Ko se dragoceni unikatni glineni vrč zaradi malomarnosti lastnikov razbije na koščke, ni takega mojstra, ki bi ga lahko ponovno sestavil. Poskušajo. Kličejo vsemogoče umetnike, lončarje, prevarante, režiserje, igralce na kratke proge, a črepinje so vedno bolj iznakažene, izdelek pa niti približno ni podoben originalu. Lastniki se tolažijo na različne načine: oh, saj bo to nekaj čisto novega, nekaj sodobnega, nekaj, česar še doslej nihče ni imel ... Poglejte, kako dobro nam gre! Imamo čudovit novi vrč, spet so nam ga sestavili izjemni lončarji, najeli smo najboljše, drago smo jih plačali. Imamo denar, vse lahko kupimo. Naš vrč je spet takšen, kot je bil nekoč. Občinstvo molči in se muza v sebi, gleda, a pred sabo vidi skrpucalo. Zato se ritenski umakne in zapre v svoje svetove, kjer je še nekaj majčkenih glinenih vrčev, ki še niso razbiti, ker jih lastniki dobro čuvajo. Peščica malomarnežev pa samo sebe prepričuje dalje ... Nekoč čudovit, dragoceni vrč je danes gmota nečesa neprepoznavnega. Res so vstavili nekaj črepinj razbitine, dodali malo plastike in vseh mogočih sodobnih svetlečih materialov. To ni več dragocen glineni vrč, ampak skrpucalo. Vsi vemo in pravljica o cesarjevih novih oblačilih danes ni več pravljica za otroke, temveč resničnost obrobnega slovenskega predmejskega sveta ...
Že leta berem tednik z zahodnega roba slovenstva Dom; le-ta prinaša novice iz Benečije, Terskih, Nadiških in Kanalske doline. V zadnji številki me je pritegnil naslov na prvi strani: Denar ni dovolj, boljši jutri se lahko gradi samo na slovenski identiteti. Avtor piše o povišanju finančnih sredstev iz zaščitnega zakona in vključitvi Terskih in Nadiških dolin v strategijo za demografsko najbolj ogrožena območja. Namera vliva novo upanje za ta pozabljen in ogrožen severozahodni del slovenskega etničnega ozemlja. A ugotavlja, da sam večji pritok denarja ne zagotavlja uspeha: "Rešitev ne pride od zgoraj in od zunaj, lahko pride od nas samih, od naših ljudi in od naših vasi. Potrebna je močna identiteta. In slovenski jezik je tisto, kar iz nas naredi skupnost," zaključi. Oni vedo in zapišejo. Celo na prvo stran časopisa! In severozahodni del slovenstva je zelo podoben severovzhodnemu, seveda ne po zapisih v lastnih medijih ...
Ob slovenskem kulturnem prazniku bom spet razmišljala o teh, nesestavljivih črepinjah jezika. Prvoten unikaten glineni vrč je razbit. Črepinje ležijo vsepovsod, od Gornjega Senika do Čretnika, preko Števanovcev, Andovcev, Verice in Ritkarovcev ... Nekam tja do Črnih mlak in izvira Zale, pradavne slovanske reke ... Nihče jih ne pobira, delajo nove, svetleče in izmišljene, nihče jih ne omenja. Morda le ob kakšni žalostni smrti, kot se je zgodila v teh dneh. V lepi starosti, 88 let, je za vedno zaspala ena izmed izjemnih čuvark dragocenega vrča slovenstva na Madžarskem, Irena Pavlič. Vse življenje je posvetila jeziku, slovenstvu, njegovemu ohranjanju. Najprej je bila učiteljica v Števanovcih, potem se je preselila v Budimpešto, ustanovila slovensko društvo in si desetletja iskreno prizadevala za boljši položaj Slovencev na Madžarskem. Poznali sva se osebno, se velikokrat srečali in v zadnjih letih mi je večkrat omenila, da zadeve glede ohranjanja jezika v Porabju ne gredo v pravo smer. Ona je vedela in čutila, da je vrč jezika in slovenstva preveč razbit in to jo je izjemno žalostilo. Kot vse, ki nas te črepinje težijo do bolečin ... Počivaj v miru, draga, Velika Porabka!
