"Ob besedah diplomacija in diplomat sem nekoč čutila neko strahospoštovanje; to so bili pretežno gospodje, malo skrivnostni, uglajeni, načitani, poligloti, ki so premnogokrat s pogledi povedali več kot z besedami. Če pomislim samo na njihove ekselence Iva Andrića ali, malo bliže, Rudija Čačinoviča ali konec koncev čisto blizu - Ferenca Hajosa ... Da je diplomacija umetnost sprenevedanja, seveda že dolgo vem, vem pa tudi to, da je to veščino potrebno do potankosti izpiliti, biti velik in majhen obenem, prepričati in stati za tem, istočasno uglajeno ugajati in pridobivati za interese tistega, v imenu kogar si tam, kjer si. Tako sem si nekoč predstavljala diplomate ... Danes - prav nič več ..." sem zapisala v prvem blogu na to temo pred osmimi leti. Misterioznost in veličina diplomacije sta v mojih predstavah začeli preraščati v bizarnost kmalu po tem, ko je Slovenija odprla generalni konzulat v Monoštru, sicer davnega leta 1998. (Tu je link do prvega zapisa, da bo razumljiv drugi: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2015/11/diplomacija-kaj-je-pravzaprav-to.html ) Kaj naj bi konzuli počeli v Monoštru? Menda predstavljali Slovenijo, predvsem pa bili v podporo slovenski skupnosti in navezovali stike z Železno in Zalsko županijo. Prve štiri like na konzulskem tronu v krasni hiši duhov sem opisala v prvem zapisu; ostaneta številki pet in šest, kajti številka sedem je čisto nova, dokaj nepopisan list, zato o njej ne bom pisala, ker imam premalo informacij. Po njeni izjavi v pogovoru za tednik Porabje sicer pozna Porabje in porabsko stvarnost, saj je v času službovanja na ambasadi Slovenije v Budimpešti nekajkrat obiskala Porabje (po mojem spominu je obiskala nekaj prireditev). Ja, nekateri si poznavanje Porabja res predstavljajo na zelo zanimiv način ... 😜
Torej gremo k številki pet na monoštrskem konzulskem tronu ... Naivna kot vedno sem upala, da se je iz napak ali neumnosti predhodnikov kaj naučil ... Lik je menda bil (po lastni presoji, seveda) največji, še živeči poznavalec Porabja, saj je kot raziskovalec svoj piskrček pristavljal povsod, kjer je bila korist. Pa prijatelje je imel v Porabju, pa kolobaril je po različnih političnih funkcijah, tudi na Uradu za Slovence v času, ko so se porabski krovniki šli prvi čarovniški proces proti meni. Pri kurjenju grmade je pridno nalagal na ogenj, a ni bil preveč uspešen. Uspelo se mu je pririniti, seveda politično, na mesto konzula številka pet. Blebetal je o svojem ekspertstvu za zamejstvo, o strokovnosti in velikih načrtih za reformiranje predvsem - šolstva! Spet eden, ki se je vtikal tja, o čemer ni imel pojma. Spomnim se famoznega sestanka na državni samoupravi; prisotni smo bili: zdaj že bivši predsednik, predsednica šolske komisije, ravnateljici, morda še kdo, in jaz, on pa je v lastno podporo pripeljal enakega "eksperta" z Urada za Slovence, kot je bil sam. Za uvod sta popljuvala vse, kar je takrat bilo na šolskem področju: zanič so učni načrti, učbeniki, šolski kurikulum, zanič so učitelji in vodstva šol, vse je katastrofa! Onadva pa imata rešitev. On v Sloveniji pozna veliko strokovnjakov, ki bodo napisali nove učne načrte za porabske šole, poskrbelo se bo za učitelje iz Slovenije, za učbenike ... Prisotni so gledali v mizo, jaz pa sem prevzela besedo: Kako si nekdo, ki nima pojma o šolstvu v drugi državi, drzne o tem govoriti? Kako ga ni sram, da je tako zelo nepoučen? ... In še in še ... Sestanek je bil hitro zaključen in nikoli več ponovljen, proti meni pa se je začelo zahrbtno rovariti. Aha, kaj je lik počel v Monoštru? Hodil na različne prireditve, se prijateljil z goričkimi župani in z bivšim predsednikom Zveze grel stole na terasi Hotela Lipa. No, hodil je tudi v Ljubljano, recimo na šolsko ministrstvo in Urad, in rovaril proti meni. Še danes mi ni čisto jasno, zakaj sem bila tako pomembna tarča.
Imel pa je še eno važno "partijsko" nalogo: zamenjati predsednika Zveze s politično ljubšo in bolj "fleksibilno" osebo ter to izpeljati na način, da bo volk sit in koza cela. Zakaj tak način? Ker je opravilno nezmožnemu (natančneje, zapitemu) predsedniku manjkalo še nekaj let do upokojitve, zvestih kadrov, posebej če so povezani tudi prijateljsko, pa se ne pušča na cedilu. Daje se jim nesramno visoka plača - za nič. In mali možic velikega blebetanja je to nalogo uspešno izpeljal. Ja, to pa je res bil diplomatski dosežek! Štiri leta blebetanja in rovarjenja proti določenim ljudem, štiri leta krasnega statusa in lagodnega življenja ... A se vaši res ne zavedajo, kakšne primerke pošiljajo v Monošter? Pogosto vprašanje ljudi, ki so imeli z njim kakšne opravke. Čemu služi konzulat? Takim likom. Ja, to je bil resničen poden. "A še niso zamenjali one grozne babnice (to sem bila jaz)?" je vprašal mojo znanko ... Ta štiri leta so se kar vlekla. In so minila. Brez sledi, brez odtisov česa naprednega in pozitivnega. Številka pet je na srečo na smetišču diplomatske zgodovine. 😋
In je prišla številka šest ... Končno poklicna diplomatka, ki je - za razliko od prejšnjega lika - res kaj vedela o Porabju, saj je bila doma iz sosednjega Prekmurja in že v diplomatski službi v Budimpešti. To je bil čas menjave vodstva državne samouprave, čas, ko so se na politične trone začeli povzpenjati amaterski turbo politiki, in za lasten žep gaziti preko trupel. Čas nešteto idej in nič rezultatov. Vse bo na novo, so blebetali vsepovsod in kopičili material za graditev Potemkinovih vasi. Klientelizem in korupcija sta postajala stalna praksa, družinsko-pajdaška politika pa pravilo. Nova konzulka je padla v ta čas, obmolčala, fino diplomatska in diplomatsko fina. Res je bila drugačna od številke pet, zelo drugačna, radovedna, učljiva. Znala je poslušati in slišati. Nekaj časa sva dobro shajali, ampak ...
V začetku leta 2020 se je zgodil prelomni klevetalni sestanek o meni brez mene. Bila je prisotna. Še danes ne vem, koliko sestankov je bilo, saj je vsak udeleženec imel svojo verzijo. Tudi ona. Takrat še nisem poznala resničnega ozadja te farse. Prosila sem jo za sestanek, na katerem me je pomirjala z besedami, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, obenem pa razglabljala, da je ona človek zbliževanja ne razdruževanja. Verjamem, saj vsi diplomati govorijo o tem. To je bil najin zadnji pogovor v živo. Izmenjali sva še nekaj pisem, potem je moja kalvarija očitno ni več zanimala. Saj je v Porabju postalo vse drugače, vse novo in ničesar in nikogar od prej več ni bilo. Ljudje, ki smo desetletja svojega predanega dela žrtvovali za ohranjanje jezika in slovenstva v Porabju, smo kar izpuhteli. Res je tu in tam kdo vprašal za nas (tu ne mislim samo sebe, več nas je takih), se čudil, se zgražal. Kaj pa pravi konzulka? so me spraševali. Ne vem. Zanjo je bila važna nova, svetleča embalaža: projekti, improliga, prireditve, obiski, nakladanje o tem, kako je zdaj vse super in pozitivno ... Šolstvo? V nekem intervjuju je zagotavljala, kako je vse na novo in krasno. A res? Pred kratkim mi je nekdo iz ene od šol rekel: "Res imamo čez šestdeset učencev na šoli, a niti eden izmed njih ne bi znal v slovenščini prositi za kozarec vode." Ja, to je vaš krasni novi svet, draga bivša konzulka in vsi zbrani v porabskem bratstvu.
V zadnjem intervjuju sicer ni bil omenjen jezikovni napredek v Porabju, je pa številka šest bila zelo zadovoljna z novim gospodarskim programom za razvoj Porabja. To si je štela kot največji dosežek. Z njenega zornega kota morda, a tisti, ki Porabje in Porabce poznamo desetletja, vemo, da večini to ne prinaša ničesar. Še naprej bodo mladi iskali zaposlitve v bližnji Avstriji, še naprej bo znanje slovenščine učencev v narodnostnih šolah blizu ničli, še naprej si bodo davkoplačevalski denar Budimpešte in Ljubljane delili tisti pri koritih ... Štiri leta so minila in številka šest je šla. Ob odhodu ji je oseba, katere imena ne izgovarjam, priredila veličastno slovo, na katerem so šolarji morali ponavljati ..... radi te imamo! A je res mislila, da so to počeli prostovoljno in spontano???
Kaj je pravzaprav diplomacija? Na mikroravni, kot smo videli, krasne službice za izbrance. Na videz sicer nekaj posvečenega, v bistvu pa nebodigatreba početje. Velikokrat v škodo nekoga tretjega. Še večkrat nekaj medlega in mlačnega, cona udobja, nagrada, štiri leta zagotovljenega udobnega preživetja. Morda tudi ne. Nekaterim konzulom je bilo grozno dolgčas in so nonstop jamrali, v kakšno puščobo so prišli. Sicer pa je slovenski diplomat lahko vsak bebec, ki zna angleško in je blizu kakšnega strankarskega korita. Žal. A skozi spoznavanje vsega naštetega lahko zaključim, da Monošter ne potrebuje konzulov - konzuli potrebujejo Monošter. Pa ne samo Monošter ...
P. s.: Dan pozneje. Ko sem danes pogledala pogovor z monoštrsko številko sedem na AS TV, so se mi potrdili vsi zapisani stavki. Sancta simplicitas! Ta oseba nima pojma, kam je prišla. Potreben bo spust z diplomatskih nebeških višin v bizarno realnost. Ga bo zmogla ali bo zgolj obrobni lik v Potemkinovih vaseh?
