November zna biti depresiven mesec, zato si ga lepšam s tihožitji, kakršno je na prvi fotografiji, in obiski prijazno radovednih učencev v porabskih šolah. Na fotografiji so monoštrski učenci s svojo učiteljico slovenščine, Marto, ki so mi tako lepo pozirali lani. Prinašam jim Cicibane, kaj za posladkati in jih kaj povprašam... Kot sem danes povprašala in marsikaj rekla učiteljem, s katerimi sem preživela popoldan na skupnem srečanju. Pridružil se nam je tudi predsednik Državne slovenske samouprave in nas razveselil z informacijami iz Budimpešte, kjer je včeraj, skupaj z ravnateljicama, podpisal krovno pogodbo o 5-letnem upravljanju in financiranju porabskih narodnostnih šol. Taki prevzemi so drzne poteze, a Porabci pravzaprav niso imeli drugega izhoda. Če se to ne bi zgodilo, bi se šole postopno zaprle, ker po trenutnih kriterijih nimajo dovolj učencev. Ta prevzem v upravljanje s strani krovne slovenske organizacije je torej bil nujen. Pa denarna sredstva? Do konca leta bodo verjetno težave, potem pa naj bi postalo financiranje v nekem smislu sistemsko, čeprav v šolskih krogih rahlo dvomijo, ker jih budimpeštanski birokrati izigravajo že desetletja; vse se obljubi, a čisto malo ali nič naredi... A tu je tudi drugi problem: od kod vzeti ustrezne učitelje za dvojezični pouk??? V Budimpešti so Porabcem ponudili možnost zaposlitev gostujočih učiteljev iz Slovenije. Financirali bi jih v višini madžarske učiteljske plače, blizu 400 evrov, razliko naj bi krila Slovenija. To so gotovo dobre novice in pozitivna smer reševanja problema. A že vnaprej se bojim, kaj bo na izvedbeni ravni, kot pač imam izkušnje...
... Saj dobra dva meseca pozneje, tretji mesec šolskega leta, naša učiteljica asistentka še vedno poučuje na up, čeprav je tam v višavah baje čisto vse urejeno! Do danes ni prejela niti centa!!! To, preprosto, ni normalno. A kdo pomisli, kako oseba brez kakršnega koli drugega vira dohodka, mati samohranilka z 10-letnim sinom šolarjem, lahko živi, motivirano dela, kupi vse potrebno za preživetje????????????????? Je kateri izmed ljubljanskih državnih birokratov kdaj bil v vsaj približno podobni situaciji? Je to državo res odneslo s tečajev, ljudi pa pahnilo v nočne more in obupni fatalizem?? Je kdo v tej bizarni državi še sploh za kaj odgovoren? Ima kdo v tej mlakuži sploh kaj vesti???
Ko sem danes gledala obraze "mojih" porabskih učiteljev, so se mi zdeli zelo drugačni... veliko tišine in senc in skrbi, veliko vprašanj, na katere sem lahko odgovarjala zgolj z NE VEM... Res ne vem... Tisti, ki bi v Ljubljani morali dajati odgovore na naša številna vprašanja, imajo glave v pesku, njihovi telefoni zvonijo v prazno, na pisna sporočila ne odgovarjajo. Je to normalno ali sem jaz padla z Marsa na ta čudaški planet?? Nekoč so nas učili, da je vljudno, normalno, po bontonu, da na poslano sporočilo odgovoriš. Po novem ni odgovorov... Je z mano kaj narobe???
Žalostna sem, jezna, razočarana... A vem, da v svojih bolečinah nismo sami, kar sem povedala danes tudi učiteljem. Številna čudovita sporočila podpore, ki sem jih dobivala danes predvsem iz slovenskega zamejstva iz Avstrije in Italije, nam povedo, da čutite z nami. Iskrena hvala prav vsem! Ja, z nami v Porabju čutite tisti, ki poznate občutke bolečine, brezizhodnosti, nemoči. Na raznih ustanovah v prestolnici - seveda so izjeme - ni takih potreb. In - besede so močno orožje, verjamem v moč besed, za katerimi stojijo dejanja... Besede o dobrem, pravičnem, pozitivnem delovanju... Jih odgovorni v prestolnici imate res samo na ustih???
Ni komentarjev:
Objavite komentar