib... Saj znajo... In - je Slovenija res duhovna domovina vseh Slovencev??? Še ne. Morala se bo - za svojo verodostojnost - zelo zelo potruditi...

Porabska zimska tihožitja

Pa jo imamo! Prav tako zimo z belino in modrino in mrazom. Pravzaprav je ne maram preveč, ker mi neočiščene porabske ceste podaljšajo pot za nekaj deset kilometrov - namesto po porabskem snegu in ledu potujem iz Monoštra v Slovenijo čez Avstrijo. Tako na slovenski kot avstrijski strani pa se - zaenkrat - recesija na cestah ne pozna...

V zgodbi o jesenskih tihožitjih sem ostala dolžna 3. del - ker ga pač ni bilo. Danes ga lahko uvrstim na prvo mesto med zimska tihožitja! Mislim na nadaljevanko o učiteljici asistentki in plačilu za njeno delo. Končno, bi rekla. Miklavž je na njen bančni račun prinesel prav na svoj godovni dan plačilo za minule 3 mesece, tudi za december bo - takrat že Božiček. In kaj bo po teh štirih mesecih, za katere je sredstva zagotovil Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu? To pa je naslednji del nadaljevanke. Pogovori in dogovori tečejo, nekako verjamem, da bo zadeva rešena. Za eno učiteljico, a mi v Porabju krvavo potrebujemo dve! Iz vseh razlogov, ki sem jih zapisala pred kratkim in še številnih drugih, prav tako usodno pomembnih...

... Zato, da bodo Fani, Cintia in Ester - rožice na fotografiji - in še mnogo takih in podobnih imeli ustrezen pouk slovenščine in se kaj naučili... Zato, da bo slovenščina v porabskih šolah jezik, ki ga bodo starši izbrali kot dobro priložnost za svoje otroke... Zato, da se bo slovenščina ohranjala kot jezik, ki se ga da naučiti, govoriti in z njim kaj pametnega v življenju početi; in da se vsem slovenskim učencem da priložnost, da se zavedo svojih korenin, če so jih že starši in stari starši prikrajšali za zgodnje učenje slovenščine v družinskem krogu...

Drugo zimsko tihožitje je prav gotovo vesela novica, da je madžarsko šolsko ministrstvo nakazalo manjkajoča denarna sredstva za letošnje leto za dvojezični šoli, ki sta v upravljanju Državne slovenske samouprave. Vsaj zaenkrat smo si oddahnili, potem pa vodstvo organizacije, poleg neštetih drugih obveznosti, čaka boj za ureditev finančnih obveznosti v prihodnje. Na koncu se po navadi vse uredi, a pot je vedno zelo težka in negotova. Na zgornji fotografiji je učilnica 4. razreda na gornjeseniški šoli, lepa in sodobna, ena od štirih, ki smo jih v preteklih letih opremili s pomočjo slovenskega šolskega ministrstva, za kar so na šoli zelo hvaležni, saj občina, ki je do nedavna bila vzdrževalka šole, tega ne bi zmogla. Porabski učitelji bodo torej mirno lahko pričakali Božička... Tudi učenci, ki skupaj z njimi pripravljajo božične prireditve in pridno krasijo svoje šole...

Le dobre tri tedne, bogate in naporne, nam je ostalo do konca leta... Snežni pogled na Števanovce je prav romantičen... In kaj nam bo prineslo leto, ki se končuje na številko 13???

Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru?

Skozi dve desetletji se je v Porabju odnos do učenja in ohranjanja slovenščine bistveno spremenil. Če je takrat bila slovenščina nekaj samo po sebi umevnega, edini jezik porabskih babic in dedkov, eden od dveh jezikov njihovih otrok in šibkejši jezik vnukov, ki so se ga le-ti, brez posebnih občutij in utemeljitev ter z malo podedovanega sramu, učili in ne dovolj naučili v šoli, je danes slika povsem drugačna. Starši današnjih šolarjev so ti, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sami kot šolarji doživljali čas toliko opevanih demokratičnih sprememb, čas, ki je odprl meje na Zahod, gradil v Monoštru Oplovo tovarno kot simbol nove, kapitalistične dobe, z nemščino kot zaželenim jezikom sporazumevanja. Prišla je še internetna doba s »surfanjem, lajkanjem in tvitanjem«, z neobhodnim učenjem angleščine, čas bega, izbire, svobode in iskanja priložnosti zase in za otroke… Čas hrepenenja po lepšem in boljšem življenju, kar je neodtujljiva in legitimna pravica vsakega posameznika, čas, ko je bilo potrebno samo razpreti krila in poleteti. Proti zahodu, se razume, ker je na jugu, od koder so prihajali vabni klici matične domovine Slovenije, bilo malo ali skoraj nič priložnosti… Matična domovina Slovenija je prihajala v Porabje s kulturo, knjigami, izobraževanjem, obljubami, romantičnim pojmovanjem slovenstva in občasnimi opozorili, da je pravo le slovenstvo, kakršnega si za Porabce zamišljajo gospe in gospodje v Ljubljani. A od vsega naštetega se, žal, ne da živeti! Porabcem režejo kruh madžarska, avstrijska ali nemška podjetja, in dober delavec mora biti tudi jezikovno lojalen. Le redki srečneži lahko na svojih delovnih mestih kot jezik sporazumevanja uporabljajo slovenščino. Zakaj le redki? To je zgolj retorično vprašanje za politike, gospodarstvenike in diplomate z obeh strani administrativne meje. Številni inicialni gospodarski projekti, konference, simpoziji in forumi so zaživeli in umrli v neštetih in prenapihnjenih medijskih prispevkih. Ko si zaželim malo zabave, razvedrila in smeha, listam po številkah časopisa Porabje izpred pet, deset ali več let in prebiram veleumne članke o gospodarskih povezavah in praviloma bodočih slovenskih naložbah v Porabje; neverjetno, kaj vse prenese ubogi papir!
Danes se v porabskih šolah poučuje slovenščina, celo madžarski starši jo izberejo kot jezikovno priložnost za svoje otroke. Imamo učence, imamo dvojezični šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih, slovenščina se poučuje na osnovni in v srednjih šolah v Monoštru, a umestno vprašanje staršev, če bo za njihove otroke slovenščina res priložnost, ostaja mnogokrat neodgovorjeno.

V monoštrski osnovni šoli Aranya Janosa, na razredni stopnji, smo pred skoraj štirimi leti uspeli uvesti t. i. narodnostni program pouka slovenščine, torej slovenščino kot predmet, 5 ur tedensko za prijavljene učence. Takratna slovenska skupina v 1. razredu je štela 9 učencev, katerih starši so vpisali otroke k slovenščini z namenom, da se le-ti resno kaj naučijo. Naša prizadevanja pod sloganom Slovenščina kot priložnost za vaše otroke so obrodila sadove, Državna slovenska samouprava je celo izdala mojo avtorsko dvojezično knjižico in zgoščenko pod istim naslovom z aktualnimi informacijami in spodbudami za starše. Uspelo nam je prav tako pridobiti učiteljico, za katero smo menili, da bo primerna za to izredno zahtevno nalogo...

Tudi naslednje leto se je vpisalo 6 učencev, pridobili smo še eno učiteljico, ki je izjemna, taka, kakršni bi morali biti prav vsi narodnostni učitelji ... Tretje leto, na žalost, nismo dobili dovolj prijav za narodnostno skupino... Poleg teh dveh razredov sta na isti šoli bili še 2 skupini učencev, ki sta se učili slovenščino v krožku...



In velika slovenska skupina malčkov v monoštrskem vrtcu... Vse to je bilo - pretekli čas, pa malo sedanjika - v prihodnosti bo, na naše razočaranje, drugače, če se ne bodo zganili tisti, ki so v prvi vrsti za to odgovorni, to pa so: najprej slovenske organizacije, potem šole in kot tretja matična Slovenija. V vrtcu bo slovenska skupina seveda tudi v prihodnje, žalostno je le to, da ti otroci ob vstopu v šolo preprosto poniknejo in se učijo nemščino ali angleščino, le slovenščine ne... Aha, zakaj?? Ja, tu smo! Z žalostjo in razočaranjem, ker se čutim soodgovorna, ugotavljam, da bo t. i. slovenska skupinica sedanjih četrtošolcev verjetno v 5. razredu ukinjena, saj starši (tudi sama sem v tem primeru še v tej vlogi, kar je še težje) ugotavljajo, da ta 4-letni pouk slovenščine ni izpolnil njihovih pričakovanj in ni prinesel nobenih rezultatov, saj učenci, ki so skoraj vsi odličnjaki, po štirih letih ne obvladajo niti najbolj preprostih komunikacijskih vzorcev (pesmice in seznami besed brez uporabne vrednosti pa jim gredo), ker je učiteljica z njimi najraje govorila madžarsko in poučevala slovenščino v madžarščini... Seveda sem velikokrat intervenirala, celo tako daleč, da je gospa trenutno globoko užaljena in ne govori z mano... Po štirih letih razredne stopnje se šolarji na Madžarskem odločijo za še 4-letno nadaljevanje šolanja na osnovnošolski predmetni stopnji ali se vpišejo v 8-letno gimnazijo (seveda je možna tudi oblika 4-letne gimnazije po osmem razredu osnovne šole).

In kaj čaka slovensko skupinico monoštrskih četrtošolcev? Na našo veliko žalost, nič dobrega. Na gimnaziji slovenščina zaradi popolnoma nekompetentne učiteljice - oh, groza, ki je prepričana, da dela dobro - umira na obroke. Odgovorni pa nič! Kot da je nekomu to v interesu... Če hočemo stanje spremeniti, krvavo potrebujemo učitelja iz Slovenije, ker ustreznega domačega za gimnazijo v Monoštru nimamo. Na predmetni stopnji osnovne šole Istvana Szechenyija je še slabše, tam praktično vsaj minimalno ustreznega učitelja slovenščine sploh ni. Potrebujemo učitelja iz Slovenije!!! Torej?? Bomo pustili, da zaradi birokratskih zank, nesposobnosti reševanja problemov, nekritičnosti in nesamokritičnosti odgovornih slovenščina v monoštrskih šolah - v osnovni šoli in na gimnaziji - umre???

P.s.: Moj sin je eden izmed teh nesrečnih četrtošolcev; še sreča, da ima mamo, ki je tudi namesto učiteljice postorila vse in še več. Grozno mi je zaradi tistih osmih sinovih sošolcev ... 

Madžarsko-slovenska harmonija ali Viktor in Janez vas gledata....

Slovenija in Madžarska imata odlične medsebojne odnose, praktično brez odprtih vprašanj in dilem. Vse se rešuje, vse teče, vse se dogovorimo in izpolnimo; Madžarska je vredna slovenske pohvale, ker je v teh težkih časih znižala državni dolg, ima vizijo, dela za bodočnost... Slovenija je zgodba o uspehu, državi se zgledujeta ena po drugi. Viktor in Janez, ki sta nas včeraj ves dan gledala z naslovnic osrednjih medijev, hvalila dosežke drug drugega, sta krepila že itak izjemne dobrososedske odnose... Tam na vrhu pravljica živi...

To so medijska sporočila včerajšnjega obiska madžarskega premierja Viktorja Orbana pri slovenskem prijatelju Janezu Janši in še nekaterih VIP politikih v Ljubljani... Ah, tista cesta med Gornjim Senikom in Verico? Seveda, v letu 2013 bo zgrajena... Desetiški konec letnice sicer velja za številko, ki prinaša nesrečo, zato bom verjela, ko se bom prvič zapeljala ali sprehodila po tej mitološki cesti... A je problem Porabja in tu živečih Slovencev le kos ceste, ki bi povezal dve vasi?? Ne, gospodje! To je vaš materializiran izgovor za žrtvovanje slovenske manjšine na Madžarskem. Orban ni pozabil povedati, da imajo v državi 13 priznanih narodnostnih manjšin in da le-te "popestrijo naša življenja". Prosim? Za trenutno madžarsko oblast so manjšine zgolj mrtvi kapital, nič več. Nekatere, posebej največja, romska, socialni, včasih varnostni problem, res popestritev. Slovencev je pač tako malo in še ti so pretežno apolitični, zato za parlamentarne volitve čez dve leti res niso zanimivi... Toliko, kot bi FIDESZ dobil glasov od njih, jih bo dobil v katerikoli večji transilvanski madžarski vasi v Romuniji, saj ima že skoraj pol milijona zamejskih Madžarov tudi madžarsko državljanstvo, s tem pa volilno pravico, kar je bil eden prvih ukrepov Orbanove vlade.

Gospodarske odnose med državama sta označila kot odlične, Orban pa je v zvezi z manjšinami še dodal, da bi bilo dobro, "če bi slovenski predstavniki manjšine svoja vprašanja poslali tudi pisno madžarskim predstavnikom."
Janša je izpostavil le to, da je treba krepiti sodelovanje med manjšinami. "Pogoji življenja in delovanja obeh manjšin imajo velik pomen na obeh straneh meje. Veseli smo bili sporočila premierja Orbana o dokončanju projektov, ki bodo izboljšali življenje slovenskih manjšin na drugi strani meje, in tudi pogoji delovanja madžarske manjšine v Sloveniji so bili predmet pogovora."... In potem je dragi gost poklonil še nekaj nasmeškov kameram in fotoaparatom in sreča je bila popolna... Danes pa je novi dan in mediji so zamenjali naslovnice...

Ima sploh smisel karkoli komentirati??? Toliko puhlic in praznih fraz na enem mestu v enem dnevu že dolgo nisem slišala... Slovenski predstavniki manjšine naj svoja vprašanja pošljejo madžarskim predstavnikom tudi pisno... Je kaj narobe s prevodom ali je objavljen citat iztrgan iz konteksta ali je tip res skrajno aroganten in dobesedno zajebava??? In tisti, ki ste s slovenske strani stali tam okrog, ste se smehljali in kimali?? Sram vas bodi!! To je navadno izdajstvo Porabskih Slovencev!!! Slovenci v Porabju so pismeni. Tudi v madžarščini. In v dveh desetletjih je iz Porabja do Budimpešte romalo nešteto pisnih vprašanj, pobud, prošenj, zahtev. Največkrat so se kje izgubile, poniknile pri vratarjih ali ž-uradnikih ali še kje. In dvajset let je na nebeških vrhovih vse odlično, idealno, pravljično...

Danes, dan po tem veleobisku, je v Porabju še vedno zaprt slovenski muzej v Monoštru, ker nima plačanih računov za obratovanje, slovenski radio še ne ve, kako bo sklenil proračunsko leto, šole ne vedo, kaj bo z dodatnimi sredstvi za delovanje, učitelji ne vedo, če bo tistih približno 400 € mesečne plače redno nakazanih na njihove račune, organizacije ne vedo, kako v bodoče, čas se ustavlja, v predoru pa je le tema. Telefoni v Budimpešti zvonijo v prazno, že dolgo slovenske narodnostne šole pridejo do učbenikov le tako, če so še s katero drugo manjšino skupaj uspešne na kakšnem evropskem projektu. To je resničnost porabskega dneva po famoznem obisku in obljubah v Ljubljani. To je resnično manjšinsko življenje, gospodje politiki!!! Jutri, čez mesec ali leto vas bom spomnila... Čeprav bo zadnja desetiška številka letnice 13!!! Boste vsaj imeli izgovor...

O prav simpatičnem današnjem obisku v Porabju

Fotografija seveda ni z današnjega, ampak spomladanskega obiska na števanovski šoli...

Predsednica NSi in ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak je danes obiskala Porabje, kjer so jo predstavniki slovenske narodnostne skupnosti podrobno seznanili z aktualnim položajem in odprtimi vprašanji delovanja narodnostnih institucij. Gostitelj, generalni konzul RS v Monoštru Dušan Snoj, se je ministrici zahvalil za pripravljenost, da prisluhne Porabcem in njihovim težavam.

Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, je najprej spregovoril o problemih, s katerimi se krovna organizacija srečuje po prevzemu narodnostnih šol v upravljanje. Dogovori z Budimpešto so sicer sklenjeni, pogodbe podpisane, le obljubljenih finančnih sredstev ni od nikoder. Pač stara zgodba, ki se ponavlja, ne glede na barvo vlade. Če pomislimo, da je gornjeseniška šola pred tremi leti dobila 29 mio. forintov dodatne podpore, potem pa vsako leto manj, do letošnjih 19 mio., je stanje zaskrbljujoče. Tudi glede Radia Monošter niso izpolnjene finančne obljube, DSS pa za svoje delovanje – kljub zakonski obvezi, po kateri je morala ustanoviti Urad in zaposliti dodatne ljudi – že 7 let iz Budimpešte dobiva enako vsoto za delovanje na letni ravni. Problemi so tudi s financiranjem monoštrskega slovenskega muzeja. Bile so obljube z madžarske strani, da bodo problemi rešeni, a danes je muzej zaprt, ker so mu izklopili ogrevalni plin in tudi dve zaposleni že nekaj časa nista videli plačila za svoje delo. 

 

 Nadaljeval je Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev, in izpostavil problem nove madžarske volilne zakonodaje, ki je predstavnikom slovenske skupnosti dokončno zaprla vrata Parlamenta, kljub povsem drugačnim goljufivim obljubam aktualne vlade. Le-ta je pred nastopom mandata manjšinam obljubljala poslanske sedeže, danes pa je jasno, da so to bili le predvolilni triki. Prav tako še uradno ni rešeno sofinanciranje Slovenskega doma v prihodnje – kljub spet obljubam madžarske strani, da bo. In zgodba o cesti med Verico in Gornjim Senikom? Ker ni dorečena, bi morda lahko priredili svečan izkop tistega slavnega temeljnega kamna iz leta 2007 … Jaz bom na tej komemoraciji prav gotovo zraven!

Sama sem se najprej zahvalila ministrici za zagotovitev sredstev za financiranje dela učiteljice asistentke do konca koledarskega leta in izrazila bojazen, kako bo s tem, ko naj bi – po zagotovilih resornega ministra Žige Turka in državne sekretarke – strokovno delo učiteljic asistentk v Porabju - govorim o dveh, ker jih trenutno krvavo potrebujemo - prevzelo MIZKŠ.

Ministrica Ljudmila Novak je poudarila, da bodo aktualne porabske probleme vključili v izhodišča za pogovore med predsednikoma vlad, Janezom Janšo in Viktorjem Orbánom, ki bodo kmalu v Ljubljani. Zagotovila je pomoč in podporo Slovencem v Porabju tudi v bodoče. Ker bi Urad želel aktivno kaj prispevati k razvoju in ohranjanju jezika v šolah, se dogovarjajo za razpis zanimivega projekta, kamor bi se lahko vključili mladi diplomanti npr. slovenskega jezika in delovali – po dogovoru s šolami in odgovornimi – v porabskih šolah (kot izvajalci različnih dejavnosti za učence, sodelavci učiteljev, predvsem pa naravni govorci slovenskega jezika). Seveda pa bi pomoč najmanj dveh učiteljev asistentov iz Slovenije, ki bi jo sistemsko uredilo šolsko ministrstvo, bila še naprej aktualna, saj je za šole izrednega pomena.

Po pogovorih je na Generalnem konzulatu bila še manjša slovesnost – ministrica Novakova je v imenu Urada podelila priznanje sodelavcem manjšinske TV-oddaje Slovenski utrinki ob 20. obletnici ustvarjanja oddaje in jim čestitala za pogum in pokončno držo pri vztrajanju, kljub včasih težkim trenutkom. TV-oddaja o Slovencih na Madžarskem, Slovenski utrinki, ki jo pripravljata porabskoslovenska novinarja Ibolya Dončec Merkli in Dušan Mukič, je vidna tudi na slovenski televiziji - ogled toplo priporočam.

Na delovnem kosilu v Hotelu Lipa so se visoki gostji iz Slovenije pridružili še nekateri predstavniki porabske šolske, medijske in kulturne sfere in v prisrčnem vzdušju spregovorili o položaju dejavnosti, s katero se ukvarjajo.

Verjamemo, da bodo sporočila četrtkovih konstruktivnih pogovorov ministrice Novakove v Porabju dobra osnova za pogovore in reševanje/rešitve porabskih problemov na najvišji, meddržavni ravni. Seveda morata tako madžarska kot slovenska stran prispevati vsaka svoj delež, upam pa, da bo slovenska stran po toliko letih leporečja in zavijanja problemov v celofan končno uspela premostiti komplekse in bo spregovorila z madžarskimi sogovorniki pogumno, ostro, dostojanstveno in odkrito. Spoštovani tam v daljni Ljubljani, zgledujte se po Viktorju Orbanu, kako krčevito brani in zagovarja pravice zamejskih Madžarov!!! Konec koncev - Porabje je naš severni branik slovenstva in povejmo to odkrito in glasno, da se nas bo slišalo ...

Madžarski paradoksi ali Viktor vas gleda...

Gleda vas Viktor Orban, predsednik madžarske vlade, vsakodnevno z vseh naslovnic osrednjih časopisov, s televizijskih ekranov, od vsepovsod; in vas prepričuje, da je Evropa nepravična do Madžarske in Madžarov, ki so se tisočletje borili za svoj obstoj, tudi zdaj se borijo in bodo krivični Evropi in vsemu svetu dokazali, da imajo prav... Da imajo mogočno državo, grajeno na temeljih krščanstva, z visoko kulturo, zgodovino, tradicijo. Sicer so v krizi, ker jih je vanjo potegnila ta Evropa. In oni, ponosni Madžari, se bodo iz te krize izvlekli sami. Pravzaprav jih bo na zgornji svet popeljala premierjeva stranka FIDESZ, ki ima več kot dvotretjinsko večino v parlamentu in odloča o čisto vsem. Spremenila je ustavo, vso temeljno zakonodajo, prerešetala institucije in se utrdila na oblasti. Ima prav vse, tudi svoje urade po županijah in okrajih, politične, šolske, nekakšno vzporedno oblast vladajoče stranke... Javnomnenjska podpora Orbanovi vladi je sicer zelo nizka, a kaj bi to; oblast je slast, je obsedenost z močjo - kdo se bo oziral na neko ljudstvo??? Opozicije praktično ni oziroma se pobira zelo počasi, tu in tam kakšen bivši ali sedanji vodja kaj pove, malo potoži, pojoka, pokritizira, a koga to zanima? (Madona, a jaz to res pišem o madžarski stvarnosti - tam od tropičja naprej??? Ni to Slovenija???????????????????)

Medijska zakonodaja skoraj prepoveduje kritično pisanje o aktualni oblasti, s šolskimi vsebinami se manipulira od davna. Otroke se vzgaja v silnem domoljubju, pravzaprav nacionalizmu (v Sloveniji vsaj desetina tega ne bi škodila!). In če je velika večina Madžarov proti taki enopartijski oblasti, zakaj ne demonstrirajo, se upirajo? - me velikokrat kdo vpraša. Saj so poskusili, pa jim preveč ne gre. Še mediji so se od protestov morali distancirati, zato ni širših informacij. Le rohnenje vladnih frontmenov vidimo in slišimo, ljudje pa so vedno bolj apatični. Ne le mladi z diplomami, cele družine, tudi ne rosno mlade, zapuščajo državo. Konec avgusta me je šokirala novica, da je odšla z družino na Škotsko sinova učiteljica. Zakaj vendar in kam? - sem se čudila. In so mi kolegice razložile, da je njen sin po neuspešnem poskusu sprejemnega izpita na fakulteti hotel iti, pridružil bi se mu tudi brezposeln mož inženir, potem pa so se odločili kar vsi. Šli so na slepo. Pred kratkim se je oglasila s pismom kolegicam: Težko je, z možem čistiva, tudi sin dela, mlajši sin hodi v šolo, vse je grozno drago... Gotovo ji je strašno, saj ne zna niti besede angleško... Zanimanje za odhod v tujino, kamorkoli, je izredno. Ljudje ne vidijo perspektive, neke znosne prihodnosti, ničesar. Socialne razlike se poglabljajo, srednji sloj prebivalstva izginja... Pred kratkim sem brala zanimivo novico o morebitni obvezni nemščini kot prvem tujem jeziku v šolah, morda že kmalu. Komentator se je spraševal, kaj bo z angleščino, ki postaja svetovna lingva franka. Ni debate! Hrepenenje po zlati nekdanji monarhiji od časa do časa zaziba v lepše sanje tudi aktualnega monarha. Naj vsaj premier sanja, če že ljudstvo nima razloga za to...

 In ker Bog čuva Madžare, kot pojejo že v prvi kitici himne, ker mladi rodovi že od vrtca dalje trenirajo domoljubje, bodočnost ni tako zelo brezperspektivna. Kljub praznim denarnicam...
In kako je v Porabju? Lega območja blizu Avstrije rešuje marsikoga. Delo v legalni ali ilegalni obliki v bližnjih avstrijskih vaseh in mestih nudi pomemben del zaposlitev Porabcem. A v Monoštru je tudi za te kraje veličastna Oplova tovarna in nekaj manjših obratov, kjer se prav tako kaj najde. Kaj pa zaposlitve v slovenskih govornih okoljih? So preskromne, da bi bile omembe vredne. Šole, manjšinske institucije, gostinstvo, trgovina, mediji - in tu se zgodba konča. Pretoka ljudi med Slovenijo in Porabjem je še vedno zanemarljivo malo. Velikokrat me kdo sprašuje, zakaj v večini monoštrskih lokalov in trgovin ne govorijo slovensko. Zakaj pa bi?? - je moje protivprašanje. Na omenjenih mestih je daleč premalo slovenskih obiskovalcev, da bi se gostincem in trgovcem to splačalo, saj Slovenci po navadi gredo v slovenski Hotel Lipa, kjer pa v večini govorijo slovensko. Pa še eno pomanjkljivost obiskovalcev Porabja iz Slovenije sem opazila: sploh jim ne pride na misel, da bi vprašali, če recimo v nekem lokalu govorijo slovensko, ampak takoj začnejo nemško... Oh, spet ta slovenska majhnost!

Ima slovenščina v takih okoliščinah sploh kakšno bodočnost? Ima, če bodo Porabski Slovenci imeli dovolj močno ekonomsko osnovo za preživetje, če bodo skozi to dosledni in lojalni do rabe slovenščine v medsebojnem komuniciranju, če bo matična Slovenija to začela razumeti in prehajati od besed k dejanjem, če bodo ustvarjena vsaj skromna slovenska govorna okolja in ko bo brez zadreg in kompleksov na vratih trgovin in gostinskih lokalov pisalo: PRI NAS GOVORIMO SLOVENSKO!

Obiski z obljubami, brez obljub ali kar tako

Del porabskega vsakdana so tudi obiski, seveda iz slovenskih in madžarskih logov: obiskujejo nas državni predsedniki, ministri, sekretarji, poslanci, take in drugačne komisije Državnega zbora, pa še upokojenci, gobarji, šolniki, znanci, prijatelji, umetniki ... Ti obiski so več ali manj del manjšinskega vsakdana, del življenjskega utripa v Porabju, vsak pa jih vidi na svoj način. V šolah včasih delujejo malo moteče, če jih je preveč, narodnostni predstavniki pa se ob teh, predvsem političnih obiskovalnih ritualih, večkrat le grenko nasmihajo, saj je jasno, da so vreče obljub, ki jih obiskovalci z najvišjih političnih položajev obvezno delijo, skoraj gotovo napolnjene z zrakom. Izkušnje nam kažejo, da to res drži. Možje (skoraj) v črnem + dama so Porabje obiskali enkrat spomladi - bil je to simpatičen obisk spoznavne narave, zato ni bilo znamenitih vreč ... Le-te pridejo v naročjih ministrov, državnih sekretarjev, vodij raznih vladnih in ministrskih služb običajno na kakšna praznovanja. V slavnostnih govorih se obljublja vse povprek in nagovarja Porabce, naj rečejo, napišejo, sporočijo, kaj potrebujejo od ljube matične dežele oziroma kaj naj le-ta v podobah gospodov politikov stori, reče, uredi pri madžarskih ali slovenskih oblasteh. Kar bodo želeli, bodo dobili! In - verjemite - Porabci so dolgo bili prepričani v verodostojnost takih obljub. No, ko se nekaj mesecev ali let ali desetletij ni nič zgodilo, primerek dajalca obljub pa je bil (so bili, ker ni bil le eden) že davno na deponiji politične ali diplomatske zgodovine, so v Porabju začeli dojemati: eno je dajanje obljub, drugo je izpolnitev le-teh. Niso bili sicer vsi dajalci obljub brez pokritja, bilo je kar nekaj takih, katerih obljube so se uresničile, a prvih je bilo bistveno več. Tako se pri ljudeh, ki se jim kar tako obljublja, ustvari nezaupanje. Kako verjeti? Komu še verjeti?? Obljube iz Budimpešte znajo biti prav genialne: javno se podpišejo pogodbe, kamere brnijo, fotoaparati bliskajo, a vedno manjka kakšen podpis, recimo tistega, najbolj odgovornega. In se čaka, piše, telefonira, meseci tečejo, tudi leta, zgodi pa se - nič. Ali morda kdaj kaj malega ... Potem se zamenjajo vlade, ministri, uradniki, nič ni več tako, kot je bilo, in tisto prejšnje ne velja več. Kaj pa mi, majhni človečki, tu na periferiji??? Iščemo novo pot, vse od začetka ... In jo iščemo tako dolgo, da volivci zamenjajo aktualne politike z novimi ...

Tudi včeraj smo v Porabju imeli obisk, predstavnike poslancev Državnega zbora, ki delujejo v skupini slovensko madžarskega prijateljstva. Bili so na poti k madžarskim kolegom v Budimpešto in so na terenu želeli slišati, v katerih smereh naj se pogovarjajo z madžarskimi politiki. Seveda smo jih opremili s številnimi informacijami, žal je več tistih negativnih. Upajmo, da bodo uspešni.

Nisem mogla mimo te, tudi sposojene zanimive fotografije: predsednik državnozborske komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Večni Franc, zamišljen, zaskrbljen ... Spoštovani predsednik, razumem vašo držo, saj sem tudi sama velikokrat taka, a me ne fotografirajo ... Vaša komisija opravlja plemenito poslanstvo in verjamem, da nas ne boste pozabili tudi v bodoče, ko bomo, skromni, kot smo, zaprosili, da pocukate za rokave gospode na MIZKŠ, ki so nam obljubili sistemsko rešitev problematike učiteljev asistentov s 1.1.2013. Ni potrebno velikih besed ali denarjev, le ljudi, ki svoje obljube tudi izpolnijo. Res sta minister in državna sekretarka na MIZKŠ dala obljubo, da se bo problematika sistemsko rešila, a ta proces, ki se ne zgodi čez noč, je potrebno izpeljati. Časa je malo - dela že kdo kaj na tem?

Upajmo, da bomo čez dva meseca na kateri izmed porabskih šol spet tako nasmejani, kot smo bili pred nekaj meseci ob enem izmed obiskov - na zgornji fotografiji - v Števanovcih. In še moj skromen nasvet vsem, ki prihajate v Porabje s prej omenjenimi vrečami obljub: naj bodo vreče manjše in v njih vsaj nekaj uresničljive vsebine. V nasprotnem primeru - bodite prijazni, nasmejani in - tiho ...

Porabski šolski utrip - dobra dva meseca pozneje

November zna biti depresiven mesec, zato si ga lepšam s tihožitji, kakršno je na prvi fotografiji, in obiski prijazno radovednih učencev v porabskih šolah. Na fotografiji so monoštrski učenci s svojo učiteljico slovenščine, Marto, ki so mi tako lepo pozirali lani. Prinašam jim Cicibane, kaj za posladkati in jih kaj povprašam... Kot sem danes povprašala in marsikaj rekla učiteljem, s katerimi sem preživela popoldan na skupnem srečanju. Pridružil se nam je tudi predsednik Državne slovenske samouprave in nas razveselil z informacijami iz Budimpešte, kjer je včeraj, skupaj z ravnateljicama, podpisal krovno pogodbo o 5-letnem upravljanju in financiranju porabskih narodnostnih šol. Taki prevzemi so drzne poteze, a Porabci pravzaprav niso imeli drugega izhoda. Če se to ne bi zgodilo, bi se šole postopno zaprle, ker po trenutnih kriterijih nimajo dovolj učencev. Ta prevzem v upravljanje s strani krovne slovenske organizacije je torej bil nujen. Pa denarna sredstva? Do konca leta bodo verjetno težave, potem pa naj bi postalo financiranje v nekem smislu sistemsko, čeprav v šolskih krogih rahlo dvomijo, ker jih budimpeštanski birokrati izigravajo že desetletja; vse se obljubi, a čisto malo ali nič naredi... A tu je tudi drugi problem: od kod vzeti ustrezne učitelje za dvojezični pouk??? V Budimpešti so Porabcem ponudili možnost zaposlitev gostujočih učiteljev iz Slovenije. Financirali bi jih v višini madžarske učiteljske plače, blizu 400 evrov, razliko naj bi krila Slovenija. To so gotovo dobre novice in pozitivna smer reševanja problema. A že vnaprej se bojim, kaj bo na izvedbeni ravni, kot pač imam izkušnje...

... Saj dobra dva meseca pozneje, tretji mesec šolskega leta, naša učiteljica asistentka še vedno poučuje na up, čeprav je tam v višavah baje čisto vse urejeno! Do danes ni prejela niti centa!!! To, preprosto, ni normalno. A kdo pomisli, kako oseba brez kakršnega koli drugega vira dohodka, mati samohranilka z 10-letnim sinom šolarjem, lahko živi, motivirano dela, kupi vse potrebno za preživetje????????????????? Je kateri izmed ljubljanskih državnih birokratov kdaj bil v vsaj približno podobni situaciji? Je to državo res odneslo s tečajev, ljudi pa pahnilo v nočne more in obupni fatalizem?? Je kdo v tej bizarni državi še sploh za kaj odgovoren? Ima kdo v tej mlakuži sploh kaj vesti???

Ko sem danes gledala obraze "mojih" porabskih učiteljev, so se mi zdeli zelo drugačni... veliko tišine in senc in skrbi, veliko vprašanj, na katere sem lahko odgovarjala zgolj z NE VEM... Res ne vem... Tisti, ki bi v Ljubljani morali dajati odgovore na naša številna vprašanja, imajo glave v pesku, njihovi telefoni zvonijo v prazno, na pisna sporočila ne odgovarjajo. Je to normalno ali sem jaz padla z Marsa na ta čudaški planet?? Nekoč so nas učili, da je vljudno, normalno, po bontonu, da na poslano sporočilo odgovoriš. Po novem ni odgovorov... Je z mano kaj narobe???

Žalostna sem, jezna, razočarana... A vem, da v svojih bolečinah nismo sami, kar sem povedala danes tudi učiteljem. Številna čudovita sporočila podpore, ki sem jih dobivala danes predvsem iz slovenskega zamejstva iz Avstrije in Italije, nam povedo, da čutite z nami. Iskrena hvala prav vsem! Ja, z nami v Porabju čutite tisti, ki poznate občutke bolečine, brezizhodnosti, nemoči. Na raznih ustanovah v prestolnici - seveda so izjeme - ni takih potreb. In - besede so močno orožje, verjamem v moč besed, za katerimi stojijo dejanja... Besede o dobrem, pravičnem, pozitivnem delovanju... Jih odgovorni v prestolnici imate res samo na ustih???

Mojih dvajset porabskih let...

Mojih dvajset porabskih let... Pisalo se je leto 1992, bila sem profesorica slovenskega jezika na srednji šoli v Lendavi. V neki drugi dvojezični zgodbi, v času, ki je bil zelo drugačen od sedanjega. V okoliščinah, kjer sem se velikokrat morala boriti za svoj prav, kjer prevečkrat nisem razumela, zakaj bi morala biti moja priprava na uro slovenskega jezika dvojezična. In nisem razumela, zakaj jaz - kot lojalna prebivalka na dvojezičnem območju, kjer moram biti dvojezična, če se želim zaposliti npr. v šoli, nimam pravice voliti poslanca madžarske narodnostne skupnosti... Še danes ne razumem...

 

Potem so se pri mojem ravnatelju oglasili gospodje z Zavoda za šolstvo... Povabili so me na razgovor. Porabje? Iščejo svetovalca za pouk slovenskega jezika v Porabju... Oh, ah... Kaj? Kako? Menijo, da sem primerna kandidatka... Halo? Saj nisem kandidatka! Pa razmisli...

In sem razmišljala in razmislila... 1. novembra 1992 sem postala svetovalka za šolstvo Slovencev v Porabju. 1. november? Dan spomina na mrtve? Datum, ki me je plašil in izzival obenem. Ne, ne bom grobar!!! Gotovo je bilo v tej simboliki veliko izzivov, veliko dilem, solz in smeha. Porabje me je zasvojilo, kljub.............................................

 

temu da sem po treh letih skoraj pobegnila, ko so mi učitelji v obraz povedali, da je grozno, kaj vse hočem in pričakujem od njih; da je strašno, kako nesramna sem, ker je sicer vse, kar sem v svoji dvojezični knjigi esejev Tudi to je Slovensko Porabje zapisala, res, a se o tem ne piše, posebej pa ne še madžarsko, češ, kaj pa bodo kolegi Madžari mislili o njih... Aha, tu je problem....

 

kljub temu da sem morala svoje kriterije v zvezi s poučevanjem slovenščine in pridobljenim znanjem spustiti s strehe v kletne prostore...

 

kljub temu da sem šla v Porabje s popolnoma drugačno predstavo slovenstva in narodnostnega zavedanja, kot sem jo v vseh teh letih srečevala vsepovsod...

 

kljub temu da sem šele po mnogih letih dojela, da je v Porabju potrebno neizmerno ceniti in spoštovati že najmanjše pozitivne stvari, vsak prisrčen slovenski pozdrav kjerkoli, vsako lepo besedo in dejanje, ki pove, da je porabsko slovenstvo še živo, a drugačno, kot običajno v Sloveniji pričakujemo, unikatno, samo njihovo... Postala sem del tega in jih globoko razumem. Skozi svojih dvajset let pa me vodijo trenutki, ujeti v zgornje fotografije: na prvi sem s porabskimi učitelji v Monoštru na enem od neštetih izobraževanj, ki sem jih pripravila zanje; dušo si spočijem v tišini porabskih lepot, po razcvetenih gričkih... in v krogu družinice, ob razumevajočem partnerju Janiju in zlatem sinčku Samuelu... na gornjeseniški šoli pa velikokrat snujemo - kot na 4. fotografiji - načrte za prihodnost, skupaj z vodstvom šole, predsednikom Državne slovenske samouprave in dragimi gosti iz Slovenije... moj zakladek, nekdo, ki mu posvetim največ časa, energije in ljubezni, pa je moj sin Samuel, četrtošolec v narodnostnem razredu monoštrske osemletke... Tako teče mojih dvajset porabskih let, to so drobci mojega sveta, ki me radostijo. Veliko ljubezni je potrebno, veliko vere v to, kar delam. In bom počela še naprej in ljubila in verjela... Pred časom mi je bilo postavljeno zanimivo vprašanje s strani novinarke tednika Demokracija:

 

Zdi se, da je prav Porabje od matične Slovenije najbolj oddaljeno. Kako bi opisali stanje duha Slovencev v Porabju? Ali k tej oddaljenosti res prispeva samo dejanska oddaljenost v kilometrih?

 

Moj odgovor je bil:

*** Še zdaleč ne gre za kilometre, ampak za velika razhajanja med projekcijo Slovencev v Sloveniji o tem, kakšni naj bi Porabci bili, in dejanskim stanjem slovenstva v Porabju. Ta skrajni severovzhodni branik slovenstva je namreč svet, premalo in preveč površno znan Slovencem v matici, včasih zlorabljen, včasih malikovan, nikoli pa razumljen do konca… Občudujem vse tiste Porabske Slovence, ki ohranjajo svojo slovensko dušo, ki so naučili slovenščino svoje otroke. In želela bi razumeti vse tiste, ki niso učili svojih otrok slovensko in danes ne vedo, kje in kako zasidrati svoje duše…

Življenje v več jezikih zahteva odprtost duha in srca; porabski mikrokozmos je dvo- ali večjezičnost kot materinščina. Porabski Slovenci so to, kar so, dragoceni del slovenske kulturno-jezikovne celote na svoj, porabskoslovenski način. Identificirajo se s svojim blagozvočnim porabskim slovenskim jezikom – a na žalost le starejše in srednje generacije, s Prešernom in Petöfijem, s slovensko in madžarsko himno in zastavo, enako ljubi sta jim Budimpešta in Ljubljana.

Sanjajo v dveh jezikih, njihova materinščina je dvojezičnost. Enako srčno pojejo slovenske in madžarske pesmi, enako ognjevito plešejo polko in čardaš. In sebe imenujejo Porabci... Bogastvo oplajanja s stičnimi jeziki in kulturami daje slovenski zavesti Porabcev nove dimenzije, širša obzorja, izkušnje, a obenem vsem nam v matici jasno sporočilo, da moramo njihovo perspektivo slovenstva, oplajanega s kulturo in jezikom države, v kateri živijo, razumeti in spoštovati…

...Razumeti in spoštovati njihovo perspektivo slovenstva, to je bistvo. In po dvajsetih letih jo razumem in spoštujem...



Podpisovanje sporazumov kot družabna igra politike - drugič

Če sem se v prvem zapisu pod enakim naslovom osredotočila na sporazume bolj obmejnega pomena, bom tokrat segla malo na meddržavno raven. Že prva, sicer sposojena fotografija, nas popelje v lepo pravljico, pred stavbo madžarskega Parlamenta, na teraso ob lepi modri Donavi, kjer sta pred leti tako poduhovljeno in prijazno pozirala zunanja ministra madžarske in slovenske vlade, Kinga Goencz in Dimitrij Rupel. Fotografija je naravnost poosebljenje odličnih meddržavnih odnosov, ki jih včasih poskuša skaliti kakšen manjšinec ali Franc Pukšič, a se hitro poskrbi, da to ne uspe. Naš slovenski kulturni center v Monoštru pa je velikokrat pomemben kraj takih pravljičnih srečanj politikov. Da ne bo nesporazuma: mene bi izredno veselilo, če bi se energije teh romantičnih srečanj in besede podpisanih sporazumov prelile v resnično življenje Porabskih Slovencev... Če bi vse, kar se podpisuje, bilo uresničeno... če bi kdo od odgovornih malo polistal za nekaj let ali desetletje nazaj in se zamislil nad tem, kaj je takrat kdo podpisoval... Ampak - neki podpisi na nekih papirjih so obvezujoči samo za navadne državljane, ona poduhovljena politična bitja pač podpišejo, potem se jih zamenja in nikomur nič... Kdo na Madžarskem se spomni na ime Geza Jeszenszky, ki je podpisano na enem od najbolj pomembnih meddržavnih sporazumov, tistem o posebnih pravicah madžarske skupnosti v Sloveniji in slovenske na Madžarskem? Drugi, slovenski podpis, je podpis Dimitrija Rupla, še vedno politično aktivnega v Sloveniji, ki pa se verjetno ne bi spomnil, kaj je takrat davno nekje podpisal... Sicer je že od teh podpisov dalje jasno in skozi vsa leta znano, da slovenska stran več ali manj zaveze do madžarske manjšine v Sloveniji izpolnjuje, medtem ko za madžarsko stran v zvezi s Porabskimi Slovenci tega ne moremo reči, saj je zadnja primerjava financiranja manjšin s strani domicilnih držav pokazala, da Slovenija nameni za potrebe madžarske manjšine 20-krat več sredstev kot Madžarska za potrebe Slovencev v Porabju!!!

In gremo k sporazumu, o katerem se zadnja leta bolj malo govori, saj sta obe strani nekako zaspali pri obnavljanju delovnih programov, ki naj bi operativno skrbeli za uresničevanje določil sporazuma. Torej gre za Sporazum o sodelovanju na področju kulture, izobraževanja in znanosti med R Slovenijo in R Madžarsko, podpisan 2. septembra 1992, v Budimpešti. Če danes, po dvajsetih letih, beremo to besedilo, smo še vedno lahko navdušeni, kaj vse se je - verjetno v luči poosamosvojitvene slovenske in demokratično prenovljene madžarske evforije takrat obljubljalo in kaj vse sta podpisovala takratna šolska ministra, Slavko Gaber in Andrasfalvy Bertalan. Sporazum vsebuje 13 členov, ki opredeljujejo sodelovanje med državama na kulturnem, izobraževalnem in znanstvenem področju. V 11. členu beremo, da bosta obe strani za izvajanje določil sporazuma ustanovili Mešano komisijo, ki bo zasedala enkrat na tri leta, pregledovala uresničeno in izdelala novi triletni predlog sodelovanja, ki bo vseboval tudi finančne in organizacijske določbe za izvedbo programa. Srečevanja t. i. Mešane komisije so potekala vse do leta 2006, ko je na zadnjem zasedanju le-ta sprejela program sodelovanja 2006-2008. V tem, prav tako zanimivem in zgovornem dokumentu lahko preberemo marsikaj. Recimo, 13. člen: Pogodbenici bosta podpirali neposredno dvostransko izmenjavo učiteljev jezika, pa tudi učiteljev drugih predmetov. Podlaga za to določilo je seveda v 3. členu Sporazuma! 20 let se torej dogovarjajo, pogovarjajo, spodbujajo, priporočajo... Čas pa teče, in če bi taka določila v porabskih šolah začeli konkretno izvajati takrat, ko so se politikom zapisala, danes ne bi govorili o slovenščini kot jeziku, ki pri porabskem mladem rodu ni več prvi jezik, ampak se ga začenjajo učiti - še zdaleč ne optimalno - v šolah.

Pred šestimi leti je torej bil podpisan zadnji delovni program, kjer v zadnjem, 71. členu beremo: Prihodnji sestanek mešane slovensko-madžarske komisije bo v Budimpešti. Datum sestanka bo določen po diplomatski poti. Ta program začne veljati v skladu z notranjimi predpisi obeh držav in velja do podpisa novega... Tega prihodnjega sestanka seveda še do danes ni bilo! Torej - program, po zadnjem stavku sodeč, in če je bralec vsaj osnovno funkcionalno pismen, še velja!!! Ali velja le tisto, kar želimo, da velja???

13. člen osnovnega besedila Sporazuma pravi: Ta Sporazum velja 5 let od dneva veljavnosti. Veljavnost se bo avtomatično podaljšala za nadaljnjih 5 let, če ga ena od obeh strani 6 mesecev pred potekom ne razveljavi v pisni obliki. To je bilo zapisano natanko 2. septembra 1992!!! Torej - 5 let in še 5 let - kaj pa potem??? Vsakič 5 let?

Letos, septembra, ko se je podpisoval zapisnik XIII. zasedanja druge Mešane komisije v zvezi z drugim sporazumom, se je snovalcem besedila med drugim zapisalo v 15. točki II. poglavja: SMMK opozarja obe strani, da je veljavnost Sporazuma o sodelovanju na področju izobraževanja, kulture in znanosti med RS in RM, podpisanega 2. septembra 1992 v Budimpešti, potekla. Glede na to, da sta obe državi članici Evropske unije, SMMK predlaga, da v luči krepitve slovensko-madžarskega kulturnega, izobraževalnega in znanstvenega sodelovanja obe strani podata pobudo za sklenitev novega sporazuma.

A je kdo iz teh treh odstavkov kaj razumel??? Kako je na podlagi neveljavnega sporazuma - če je le-ta veljal 10 let - zasedala 2003. in 2006. leta Mešana komisija? Kdo tu koga zaj.......? Kdo lahko tu komu kaj verjame??? No, bilo pa je mnogo novinarjev, fotografov, nastali so lepi članki, vsi so se imeli lepo... Kot pri Človek ne jezi se... 

A se nekateri vseeno jezimo, tudi če vse štiri naše figurice prve prispejo domov...  

Še pisno poslansko vprašanje (in seveda odgovor) smo si prislužili

Jara kača zgodbe o učiteljici asistentki, ki je in je ni, pa bi morala biti in ne, in kaj če bi morda bila... se vleče že čez vso Slovenijo, preko medijev, pisem, ustne in pisne podpore, uradniških obljub in sprenevedanj, postaja nevarna kot zgornja prelepa zelena mušnica in je prišla vse do Državnega zbora, kjer sedi tudi nekaj zaupanja vrednih poslancev, ljudi, ki že leta in leta spremljajo problematiko Slovencev za administrativno mejo, in jim ni vseeno, kako velik ali majhen bo jutri in pojutrišnjem slovenski kulturni, tudi etnični prostor. Zgodovina odnosov matične Slovenije do problematike Slovencev v Porabju je zelo pestra; od komedije finih fantov in punc, ki se ne bodo nikomur zamerili, in so me velikokrat okregali, ko sem renčala o recipročnosti in še čem, do znamenitih junaštev večnega Franca Pukšiča v Budimpešti, ko je madžarski strani hotel povedati, kaj ji gre, kar bi bil končno prvi slovenski politični uspeh na Vzhodu, a so ga kar njegovi zelo hitro utišali, če se ne motim, celo zamenjali... Madžari pa so to slovensko pritlehnost, prestrašenost, morda diplomatsko nesposobnost leta in leta spretno izkoriščali. Delegacije so potovale sem in tja, vse povprek se je obljubljalo in pri obljubah največkrat ostajalo. Potem se je začelo na glas govoriti o nesposobni in premalo glasni manjšini, ki da si ne upa nastopati do madžarskih oblasti dovolj odločno, glasno in zavzeto. In je ob neki priložnosti bil povabljen v informativni program slovenske nacionalne televizije predsednik Zveze Slovencev, da pokomentira nek obisk in neke obljube. Bil je kritičen, odločen, glasen. In reakcija slovenske strani? Neverjetna, a za poznavalce pričakovana: opozorilo s strani zunanjega ministra Rupla, naj pazi na svoje besede, saj bo s takim načinom javnega nastopanja pokvaril odlične slovensko-madžarske odnose!!!!! In kaj lahko iz tega sklepamo? Da je slovenska manjšina, če je potrebno, lahko tudi žrtvovana za odlične meddržavne odnose! Velikokrat sem imela take občutke in mnogokrat so Porabce peljali žejne čez vodo, čeprav bi, vsaj tu in tam, bilo z njihove strani potrebno pokazati malo več odločnosti...

Pa se vrnimo k poslancem; Komisija DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je tudi letos, kot vidimo na prvi fotografiji, takole vstopala v seniško šolo; prisrčen obisk, veliko besed, tudi obljub, a znosno. Bilo je simpatično... Tudi z našo učiteljico asistentko so se srečali, na šoli so hvalili njeno pomoč in prepričani smo bili, da so stvari urejene. Pa niso bile... Ne bom ponavljala vseh postaj križevega pota, ki jih je (in mi skupaj z njo) prehodila naša požrtvovalna učiteljica; zgodba se je pred dobrim mesecem prelila v pisno poslansko vprašanje, naslovljeno na ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu in šolskega ministra, kjer so avtorja zanimale predvsem tri stvari; zakaj nenadno nepodaljšanje pogodbe z učiteljico asistentko, katere aktivnosti se izvajajo oz. načrtujejo za zagotovitev ustrezne ravni poučevanja slovenščine v Porabju in s tem ohranjanja slovenskega jezikovnega prostora, in kako se bodo v bodoče zagotavljali pogoji za ohranjanje slovenščine v zamejstvu in po svetu. Lahko samo čestitam avtorju za tako premišljena in tehtna vprašanja. Pred nekaj dnevi je prišel skupen odgovor. Seveda sem ga temeljito preštudirala in nanj tudi odreagirala. S strani Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je bilo odgovorjeno jasno in korektno: njihova pomoč za 4-mesečno financiranje dela učiteljice asistentke je zagotovljena. To je gotovo več, kot so dolžni storiti, plemenito, z mnogo razumevanja za problematiko in res smo jim hvaležni.

A zgodba s šolskega ministrstva? Konkretna vprašanja so dobila abstraktne odgovore, izgovore o doslejšnjem nesistemskem financiranju... Aha, zakaj pa se, gospodje, ne potrudite za sistemsko financiranje??? Ja, saj so obljube o tem, kako zelo se bo pomagalo, kako se vse pomoči Porabju ne bo zmanjševalo, kako se vsi zavedajo usodnega pomena te pomoči... Potem pa, za božjo voljo, zadeve uredite, da ne bomo naše jare kače vlačili še kam in kar naprej, da bomo v miru opravljali svoje naloge, ne pa se izčrpavali v zgodbah kaj bi bilo, če bi bilo...!!! Vsi vse vemo, tudi to, da v porabskih šolah potrebujemo vsaj dva učitelja iz Slovenije. Ni to takšen strašen strošek, zaradi tega slovenski proračun prav gotovo ne bo šel v bankrot... Če pa v Porabju ne bomo sposobni zagotoviti ustrezne ravni pouka slovenščine, pri kateri bi se učenci tudi kaj naučili in slovensko spregovorili, pa se bo slovenski jezikovni prostor, stoletja ohranjan kljub pritiskom, kmalu začel nevarno krčiti. In se bo krčil in krčil in mi bomo nemo zrli to počasno umiranje in kazali drug na drugega in iskali krivce. Kako, hudiča, ne razumete??? Za vse, tudi ne povsem čiste zadeve, se najdejo sredstva; če je politična volja. Če so ljudje iskreni, odgovorni in držijo besedo... Upam, da bo avtor poslanskega vprašanja, Samo Bevk, še koga kaj povprašal... In vedno več nas je in bo, ki zahtevamo konkretne odgovore. Zaradi zaveze, poštenosti in čistega srca... Zaradi prepričanja, da se slovenski kulturni in jezikovni prostor ne konča na razvodju Mure in Rabe ali - kar na Muri...

http://www.drugisvet.com/

Podpisovanje sporazumov kot družabna igra politike - prvič

Slovenija in Madžarska imata podpisanih čez petdeset sporazumov, protokolov, dogovorov, programov in kaj je še takega na meddržavni, regijski, čezmejni, narodnostni... ravni, dvostranski, tristranski, večstranski... Prva fotografija je nastala ob podpisu sporazuma med predsedniki slovenskih krovnih organizacij na Madžarskem in pomurskimi Madžari. Podpisu sta botrovala celo državna predsednika (madžarski je zdaj že bivši, ker se na Madžarskem ob dokazanem plagiatorstvu, recimo disertacije kot pri njem, pač odstopi in ponikne; a to je na Madžarskem...). Aha, kaj sta se manjšini sporazumeli? Nič konkretnega. Med drugim to, da bosta obiskovali prireditve druga druge. Halo? A je za to potreben sporazum??? No, dalo bi se na osnovi tega sporazuma kaj med manjšinama postoriti. O tem sem se tudi pred meseci pogovarjala s predsednikom krovne organizacije Madžarov v Sloveniji. A pobude in vsebinske osnove morajo biti obojestranske, je rekel, in prav ima. Torej sporazum zaradi sporazuma, dogodka, kamer, fotoaparatov...

Druga fotografija prikazuje že veseli del podpisa, menda obnovitve podpisa, sporazuma med goričkimi občinami in slovenskima organizacijama v Porabju. Več sodelovanja si želijo, več skupnih projektov, več neposrednih stikov, pobud, dejavnosti. Prelepo! A kako to deluje v praksi? Ima kdo voljo, predvsem pa denar, da recimo ustanovi kakšno podjetje v Porabju? So delovna mesta, v Porabju in na Goričkem, kjer bi se zaposlovali delavci z Goričkega recimo v Monoštru in delavci iz Porabja na Goričkem? Lahko porabski in gorički turistični delavci pripravijo skupno odmevno promocijo območja? Lahko gorički in porabski sadjarji skupno nastopijo z ekskluzivno ponudbo na trgu? Lahko učitelji z goričkih šol dopolnjujejo svojo manjkajočo obvezo v kadrovsko podhranjenih porabskih šolah??? Na pretežno vsa vprašanja je odgovor NE!!! Nič od tega skoraj ni možno zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, predvsem pa toge zakonodaje, ki ob vsaki pobudi kot mlinski kamen obvisi nad le-to. In kaj bodo dobronamerni podpisniki sporazuma počeli z le-tem??? Upajmo, da se bo kdo česa spomnil... Kamere in fotoaparati ter lepi prosti spisi v medijih pa so le bili...

To sta dva taka primera nedolžnih družabnih iger; lepa kot moja zgornja jurčka s petkove bere... Fotografije tretjega porabskega tihožitja, ki sem jo obljubila v zadnjem zapisu, pa še vedno ni. Seveda je Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu korektno opravil obljubljeno nalogo - zagotovil sredstva za 4-mesečno delo učiteljice asistentke v porabskih šolah. A kar se tam zgoraj zagotovi, je potrebno tu spodaj izpeljati. A, kako? Težko. Nekoč so me poučevali, da so vsi meddržavni sporazumi pravno mednarodni akti, katerih veljavnost je nad notranjo zakonodajo držav podpisnic. Morda v teoriji mednarodnega prava. A, dragi pametni gospodje, ste kdaj poskušali rešiti kakšen elementaren problem ali zapis česa na osnovi vašega visokega prava? Niste. Ker se ne da rešiti. Ker vas bo zadnji uradnik v kakšni zanikrni občinski pisarni debelo gledal in vas prepričeval, da ste s svojo pametno teorijo gotovo s katerega drugega planeta. Pametne obljube lepih sporazumov pač niso del notranje zakonodaje držav podpisnic sporazumov, v tem je srž zgodbe. Jaz take reči čutim na lastni koži neštetokrat, vseh 20 let, odkar sem v Porabju. In takrat sem sama, nemočna, nebogljena... brez kamer in fotoaparatov. Kot trenutno naša učiteljica asistentka...

O še dveh, meni tako ljubih in zanimivih, sporazumih med Slovenijo in Madžarsko pa drugič. Še prej pa bom pokomentirala odgovor na pisno poslansko vprašanje v zvezi s problematiko narodnostnega šolstva v Porabju. Zdaj pa v lep, porabski jesenski dan, po malo sonca in veselja. Še kako potrebujem oboje!!!