sreda, 17. junij 2015

Ko starši želimo od učiteljev kaj boljšega za svoje otroke...

Res je! Starši želimo za svoje otroke najboljše! A tu niti slučajno ne mislim, da bi se neupravičeno prepirali z učitelji za boljše ocene, da bi ščitili otroke pred nasiljem šolskih obveznosti ali da bi otrokom dajali potuho. Nikoli! Sem hudo starokopitna mama, ki do konca brani delavnost, vztrajnost, poštenost, pridobivanje otrokovih delovnih navad in samostojnosti ter odgovornosti, predvsem pa zahteva, da so učitelji strokovno kompetentni, dosledni in pravični. Je to sploh možno??? Je moj svet malo - čuden ali čudaški???
Moj tokratni zapis je razmišljanje mame... Mame 12-letnega malega gimnazijca, ki je pravkar z odličnim uspehom končal 6. razred, oziroma 2. razred 8-letne monoštrske gimnazije... Ja, z odličnim uspehom in grenkim priokusom, da je on ob maminih in očetovih naukih, strogosti in doslednosti dobil pravzaprav enake petice kot tisti, ki so jih izsilili tako in drugače... Veliko stvari v sinovi šoli mi ni všeč oziroma sem zgrožena nad njimi; že od lani se ubadamo z menjavanjem učiteljic za matematiko... Stalna gre, poučuje začasna, pride tretja, ki ni prijazna in domača (stalen sindrom vodstva monoštrske gimnazije!!), je stroga, daje veliko nalog; jamrajo učenci, se vmešajo trapasti starši in ravnateljica popusti... Nesrečnica mora oditi! Nekateri besnimo, a nič ne pomaga... Moj sin je pri njej vse razumel in krasno napredoval v znanju... Ampak to nikogar ne zanima... Pride četrta sveža učiteljica z diplomo, staro nekaj dni. Takoj smo vedeli, da bo to polom. Nihče nič ne razume, kaos v razredu, kazenske kontrolke, ki jih potem niti ne popravi, neresnost do skrajnosti! Ravnateljice in dušebrižniških staršev pa nikjer... Zaključijo se petice, kljub temu da niso zaslužene, vsaj pri večini niso... Ja, res sva s sinom bila razočarana... Pa ne le midva; iz razgovorov s sinovimi vrstniki sem ugotavljala enako...
Glavnina mojih skrbi v zvezi s sinovo šolo pa je že nekaj let namenjena jezikovnemu pouku - tako pouku angleščine kot pouku slovenščine... Na Madžarskem se še vedno ubadajo z bolj ali manj slabim poučevanjem tujih jezikov - vsaj v perifernih šolah - in s stereotipi, kako se le-teh ni mogoče naučiti. O tem, da se na monoštrski gimnaziji diskriminira učence, ki obiskujejo pouk slovenščine, pa sem že pisala. Le-ta je namreč po tihem, zahrbtno in gotovo s soglasjem Prijazne Domače učiteljice dobil status samo 2. tujega jezika! Učenci, ki so pri slovenščini, se torej redno prva 4 leta 8-letne gimnazije ne morejo učiti tujega jezika. Zato se starši odločamo za privatne ure in izpite v šoli. In nekako gre... Boj za jezikovni prestiž je neusmiljen in učitelji slovenščine v Porabju se pravzaprav ne zavedajo, da če bo pouk slab, bodo učenci šli drugam. In se že dogaja. Na gimnaziji je slovenščina na dnu! Od časa, ko jo je poučevala odlična učiteljica - za njen odhod je poskrbel nekdo iz slovenskih vrst, ki ni prenesel, da ima njegova hčerka oceno, ki si jo zasluži - je minilo 7 let... Potem so se dijaki kar vpisovali, nihče ni razmišljal o znanju, temveč o dobri oceni brez truda. Ampak je že drugače. V tekočem šolskem letu sta se vsaj dve učenki prepisali na nemščino... Tudi moj sin ne bi bil del slovenske skupine, če bi ga učila Prijazna Domača. Na srečo jih poučuje učiteljica iz Slovenije in upam, da bo še dalje tako... Kajti moj sin je zaradi mamine slovensko-fanatične zgodbe že ves čas žrtev...
Če sem v predhodnem zapisu omenjala 1580 šolskih ur, ki jih učitelji v osnovni šoli ukradejo učencem s slabim in neučinkovitim poučevanjem slovenščine, je od 1. do 4. razreda mojemu sinu bilo ukradenih 790 ur!!! Če se ne bi z njim sama jezikovno ukvarjala, če ne bi bil - po zaslugi družine - uravnoteženo dvojezičen, bi ostal na nivoju dober dan, na svidenje, dobro - kot njegovi sošolci po 790. urah!!! In za izjemne dosežke v poklicni karieri so gospo še nagradili!! Res izjemen dosežek, da v 790 urah učence naučiš 5 - bodimo prizanesljivi in recimo 15 - slovenskih besed!!! To seveda ni samo monoštrska specialiteta, tudi iz drugih šol poznam te izjemne dosežke! In ko se pogovarjamo, kaj storiti, kako izboljšati učinkovitost pouka, mene kot mame ne zanima v podrobnosti pot, ampak cilj! Znanje! Pozitiven odnos, zavzetost, strokovnost in lojalnost učitelja do tega, kar dela. Njegov trud, da nauči, ne le predeluje snov, dobiva plačo in hrepeni po penziji...
Dragi porabski slovenski učitelji! Kot mama sem globoko zaskrbljena nad usodo slovenskega jezika pri šolarjih, sinovih vrstnikih, mlajših, najmlajših in starejših učencih. Učiteljevanje v narodnostnem okolju ne sme biti le služba, ampak v prvi vrsti poslanstvo... Le-to pa lahko širite in utrjujete, če ga dosledno živite tudi sami... Samospraševanje o tem, zakaj kot narodnostni učitelj ne naučiš materinščine lastnih otrok, bi bil prvi korak... In potem - pot k spremembi, namreč vaša trdna odločitev, da bom poskušal še bolj paziti in biti dosleden pri otrocih, ki so mi jih starši zaupali, da jih naučim slovenščino. Naučim, ne le učim in ubijam čas... Učenje in poučevanje pa nista le šolska snov, največ šteje odnos do tega, kar delate. Če otroci zunaj učilnic ne slišijo, da bi se učitelji med seboj ali z njimi pogovarjali slovensko, je to zanje še en nebodigatreba predmet na urniku. To je temeljni problem. In prav pomanjkanje slovenščine v neuradnih govornih položajih je tisto, zaradi česar se noben porabski učenec ne identificira z njo... Se kateri izmed učiteljev identificira s slovenščino in jo je pripravljen braniti in dosledno prenašati na učence???
Odločitev je v vaših rokah, časa pa zmanjkuje...

torek, 9. junij 2015

Ko pri učiteljih zataji odnos do jezika...

Konec šolskega leta se nezadržno bliža, obiskujem šole, odvijajo se različne dejavnosti... Tu so tekmovanja, izleti, tabori... Letos ni razlogov za veselje... Vsaj kar se rabe slovenščine tiče... "Ko dva dneva preživiš z učenci in učitelji ene izmed porabskih šol - in ne slišiš niti ene slovenske besede, ne od učiteljev, ne od učencev - si šokiran, žalosten, jezen... Ja, kako bi učenci imeli kakšen odnos do slovenskega jezika, ko ga pa učitelji nimajo?!?" - mi je omenil nekdo, ki je vse to doživel pred kratkim... Jaz take scene doživljam vsak dan... (Na drugi dvodnevni ekskurziji je bilo drugače... Ko je zraven gostujoča slovenska učiteljica, se pač ne govori madžarsko...)
Že nekaj časa govorimo o hudi kadrovski podhranjenosti porabskih šol; vedno manj učiteljev je Slovencev (ja, tudi veliko slovenskih učiteljev je to, na žalost, le zaradi službe), na šolah se zaposlujejo madžarski učitelji, ki naj bi v dveh letih opravili izpit iz slovenskega jezika in s tem dosegli pogoj za stalno zaposlitev. Toda - bo tak učitelj kdaj lahko uporabljal slovenščino kot součni jezik v razredu? Nikoli! Bo tak učitelj kdaj imel kakšen pozitiven odnos do slovenščine? Nikoli! Bo tak učitelj kdaj učencem lahko posredoval pozitiven odnos do dvojezičnosti? Nikoli!! ... Ker je zanj to dodatna obremenitev in muka, ker je celo za vodstva šol to dodatna obremenitev in muka, ker ti učitelji nimajo niti najmanjšega namena sprejemati dvojezičnosti kot načina delovanja narodnostnih šol in ker vedno večja prisotnost učiteljev brez znanja slovenščine uvaja v šolske zbornice madžarščino kot edini jezik komunikacije. Dvojezičnost na papirju postaja tihi kompromis... In kako to sprejemajo učitelji Slovenci? Stoično. V kakšnem kotu se še dve pogovarjata med seboj slovensko, večina pa se tiho pomadžarja na vseh nivojih. Vodstva šol pa glave v pesek...
In rezultat te brezupne situacije je prekleto viden pri učencih! Še enkrat bom ponovila: 1580 ur slovenskega jezika od 1. do 8. razreda, stotine ur različnih slovenskih dejavnosti in ob koncu šolanja niti eden učenec ni zmožen povedati nekaj stavkov v slovenščini!!! Ima še vse skupaj kakšen smisel??? A kateri izmed učiteljev kdaj pomisli na to, da je učencem med njihovim šolanjem ukradel 1580 ur, ki bi jih lahko porabili koristneje??? Zakaj se to dogaja??? Gotovo ne zato, ker učitelji, ki poučujejo slovenščino, tako hudo ne obvladajo stroke... Ni problem v tem, temveč pri veliki večini v njihovem lastnem odnosu do tega, kar delajo. Že leta poslušam mantre, ki o njihovem delu povedo prav vse: Veste, težko je... Slovenščina je tako težka... Starši učencem ne znajo pomagati... Saj tega ne bodo nikjer rabili... Oh, tudi meni je težko... Kako sem utrujena od vsega... To je brez pomena...
In še bi lahko naštevala. Kako naj ob takem odnosu učiteljev do poučevanja narodnostne materinščine pridobijo pozitiven odnos do jezika učenci???
Študij slovenščine v Sombotelu končuje vsako leto tudi nekaj Madžarov; o njihovih slovenskih kompetencah tokrat ne bi... Ampak nekomu v porabskih logih se je zdelo fino, da razmišlja o zaposlovanju teh kadrov v porabskih dvojezičnih šolah... Na videz vse lepo in prav, formalno-pravni pogoji so izpolnjeni. Ampak - učiteljica slovenščine po narodnosti Madžarka ne bo nikoli imela odnosa do tega, kar je cilj in poslanstvo narodnostne šole, kar je popolnoma logično. Lahko bo slabša ali boljša obrtnica, a še vedno - Madžarka! Na to niste pomislili ali vam je vseeno???
 Pred nekaj dnevi sem srečala učenca, nekoč zelo problematičnega sinovega sošolca, ki se je prepisal na drugo šolo; zdaj so v razredu samo trije učenci in fant nekako funkcionira. Seveda se na tej šoli - kot vsi - mora učiti slovenščino. Še pred dvema letoma mi je zatrjeval in skoraj jezno razlagal, seveda po madžarsko, da je slovenščina fuj... Tokrat pa me je zelo prijetno presenetil! Nekaj stavkov sva izmenjala v slovenščini, povedal je, da ima slovenski jezik rad, ker je učiteljica Metka (naša gostujoča učiteljica iz Slovenije) zelo prijazna in dobra. In veselil se je izleta v Slovenijo. Tudi Metka gre - se je nasmehnil... To je to, kar sem želela povedati; odnos učitelja do jezika, narodnostne materinščine, ki jo poučuje, ne obrtniško znanje... Seveda, tudi to mora biti, a v narodnostnih šolah je primaren odnos! Učenci jasno da čutijo, če učitelj ne mara tega, kar dela, in rezultat je takšen, kot sem ga opisala: 1580 ur gre v nič!!!
In to je največji porabski šolski problem... Generacije mladih, ki zapuščajo narodnostno šolo brez znanja slovenščine in odnosa do le-te... Mladi, o katerih pravimo, da so narodova prihodnost, so jezikovno in narodnostno izgubljeni - in šola, ki naj bi skrbela za učenje jezika ter utrjevanje zavesti, le asistira na poti v izgubljenost za skupnost. V tem kontekstu Porabski Slovenci nimajo prihodnosti...
Se bo kdo v matični Sloveniji tega začel resno zavedati? Bo komu kdaj kliknilo, da bi namesto podpiranja poklicnega slovenstva Porabje in ohranjanje narodnosti podprli s kakšnimi tremi dobrimi učitelji iz Slovenije? Koliko let že pišem o tem??? Že davno sem dokazala, da je bistvo učenja in privzgajanja pozitivnega odnosa do jezika v šoli v odnosu učitelja do tega, kar dela, in ne v obrtniškem znanju. Bo kdo priznal, da so rešitve, če jih hočemo videti???