Kakšna je sedanjost narodnostnega šolstva v Porabju?

 

Če sem pred sedmimi meseci pisala o smešnem, demagoškem razglabljanju treh odrešenikov, vizionarjev in neverjetnih napovedovalcev prihodnosti porabskega šolstva (tu si lahko osvežite spomin: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2023/09/kaksna-je-prihodnost-slovenskega.html ), se bom tokrat lotila sedanjosti le-tega. Čeprav nisem na tem področju več službeno aktivna, imam dovolj pravih informacij z različnih virov. Sem se pa s tematiko aktivno ukvarjala več kot 30 let, živela v Porabju in svoje delo ter ljudi, s katerimi sem sodelovala, imela iskreno rada. 

Ne samo svet kot globalna celota, tudi Porabje, ta mikro svet, je padel s tečajev. Vse bo drugače, vse bo na novo, so blebetali novi oblastniki, osebki brez morale, etike in znanja o šolstvu. Tem polpismenim likom so se hodili slepo klanjat predstavniki slovenskega šolskega ministrstva, predvsem pa Zavoda za šolstvo. Seanse o šolah brez predstavnikov le-teh so potekale na političnih uradih, včasih tudi za lepo obloženimi mizami. Že v letu ali dveh bodo rezultati v šolah, vse bo drugače, je nakladal po medijih predsednik Državne slovenske samouprave, tisti lik, ki javno laže še o lastni izobrazbi, a je po funkciji nekakšen šef porabskega šolstva. 😛 In sprega le-tega lika in direktorja Zavoda za šolstvo je prinesla odličen rezultat: na mesto pedagoške svetovalke je tako rekoč po izboru omenjenega predsednika na podlagi laži in bizarnih argumentov direktor Zavoda za šolstvo zaposlil strokovno globoko podkapacitirano osebo, ki o šolstvu na Madžarskem kot tudi porabskem šolstvu, ki je del madžarskega, nima pojma, niti je ne zanima. Glavno, da trobi v isti rog s politiki, jim dela lepe proslave izmišljenih uspehov, je njihova glavna propagandistka, sicer na plačnem seznamu Zavoda za šolstvo, direktor Zavoda pa ima mir. In kaj imajo od vse te tragikomedije porabske šole? NIČ oziroma stalne probleme, nobene strokovne pomoči, le vsiljevanje nekakšnih mega projektov, ki služijo tej samooklicani odrešenici Porabja in še komu kot pokritje za obstanek na delovnem mestu. Kaj pa šole? Večinoma jo ignorirajo, celo ji prepovedujejo prihajati k njim in jim krasti dragoceni čas. Šole živijo svoje življenje, delajo in se trudijo po lastnih močeh in zmožnostih, a vedo, da jih je Slovenija, tako Zavod kot šolsko ministrstvo, izdala in popolnoma pustila na cedilu. Zakaj molčijo? Velikokrat so poskušale kaj povedati, z ene od šol so romala različna pisma predvsem na Zavod kot delodajalca svetovalke, a zgodilo se ni nič. S strani politike se je šikaniralo ravnateljico, ki je obupana iskala pomoč. Zdaj so vsi raje tiho in vedo, da je tistim v Sloveniji važen samo politični mir in lažna propaganda o oh in sploh uspešnih porabskih politikih in njihovi propagandistki. Odurno!

Projekti. Ko slišim to zlorabljano in zlajnano besedo, dobim kurjo polt. Danes je projekt vse, česar se kdo spomni, tudi najbolj bedaste in neuporabne ideje poimenujejo projekt. Kovnica takih in drugačnih projektov je vsekakor Zavod za šolstvo. Moja spoštovana prijateljica, izjemna slovenska učiteljica Jožica Frigelj, je pred kratkim zapisala: "Ne morem vstati in oditi niti ob nesmislih, kot so razni projekti: šola je dolgočasna – pa že vpeljemo projekt Popestrimo šolo. Otroci ne znajo brati in pisati - potrebujemo projekt razvijanja bralne pismenosti. Otroci preveč sedijo in že se najde projekt, ne eden, celo dva - Fit in Zdrav življenjski slog, po novem pa tudi Razširjeni program, ki bo zagotavljal vsem otrokom gibanje vsak dan (strukturirano, seveda). Odgovornega vedenja do okolja se bodo pa naučili zaradi projekta Eko šola. In vse šole bodo naravnost fantastične zaradi projekta (no ja, zdaj že nekaj časa obvezne) samoevalvacije. Da tekmovanj na vseh mogočih in nemogočih področjih sploh ne omenjam. Šola je itak le še eno samo veliko tekmovanje. Na koncu pa ugotavljamo, da so otroci bralno nepismeni, da ne znajo povezovati znanja v koncepte, da ne premorejo osnovnih moralnih vrednot, saj učenje o moralnih vrednotah še nikoli ni nikogar naredilo moralnega, da šola že davno ni več tisto, kar naj bi bila, tj. vzgojno-izobraževalna inštitucija." In se takoj spomnim na svojo bivšo institucijo in norenje s projekti ... Žalost in beda. Še bolj pa me asociacije ponesejo v porabsko šolstvo, kjer politično inštalirana oseba s te iste institucije počne zgoraj opisane nesmisle. Samo to. Ker mora biti vse drugače. Ker se odkriva Amerika. Ker otroci v vrtcih in šolah kot tudi njihovo znanje jezika, odnosi, okoliščine ... niso pomembni. Kaj pa je pomembno? Kamere, fotoaparati, režimski pisuni, ki te bizarnosti spreminjajo v suho zlato! Beda do bolečine. 😭

Trideset let se mi je na Zavodu za šolstvo vbijalo v glavo, da se svetovalec v Porabju mora ukvarjati izključno s strokovnim delom v šolah in z ničemer drugim! Nazadnje mi je to v obliki groženj zabičeval (vse do nezakonite odpovedi delovnega razmerja in ponudbe nove pogodbe za kar nekaj) še vedno aktualni direktorski model. A kot počnejo vsi oportunisti, je čez noč obrnil ploščo in namesto strokovne svetovalke za šole zaposlil propagandistko za politike. Vas še vedno ni nič sram, moj bivši direktor??

Pa si oglejmo nekaj projektnih biserov omenjene politične inštaliranke, ki bodo kot po čudežu spremenili vse porabske učence v slovensko govoreče navdušence. (Mogoče pa ima omenjena res kakšne nadnaravne sposobnosti in se bo zgodil binkoštni čudež.) Vse pogruntavščine sicer niso zrasle na njenem zeljniku, nekatere producira Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, ki glede porabske šolske problematike vedno bolj bluzi nekam daleč in mimo. Domišljajo si celo, da bodo njihove produkte kot didaktično gradivo uporabljali učenci in učitelji v šolah. Res skrajno naivno in malo smešno to nepoznavanje področja in okoliščin, katerih se lotevajo. Mega projekt, ki letos dobiva tretje nadaljevanje, nosi skupen naziv Porabje z otroškimi očmi. A res? V prvem delu naj bi učenci pisali, tudi risali, o sebi, svoji družini, domačem kraju, šegah in navadah ... ob koncu pa je nastala publikacija. Prvič, niti en učenec na šolah ne obvlada slovensko tako, da bi bil zmožen samostojno napisati celostranski spis, še petih stavkov ne. In drugič, kdo so torej avtorji spisov? Učitelji, babice in dedki, podpisani pa so učenci. Komu koristijo take bizarne laži? Tistim, ki so nosilci projekta, resnica, morala in etika pa jih ne zanimajo. Tudi sram jih ni, čeprav se je javno šušljalo o tej abotnosti. Drugi del naj bi bil nekakšen turistični vodnik po Porabju, ki bi ga ustvarili učenci. A res? Učitelji so pripravili liste, s katerih so učenci prebrali besedilo ... In še bi lahko naštevala nesmisle mega projekta. V tretjem delu pa bo poustvarjanje porabskih pravljic, gotovo z učiteljevimi očmi in učenci kot statisti. Kakšen smisel ima vse to? Za učence in tudi učitelje nobenega, saj se jim vsi ti projekti dobesedno vsiljujejo, ne pa ponujajo ali delajo v dogovorih z njimi.

Seveda, to še ni vse! Tu so različni turistični projekti, pri katerih se pisari, da učenci uporabljajo slovenščino kot jezik komunikacije. Popolna laž, saj imajo na raznih taborih in tednih vedno ob sebi svoje učitelje, ki jim ves dan neutrudno prevajajo, kar nekdo reče po slovensko. Čez mesec dni, torej takrat, ko bi učenci najbolj morali biti prisotni v šoli, se izbrance pelje na "Jezikovni" teden v CŠOD v Tolmin. Ko sem videla program, mi je bilo popolnoma jasno, da tu ni niti J od "jezikovnega". Nekdo (oseba z Zavoda za šolstvo) mora nekaj narediti in upravičiti svojo plačo, ne pozna pa in ga ne zanima šolski koledar madžarske šole, vzdušje v razredih, ko nekateri učenci gredo, drugi pa ostanejo pri pouku, vedno bolj negativen odnos do učenja slovenščine - tudi zaradi takih bizarnih projektov. Kdo, pri zdravi pameti, vleče učence od pouka mesec dni pred koncem šolskega leta?? In zakaj se to dovoli? (Zaradi ljubega miru, jasno.)

Kaj pa se na porabskih šolah dela s strani omenjene samooklicane dramaturginje strokovnega, kot podpora pouku, pomoč učiteljem? Nič. Ni pomembno. Ni medijsko zanimivo. Vse v šolah bi menda bilo potrebno spremeniti, napisati nove učne načrte, nove učbenike ... Aha, kdo, kako, čemu? Blablabla in je konec sestanka. Do naslednjič ... V porabskem šolstvu vladajo apatičnost, kaos in zmeda. Vodstva šol in učitelji se trudijo, da vse kolikor toliko živi. Prav tako nudijo učencem dodatne zanimive dejavnosti, za katere poskrbijo sami. Na tem področju je potrebno pohvaliti ravnateljico števanovske šole, ki si resnično - v nemogočih razmerah, kar se tiče učencev - prizadeva za bogato in pestro dogajanje na svoji mali šoli. Žal pa učenci obeh porabskih šol, ko zaključijo 8. razred in gredo v srednje šole, za vedno končajo s slovenščino. Tudi z letošnjimi osmošolci je tako. To pa bi morala biti naloga narodnostnih politikov, ki so jim na ustih vedno besede o  skrbi za ohranjanje jezika, v resnici pa so njihova skrb kmetija, žganjarna, mlin in druge zanje konkretno koristne zadeve. In za konec še odličen citat Kozme Ahačiča ... 

80.000 ogledov - hvala vsem!

Spoštovani bralci mojih zapisov, dragi prijatelji!

Danes se je števec ogledov mojega bloga obrnil na številko 80.000! Zame čast in neverjeten dosežek, saj svojih zapisov nikjer drugje, razen na lastnem fb-profilu, ne oglašam. Ogromno mi pomeni, da me berete, na fb kaj pokomentirate, predvsem pa je zame važno, da kapljica po kapljico resnice o Porabju prodira v zavest vedno več ljudi. Žal, ne tistih, ki brezglavo lopatajo naš davkoplačevalski denar tja čez Srebrni breg, v denarnice nekaj posameznikov,  tistih, ki se tam gredo politike (in Slovence) ... Kriva je Slovenija, slovenska politika, mi je v Porabju rekel marsikdo. Res je. Bizarna institucija, ki si je nadela naziv Urad za Slovence, je druščina, ki - razen enega ali dveh posameznikov - nima pojma o Slovencih v zamejstvu in po svetu. Serija ministrov na uradu, vključno z aktualnim, so bili in so še osebki, ki so dobili strankarske nagrade - krasne pakete ugodnosti in udobnosti. Globoko strokovno podkapacitirani tipi, ki jim je fino "ministrirati". Poglejte aktualnega lika - nima pojma! Edina, ki je vedela, komu, čemu in zakaj ministruje, je bila Ljudmila Novak. Bilo je zelo davno ... 

Zakaj pisati, če so tisti, ki bi morali razumeti in ukrepati, gluhi, slepi in privezani na svoje udobne fotelje, sem se spraševala velikokrat; vedno sem dobila v mislih isti odgovor: morda bo kaj zaleglo, mogoče bo komu kliknilo ... Saj enkrat bo. Karma dela svoje. Prišel bo čas, ko bo v Porabju dobesedno zmanjkalo ljudi (jih že zmanjkuje!!), ki bi bili resnično Slovenci, z jezikom in srcem. Hvalisanje s 1000+ je nekaj tako bednega in bizarnega, da človeka kar zvije v želodcu. Pa se sprašujem dalje, kaj je tem političnim likom, da nimajo nobenega sramu. No, če vemo, kdo so in kakšen je njihov inteligenčni domet, nekako razumemo ... Jezik v Porabju pa tiho umira. V šolah ni niti enega učenca, s katerim bi lahko brez vnaprejšnje priprave spregovorili tri slovenske stavke. Ko končajo osnovno šolo, se razkropijo po celi županiji in še dalje, in zanje je slovenščine konec za vedno. In o kakšnem napredku blebetajo politiki, dvorni pisuni pa skrbno beležijo in objavljajo? Morda o napredku pri debelini lastnih denarnic  ... 

Pred kratkim mi je nekdo, ko sem omenila, da bom nehala pisati bloge, rekel: "Prosim te, piši naprej, dokler imaš voljo in moč, saj le tako lahko izvemo, kako je v resnici v Porabju. Vsa blebetanja po časopisih, radiu in še kje so definitivno prikrojevanje resnice, da ne rečem laganje. Porabci postajajo, žal, virtualna narodnostna skupnost. Bil sem tam velikokrat in sam to doživel ..." Ja, prijatelj, res je. Če pomislimo, koliko milijonov sta Slovenija in Madžarska potrošili na t. i. revitalizacijo slovenske skupnosti v Porabju, a se dogaja zgolj obraten proces, se tisti, ki so o teh milijonih odločali, res lahko tolčejo po bedastih glavah. Morda pa edino jaz napačno mislim, da je revitalizacija narodnostne skupnosti vračanje k jeziku, njegovo učenje, predvsem pa raba, narodnostno in kulturno zavedanje o pripadnosti k skupnosti. Res sem naivna! Revitalizacija je lagodno življenje peščice "uhljebov", kmetija za eno družino, mlin, mlinarjeva hiša, žganjarna, turistične kapacitete, malo laganja in cvetličenja, kako je vse super in krasno in fajn. Grigorij Potemkin se je reinkarniral v Porabju, slovenska politična vrhuška, ki nima pojma, pa se mu hodi klanjat. In živeli bodo srečno do konca svojih dni ...

Še enkrat srčna hvala vsem, ki berete moje zapise. 💖💖💖