sreda, 21. februar 2024

Porabsko prešerno kurentovanje

 

Bil je slovenski kulturni praznik. Bil je čas, ko so se v Porabju slavili pred kratkim skonstruirani simboli, ko je nagravžna patetika s pripadajočimi izmišljotinami dosegla dno dna. Še sreča, da je ta komedija absurda sovpadla z resničnim pustnim časom, s pisanimi maskami, kurenti in vsem, kar je zunanjost nečesa, skritega pod maskami. V Monoštru se namreč ni slavilo kulture v žlahtnem pomenu besede, ampak najnovejše število "Slovencev" na Madžarskem. Prešernov dan se je zlorabilo za promocijo lažnih "Slovencev". Žalostno. Doslej smo v vseh medijih in nastopih krovnikov slišali le številko 3965; to so namreč Slovenci + lažni "Slovenci". Državni statistični urad pa je zapisal še eno številko, namreč 1524. Po uradni verziji so to Slovenci s slovenščino kot maternim jezikom!!! To številko, ki je po vseh pravnih, etičnih in moralnih merilih edina verodostojna za število resničnih Slovencev, pa se skriva kot kača noge. Saj vedo, zakaj, vse namreč o Slovencih za pejneze pove izjava predsednika Državne slovenske samouprave: »Tau nan Slovencon je fejst važno, ka kelko nas baude ... Tau tü nej baja, če jezik ne gučin. Ali mati, ali oča je Slovenec, te un zatok tö leko povej, na, ka dja sam tö Slovenec ...  Tau je fejst potrejbno, kelko nas je, ka vse po ten računajo, da pejnaze delijo ... Če nas je več, smo bole močni, pa do več pejnaz leko prideš ...«
Lažni simboli, himne, izmišljotine vsake vrste. Ob porabski novodobni ikonografiji sem se spomnila primera iz bosansko-hercegovske entitete Republika srbska. Njen predsednik, sicer odličen Viktorjev prijatelj Milorad Dodik, razglaša srbski del BiH za državo. Le-ta pa mora imeti himno! In tako so jo našli: prelepo pesem, čisto in nedolžno, z naslovom "Pukni zoro". Začeli so jo peti na državnih proslavah, zabavah, stadionih. Dodik je novinarjem razložil, da je to stara srbska junaška pesem, ki so jo peli srbski vojaki po zmagi nad bolgarsko vojsko na gori Kajmakčalan (danes grško-makedonska meja) 1916. leta. Ko so novinarji po ulicah Banja Luke spraševali mimoidoče, od kod ta pesem, so jo vsi poznali in pritrjevali predsednikovi razlagi! Ampak ... Pesem je stara šele dobro desetletje! Odličen SLOVENSKI skladatelj in pevec Magnifico jo je - kot ostalo glasbo - leta 2010 napisal za film Montevideo, Bog te video srbskega igralca in režiserja Dragana Bjelogrlića. 😀😋😁Gre torej za avtorsko skladbo, obloženo z miti in lažmi vladajoče politike, in Magnifico je pred časom sarkastično rekel: "No, ja, saj se človeku zdi fino, če nek narod vzame tvojo pesem za himno. Ampak lahko bi me prosili za note, da ne bi tako fušali."
Kaj ima Milorad Dodik s porabskimi simboli in proslavo? Veliko. Takšen starodaven simbol, kot je himna Republike srbske, so porabske spominčice. Od kdaj so spominčice simbol Porabskih Slovencev? V treh desetletjih mojega bivanja v Porabju nisem zanje kot simbola slovenstva nikoli slišala, pa sem ušesa nastavljala vsepovsod, tudi tam, kjer jih menda ne bi smela. Vem za pevsko skupino Sombotelske spominčice, ki jo vodi Francek Mukič. To je vse. Kot likovni motiv so se spominčice pojavile na plakatih, zloženkah, majicah ... v bizarni kampanji pred zadnjim popisom prebivalcev pred dvema letoma, ko se je vabilo nove "Slovence", mert hasznos (ker je koristno). In takšen milorad je izpadel slovenski šolski minister, slavnostni govornik na proslavi, kjer je med drugimi nebulozami rekel: »Ti mali cvetovi so na poljih včasih zelo sramežljivo skriti in neopazni. Točno taki ste, kot so spominčice. Vaša skupnost je majhna, ampak vaše korenine so močno prepletene in napajajo steblo, ki se bohoti s toliko socvetji. Vsak cvet zase je čudovit, in vendar bi bil en sam neopazen,« je poudaril minister in v nadaljevanju nagovoril tudi mlado generacijo. »Dragi mladi, vi ste popki teh cvetlic. Bodite odprtega srca in uma. Berite, poslušajte, ko vam pripovedujejo, učite se, bodite odprti do vsake nove informacije, da boste lahko širili polja znanj s svojo modrino, ki vam je položena v zibelko.« Minister seveda ni vedel, da NITI EN UČENEC izmed vseh v dvorani ni razumel, kaj jim je cvetličil, in da niti enemu prisotnemu učencu ni bila položena v zibelko NITI ENA slovenska beseda. Še bolj bizarna pa je bila ministrova izjava ob "veselem druženju" z gornjeseniškimi malčki v vrtcu: "Minister, ki je izvedel, da poleg domačih vzgojiteljic porabskim vrtcem pomagajo tudi vzgojiteljice asistentke iz Slovenije, je bil vesel, da mladi govorijo slovensko, pa tudi, da ohranjajo svoj domači jezik, porabščino. »Upam, da so med temi otroki tudi bodoči vzgojitelji in učitelji, ki bodo svoj jezik ohranjali in ga prenašali naprej,« je poudaril minister in dodal, da je tudi v Sloveniji veliko različnih narečij" (Citat iz časopisa Porabje). Še eden, ki nima pojma o pojmu, kam je prišel in zakaj ter kako so ga naplahtali! (Še retorično vprašanje: Koliko pojma pa ima ta lik o slovenskem šolstvu, ki mu ministruje?) Miloradi so vsepovsod! Porabski propagandni stroj pa odlično naoljen, namazan z vsemi žavbami, posebej v pustnem času. Dragi minister, malčki se naučijo pesmice in plese, v vseh vrtcih v Porabju pa ni NITI ENEGA, ki bi vsaj nekaj malega znal slovensko! Drugič pa se malo poučite o porabski realnosti ... 😨 (Nebuloz, ki jih je klatil aparatčik z Urada za Slovence, pa se mi sploh ne da komentirati. 😒)
Pa se vrnimo k proslavljanju 3965 spominčic oziroma h komediji absurda. France se je gotovo obračal v grobu, kakšne bizarnosti se nekateri gredo na njegov račun. Naj najprej omenim, za mnoge prisotne pozitivno iskrico s proslave (citat iz časopisa Porabje): "
Osrednjo prireditev sta povezovali dve ključni besedili, in sicer porabski prevod Prešernove Železne ceste izpod peresa Dušana Mukiča ter zgodba Noémi Illés z naslovom Spominčice, s katero je v letu 2022 na literarnem natečaju Porabske litere osvojila 1. nagrado. Odlomek iz zgodbe je prebrala avtorica sama, ki opozarja in polaga vsem na srce: »Ponosni moramo biti tudi na naše prednike, ki niso pustili, da bi porabsko narečje izumrlo. Ohranili so kulturo z vsemi odtenki. Ta dediščina je njihovo najlepše in največje darilo za nas. Moramo ga ceniti in paziti nanj kot na zenico svojega očesa. In nikoli ne smemo pozabiti, da nam bije slovensko srce. Vseeno je, v kateri krajini živimo trenutno na svetu, važno je samo to, da ponosno rečemo: Sem porabski Slovenec, porabska Slovenka.« Upamo in želimo, da punca misli resno. 😀 In sledil je "grand finale", vrhunec komedije absurda, v časopisu sicer prikazan z najbolj osladnimi, vznesenimi in smešnimi opisi: "Prav posebna točka so bili videoposnetki s sporočilom iz porabskih vasi in vseh koncev sveta, kjer živijo porabski Slovenci. Publika je ganjeno poslušala izpovedi posameznikov, ki se zavedajo svojih korenin, spoznavala globoko ljubezen do porabske pokrajine, kulture, maternega jezika. Ob koncu sporočil so vsi ponosno rekli: Sem porabski Slovenec ... Sem porabska Slovenka. Potem ko so vsi odrecitirali svoje odlomke in je Komorni zbor ZSM zapel pesem Slovenec sem ..." Videoposnetek, kjer se je z vesolja videlo, da so nastopajoči le amaterski igralci (verjetno so se ob popisu prebivalstva res zapisali za Slovence), ki se jim je v roke dalo srceparajoče zapise, da so "odrecitirali svoje odlomke", kot je malo nespretno priznala avtorica članka. Prisotni so ganjeno poslušali ... Ja, eni tako zelo ganjeno, da jim je postalo slabo in so morali iz dvorane. Vsak pač ne prenese toliko laži in sprenevedanja na enem kupu!
In še "grandissimo finale"! Ob koncu so vsi nastopajoči prišli na oder, se trkali po prsih in skoraj kričali: Slovenec sem, porabski Slovenec sem, porabska Slovenka sem!!! In se je med občinstvo vsulo nešteto drobnih spominčic ... Zaključek, kakršnega bi jim zavidal celo kakšen severnokorejski Kim, da o madžarskem Viktorju sploh ne govorimo ... In vsi ti glasni Slovenci - so Slovenci s čuvanjem slovenskega jezika in kulture tudi danes, jutri, pojutrišnjem? Ah, nadležno retorično vprašanje ... Le koga so glasno prepričevali, da so Slovenci? Sebe? VIP vrsto? Novinarje? Še sreča, da je bil pustni čas ... 
 
Po svoje žalostno, da ta zapis nastaja na mednarodni dan maternega jezika ... Narod, ki izgubi najdražjo svetinjo, svoj materni jezik, izgubi svoje bistvo, svojo dušo. Porabski Slovenci so na tej poti. Tiho umiranje jezika se dogaja vsak dan, vsako uro, oni pa prirejajo komedije absurda za politike in medije. Za več pejnez ... Kar na jok mi gre ... 
(Fotke sem posnela v budimpeštanskem živalskem vrtu in imajo simbolični pomen.)