Čakajoč ministrico...

Dobra tri leta pozneje: Porabje bo obiskala slovenska ministrica za izobraževanje, znanost in šport! Suhoparna novička, ki pa dobi vso sočnost in barvitost, če jo postavimo v kontekst aktualnih čudaških priprav in ministrskega obiska pred tremi leti, ko sta na praznovanje kulturnega praznika prišla kar dva, takrat superministra, madžarski in slovenski; tistega obiska se gotovo nihče več ne spomni, ker ni kaj pomniti, čeprav tri leta ni tako dolga doba. Tokrat bo slovenska ministrica brez madžarskega spremstva - z madžarskim ministrom se bo srečala v Budimpešti - po vseh preigravanjih, dogovarjanjih na višjih ravneh, ki so že davno izgubile stik z bazo (pravzaprav ga nikoli niso imele), obiskala Budimpešto, pa zelo malo Sombotel in najmanj Monošter oziroma Porabje (po mojih informacijah se namreč porabski del vsak dan skrči za nekaj minut)... Seveda vse to ni stvar ministrice, ampak tistih, ki obisk pripravljajo... In vanj trpajo zadeve, skregane z vsako logiko... Seveda je jasno, da so ministri politične figure in ne operativci, a kljub vsemu se lahko nad tem, kako se iz Slovenije, skozi oči v vesolje zazrte budimpeštanske diplomacije, gleda na porabske šolske probleme, globoko zamislimo...

Ministričin dvodnevni obisk na Madžarskem bo torej osredotočen na prelepo prestolnico; pogovori z ministrom za človeške vire bodo kratki, saj imata državi na tonah papirja vse urejeno. Je morda kaj odprtega? Pravzaprav v formalno-pravnem pogledu ne. V porabskem šolstvu so sistemske in finančne obveznosti s strani madžarske države urejene kot še nikoli doslej. Trenutna vlada, ki je omogočila tudi institut zagovornikov narodnosti, nudi dobre pogoje za narodnostni razvoj in obstoj. Zadnji delovni program sporazuma na področju izobraževanja, kulture in znanosti je podpisan. Kaj se bo iz njega uresničevalo, pa tako ali tako nikogar pretirano ne zanima oziroma ni stvar ministrov. Imamo torej odlične medsebojne odnose, ljubimo se in bratimo, Budimpešta pa je že od davna ena najlepših evropskih metropol (tokrat slikci nista moji).

Ne samo z ministrom, tudi z univerzitetniki se je treba srečati in podpreti nastajanje znanstvenega MADŽ-SLO in obratno, slovarja... Znanstveni slovar? Halo? Kaj pa je to??? Znanost, so me učili, je izredno širok pojem, vedno širši; seveda pa ima ta gromozanska nadpomenka neštete podpomenke... Katero področje znanosti naj bi ta znanstveni slovar pokrival, gospe in gospodje??? Komu naj bi služil? Kakšen pomen bo imel, ko pa vemo, da še sodobnega splošnega medjezikovnega slovarja ne premoremo??? Je to spet eden izmed poslov, ki služijo tistim, ki znajo čebeli matici izpuliti denar?? (Ko bom vse to vedela, in če so moji pomisleki neupravičeni, se vam bom javno opravičila.) Mogoče sem nevedna, ampak moje črne slutnje so se doslej še vedno izkazale za upravičene... Saga o znanstvenem slovarju je sicer stalnica vseh mogočih pogovorov povsod in z vsemi; ja, lepo zveni, a jaz bi se na mestu tistih, ki naj bi globoko segli v vrečo ministrstva, vseeno vprašala, kaj ta famozna besedna zveza - znanstveni slovar - konkretno pomeni, kakšno dodano vrednost prinaša, predvsem pa, komu bo to namenjeno ter čemu... Ministričin dan, večer in jutro v Budimpešti bodo torej še kako bogati in pestri...

Potem pa brž na pot, proti zgodovinski Savarii, današnjemu Sombotelu, kjer je še eno univerzitetno središče, s katerim se tokrat ne bi posebej ukvarjala, saj sem se pred kratkim...

Ostane še popoldan, ko je treba do Ljubljane; ker pa pot pelje skozi Porabje, bi se dalo narediti kratek postanek v Monoštru... Tako nekako zvenijo zadnje informacije s strani organizatorjev obiska... Kratek postanek, ob katerem naj bi bil volk sit in koza cela, se imenuje delovno kosilo. Ta izraz pri meni od nekdaj vzbuja smeh, saj so vsa kosila delovna; zajemamo z žlicami, režemo z noži, držimo z vilicami, dvigujemo kozarce, brišemo s servietami, odpiramo usta, jemo tiho, ne da bi cmokali, dregali sosede ali smetili okrog krožnika... Vidite, koliko glagolov, ki pomenijo dejanja, ne pa stanja... Rekli boste: Hej, babnica, zdaj pa si pretirala s svojim sarkazmom! Morda sem res, a bila sem gostja neštetih delovnih kosil in večerij, ki so bila delovna na zgoraj opisan način. Se lahko kdo kaj resnega pogovarja z žlico ali kozarcem v roki in s praznim želodcem ter polnimi usti??? Pogovori ob delovnih kosilih so standardni: hvalimo juho in rezance v njej, meso, ki je dovolj mehko, pa vino, ki je ravno dovolj ohlajeno, kislo ali sladko; obudimo kakšen spomin in se trudimo, da ne govorimo preveč, ker lahko ostanemo lačni. Protokol je protokol, minute so odmerjene, čas je zlato... Minute tečejo, oh, treba se bo posloviti. Trudimo se, da naši nasmehi niso kisli in malo zveriženi... Ja, v kuhinji so se spet enkratno potrudili, stregla je vrhunska, izbrana, slovensko govoreča ekipa. Krasno! Srečno pot in vse dobro želimo, kosilo je bilo vrhunsko!

 Saj res - kaj pa bi mi v Porabju, mi iz šolskih logov namreč, želeli ministrici povedati in pokazati, pa ji ne bomo mogli??? Popeljali bi jo po lepo urejenih šolah, predstavili svetle in temne plati dela, neskončna prizadevanja za ohranjanje jezika oziroma v šolah učenje le-tega na novo. Pokazali bi ji sadove našega, največkrat nočnega dela - samo naše učbenike, ki učencem prijazno odkrivajo matično državo Slovenijo, prisrčno približajo učenje slovenščine in jim ponujajo jezik kot krasno priložnost... In spregovorili bi o največjem problemu - kadrih v šoli, kjer bi Slovenija lahko s svojo pomočjo - finančno podporo in sistemsko umestitvijo asistentov naredila največ za ohranjanje jezika... Vse to in še kaj bi ji povedali, pokazali, predstavili, pa ne bomo mogli... Minute so še vedno samo minute...

Je porabsko drevo tudi prešibko, da bi se čakajoči obesili nanj? Je Godot sploh kdaj prišel ali ga Didi in Gogi še vedno čakata?

Ker je moj zapis začel nastajati včeraj, je takšen, kot je. Ta trenutek pa lahko dodam, da se čakanje končuje. Dobila sem sporočilo, da Godota, pardon, ministrice, ne bo. Ne v Budimpešto, ne v Sombotel, kaj šele na delovno kosilo v Monošter! Vsaj zaenkrat ne. Višje sile pač... Ja, striček Samuel Beckett bi v slovenski diplomaciji in politiki še lahko našel nešteto likov za svoje drame absurda, če bi bil še med živimi...

Slovenskih državnih odlikovanj je kot peska v Sahari (1)

Predsednik republike ima v Sloveniji to čast ali kaj bi že temu rekli, da podeljuje državna odlikovanja: medalje za zasluge, red takšen in drugačen ... Iskreno povedano, te stvari me nikoli niso tako zelo zanimale, ker je teh odlikovanj toliko, da - vsaj po moje - njihov sijaj konstantno bledi. No, če je odlikovanec t. i. zamejski Slovenec, pa že prisluhnem; tudi pred kratkim sem, ko sem najprej našla sporočilo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu: "Pomemben dan za Slovence in dolgoletne novinarje iz zamejstva!
Danes, 26. aprila 2016, se je minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc udeležil posebne slovesnosti, na kateri je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z medaljami za zasluge zamejske Slovence in dolgoletne novinarje, ki so pokrivali zamejsko tematiko v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.

Medaljo za zasluge je predsednik Pahor vročil dr. Dragu Štoki, Marjanu Terpinu, Mirjam Muženič, Lojzetu Kosu, odlikoval pa je tudi Giorgia Banchiga, Gernota Kocherja in Karla Gadanyija."  Karel Gadanyi - zamejski Slovenec?? Ta pa je dobra!! Pred dvema letoma in pol sem napisala blog na temo slovenske katedre v Sombotelu, ki jo je omenjeni več kot tri desetletja vodil - dobro si je osvežiti spomin, da boste razumeli, čemu moje zgražanje, ne pa navdušenje - predvsem nad tistim, ki se je tega bizarnega predloga spomnil: http://iskriceizporabja.blogspot.si/2013/12/izvirni-greh-apaticnega-odnosa-do.html ...

Svoje zgražanje sem objavila tudi na Facebooku:

Čestitam vsem odlikovancem, posebej zamejskim novinarjem, me pa čudi in sem ogorčena, da se med zamejske Slovence na Madžarskem podtika kameleona, ki, prvič, ni Slovenec, drugič, skoraj nikoli ni deloval v njihovo, ampak svoje dobro, in, tretjič, malo samokritičnosti in slovenskega zavedanja/ponosa predlagateljem res ne bi škodilo... Zato pa je stanje duha v Porabju tako, kot je... Med komentarji je bil zelo tehten ta, v katerem se slovenska zagovornica sprašuje, kdo je dal ta predlog brez vednosti skupnosti: Kdo so pa bili predlagatelji? Lepo bi bilo tudi kaj takega vedeti narodnostni skupnosti, ki naj bi dala predlog za veliko odlikovanje za ljudi, ki so vse življenje delovali za njo...

Kolikor vem, je bil predlagatelj kar predsednik Zveze Slovencev, brez vednosti predsedstva ali kakšnega legitimnega predstavnika skupnosti, po načelu Slovenci v Porabju - to sem jaz! Naj spomnim, da je Zveza zgolj civilno društvo kulturno-informacijske narave z nekaj čez 100 člani ... In ta isti predsednik je vsa leta velik kritik šolstva, neučinkovitosti učiteljev in vsega, kar je povezano z narodnostnim izobraževanjem ... Kdo pa so ti učitelji na šolah, predvsem mislim na učitelje slovenščine? Diplomanti katedre za slovenski jezik, ki jih je tudi poučeval, hkrati pa jim kot vodja katedre, pozneje rektor, podpisal diplome iz slovenskega jezika - gospod odlikovanec!!! 120 takih diplom je bilo podeljenih, se je hvalil na neki obletnici, a na prste obeh rok bi lahko prešteli tiste, ki imajo za papirjem tudi ustrezno znanje ... Pa ne gre le za znanje, ampak v prvi vrsti za odnos do jezika, narodnosti, pripadnosti slovenstvu; že več kot dvajset let poslušam zgodbe taistih učiteljev, kako se jih je na študiju slovenščine uspešno pomadžarjalo, kako je še slovenska lektorica z njimi raje govorila madžarsko kot slovensko (za lažje razumevanje pa še podatek, da odlikovanec ni Porabski Slovenec, ampak gradiščanski Hrvat; in da ne bom razumljena napačno: nič nimam proti temu, ampak naj se to javno pove/zapiše, ne pa zamegljuje). Predsednik Zveze je torej za odlikovanje predlagal nekoga, katerega "produkte" je posredno kritiziral desetletja ... Razumi če moreš ... 

 Odlikovanec je medaljo za zasluge prejel za uspešno umeščanje slovenistike v madžarski visokošolski prostor in za podporo ter pomoč Porabskim Slovencem pri ohranjanju jezika in identitete. Zelo zanimive zasluge ... Prvi bi lahko pritrdila, saj se je katedra za slovenski jezik - z vsemi dobrimi nameni in velikimi načrti - res ustanovila pred več kot tremi desetletji, tudi z gostujočimi mariborskimi profesorji; a vse to ni trajalo dolgo. Dobro desetletje po ustanovitvi je začetni zagon začel plahneti; o gostujočih profesorjih ne duha, ne sluha, velik osip študentov, neznanje jezika ob koncu študija ... Že dolgo javno priporočam vsem, ki bi se slovenščino želeli naučiti, da se odpravijo v Slovenijo ... Tista druga, še bolj abstraktna zasluga pa je rahlo smešna: v Porabju je precej znano, kdo je komu pri čem in s čim pomagal ...

Take motne zgodbe, kjer se samooklicani predstavniki skupnosti udinjajo nekim posameznikom, ki so sicer na nek način bili povezani s skupnostjo, a z zanemarljivim pomenom, so odraz popolne odsotnosti skupnostnega samozavedanja, ponosa, pa tudi etične in moralne drže. Skupnost brez teh vrednot pa je obsojena na počasen propad... Kaj, razen floskul o ohranjanju slovenskega jezika in identitete, v Porabju še imate? Kaj naj bi vas ohranilo kot narod, če vam za prenašanje lastnega jezika na potomce ni mar??? Kdo bo govoril čez dvajset, trideset let v Porabju še slovensko??? Učenci odlikovančevih diplomantov gotovo ne ... Pa potomci predlagatelja - zagotovo ne ...

P. s.: Sindrom Debore Serracchiani se po predmejstvu nezadržno širi; menim, da bi tudi v predsedniški palači morali malo razmisliti in o, milo rečeno, čudnih predlogih za odlikovance malo bolj razumno pretehtati; če bo šlo tako naprej, jih res nihče več ne bo jemal resno ...