Dnevi, ko bogovi umirajo in se ponovno rojevajo

 

 

Zdaj so taki dnevi... Bogovi umirajo, a se ponovno rojevajo, a to so zgolj poskusi brez vrednosti. Pravzaprav so stari bogovi mrtvi, novih pa ni. Slovenija je brezupno kolapsirana država. Nikomur ne verjamem, verjetno se bo potrebno navaditi, sprejeti, utrditi v sebi, da bomo verjeli vsaj pesnikom. Pa ne tistim, ki postajajo orodje politikov, ampak tistim, ki pišejo o ljubezni... S kakšno neznosno lahkostjo sprenevedanja in laganja potuje po Sloveniji karavana režimskih oprod, kamor se je z veseljem vključil tudi cerkveni propagandist, in prireja mitinge janezovske resnice!!! Samo še albanski, azerbajdžanski in madžarski pravičniki kot specialne zvezde tega šova manjkajo!!! Vedno bolj me je sram, da sem državljanka te zmešane države... A je poštenost res samo za navadne državljane??? Naše politične klike so pač izgubile moralni in etični kompas, zato jih navadni državljani upravičeno iz dneva v dan bolj preziramo. In poskušamo preživeti. Tudi z branjem ljubezenskih pesmi...

 

Včeraj sem spet morala prijateljem v Porabju pojasnjevati situacijo v Sloveniji. Nekateri gledajo slovensko televizijo, kaj preberejo, tudi v madžarskih sredstvih javnega obveščanja kaj zasledijo in ena izmed kolegic mi je omenila, da ta trenutek čisto nič več ne razume, kaj se pravzaprav v Sloveniji dogaja. Ve, da je hudo narobe, ampak - zakaj se lopovi ne poberejo z oblasti??? A so res tako nemoralni in zasvojeni z vladanjem??? Ti so pa res hujši kot naš Viktor - je še dodala. Se strinjam. Hujši so... Nemoralni, zasvojeni z oblastjo, bolniki, ki so si vzeli za talko kar celo državo... Smo nekaj vmes med Azerbajdžanom in Severno Korejo... 



 

 

V Monoštru se je včeraj odvijal zanimiv sestanek na temo Kaj bo s poukom slovenščine v monoštrskih šolah. Zbrani smo razgrnili svoja mnenja in tokrat moram pohvaliti porabskoslovensko stran, ki je zelo argumentirano branila naše interese. Po zakonu imajo narodnostni učenci pravico do pouka narodnostne slovenščine in kot dodatnega predmeta v višjih razredih, tujega jezika. Naša stališča bomo branili do konca - seveda so se strinjali tudi predstavniki občine in vodstvo združenih šol - a vsi vemo, da kvalitetnega pouka slovenskega jezika ne more biti - ker pač v Monoštru nimamo dovolj takih učiteljev - če nam s kadri in sredstvi ne bo pomagala Slovenija. Ponovno javno sprašujem: Bo Slovenija poskrbela, da njena skrajna severovzhodna etnična in jezikovna meja ne bo zdrsnila hudo niže? Se odgovorni v Sloveniji sploh zavedajo, kaj dajejo na kocko???

 

 

Preprosto: potrebujemo samo dva do tri dobre učitelje iz Slovenije (najraje z levega brega Mure), ki bodo s svojim znanjem in slovensko dušo pomagali širiti in utrjevati slovensko besedo. Naša aktualna učiteljica asistentka (ki do danes še spet nima urejenih formalnosti, kar je navadna svinjarija) je že taka; še ena ali dve/dva bi morali/morala biti in bi šlo. To bi Slovenijo letno stalo samo toliko kot je cena kakšnih dveh novih vladnih vozil ali nekaj poslanskih turističnih potovanj... A nas kdo sploh sliši????????????????

Januarski snežni razgledi po Porabju

Porabsko jutro z belino...

 

Krepko smo zakorakali v snežni januar, v sivino dni, za katere komaj čakamo, da minejo. In v tej čudni sivini, ob vseh sivih dogajanjih v vsakdanu na tej in oni strani meje, nisem mogla prav nič zapisati; vse, kar bi se zaiskrilo iz Porabja, bi bilo hudo čustveno napeto in ne bi prav nič lepo zvenelo... Današnje jutro je skozi moje okno monoštrskega stanovanja izgledalo takole...

Belina, sama belina... A nič kaj belo, to je nekoč pomenilo nedolžno, ni trenutno dogajanje v Porabju; v narodnostnih šolah se te dni učenci, dijaki in učitelji veselijo konca prvega polletja, vsaj v Monoštru se bodo jutri delila polletna spričevala. Moj sinko je na trnih: ne bodo same petice - matematika gotovo ne bo, "ker sem brez veze zafural", kot se je potožil bratrancu... Kot razumevajoča mama iz tega ne delam tragedije, le spodbujam ga, naj bo v prihodnje malo bolj pazljiv, saj ima v kontrolnih nalogah največkrat napačno izračunane najlažje račune...

Leto 2013 se je tudi v porabskem šolskem vsakdanu začelo v slogu zadnjih dveh številk: če smo se še pred časom hvalili, kako se s strani madžarskih šolskih oblasti in njihovih obveznosti do porabskih šol čuti bistven napredek - in to še vedno drži - je s slovenske strani vse kaj drugega... Tako zelo drugega, kot je trenutna slika slovenskega političnega vsakdana: nihče nič ne ve, nihče ni za nič odgovoren, morala in etika sta besedi, ki ju je trenutna vladajoča politična elita tako ali tako črtala iz svojega besednjaka... Kaos, zmeda, oklepanje oblasti za vsako ceno, ugrabitev države, zapiranje v slonokoščene stolpe, odsotnost vseh norm... Slovenija je brezupno zabredla... Pravzaprav ne Slovenija in njeni navadni državljani - ti so le kolateralne, toda največje, žrtve - temveč njena politična vladajoča elita, ki je zgubila stik z resničnim življenjem v tej ranjeni državi...

Vse to seveda hudo čutimo tudi v Porabju... Od ponedeljka, 14. januarja, porabski vrtci nimajo več slovenske vzgojiteljice asistentke, ker zadeve v zvezi s pogodbo in zaposlitvijo s slovenske strani niso urejene in ne vemo, kdaj in kako bodo. Razpisi, prijave nanje, odobritve, pogodbe... so dolgotrajni procesi, ki jih je težko razumeti in sprejeti kot normalne... Ker niso... Tudi naši učiteljici asistentki se ne godi nič bolje; spet poučuje na up, s pogodbo, ki še zdaleč ni sistemska ureditev problema (!!!), ampak "k'r nekaj", se mečka, zavlačuje, ne ve se, kdo je za kaj odgovoren, kdo bo rekel končno besedo in kdo v tej čudaški državi še sploh ima verodostojno besedo... A v porabskih šolah, posebej v števanovski, pač brez njene pomoči ne morejo, saj tam poučuje slovenščino kar tri razrede!!! A to še ni vse! Tudi slovenske zunajšolske dejavnosti, ki so našim porabskim šolam dajale pravi pečat slovenskosti, in so jih izvajali, zato, da se je govorilo slovensko, mentorji iz Slovenije - so zamrle. Nihče namreč ne ve, kdaj in na kakšen način bodo finančna sredstva zanje... Živi obup... Za katerega očitno ni nikomur mar... Tudi sama sem obupana, saj ne morem pozitivno odgovoriti nikomur na niti delček katerega izmed neštetih vprašanj... Ne vem, ljubi moji, kaj bo z vsemi nami, ker to, kar imamo sedaj, ni več naša Slovenija, v katero smo verjeli in ji zaupali... Ti, ki so se pred slabim letom prigoljufali na oblast, so nas pripeljali do brezna... Nehala sem gledati poročila in brati večino časopisov, ker se bojim nočnih mor... To je Slovenija danes...

 

V Porabju mi marsikdo reče: Pa saj ne more biti hujše, kot je na Madžarskem... Je hujše, dragi moji, ker smo pred dvajsetimi leti startali s povsem različnih pozicij. In vas je 5-krat več kot nas... In stranko vašega Viktorja ste na volitvah podprli z dvotretjinsko večino, verska sekta našega Viktorja (Janeza) pa na parlamentarnih volitvah ni zmagala. Torej??? No, po predsednikih države (ne krop, ne voda) smo si precej podobni, čeprav je madžarskega izvolil parlament (beri Viktor), slovenskega pa so izvolili volivci, torej ljudstvo... In še eno kapitalno razliko sem pozabila omeniti: madžarsko ljudstvo se od plenic dalje vzgaja v zanosnem patriotizmu (skoraj ali včasih tudi nacionalizmu), na temeljih tisočletne državotvorne tradicije in vladar Viktor zna narod vedno spomniti na to ter motivirati tako, da se vsaj kritična masa počuti skoraj kot svetopisemsko izvoljeno ljudstvo... četudi na morebitni poti proti bridkemu koncu... A slovensko ljudstvo??? 20 let države, kjer se vse začne in konča pri ideoloških razprtijah, kdo je za kaj bolj zaslužen in kdo je česa bolj kriv... In tudi če se nekoga dobi s celo roko v marmeladi, ne bo priznal, ampak - skupaj s svojimi verniki - prodajal bajke o zaroti, krivici in stricih iz ozadja... Zdaj, ko je vrag šalo vzel, pa bi zganjali cirkuse in mirili razjarjeno ljudstvo s festivali domoljubnih pesmi... Ne, dragi (dobesedno) politiki, niste uspeli. Pred dvajsetimi leti bi morali začeti, a ne z delitvami in obtoževanjem, temveč s spravo... Z ljubeznijo do domovine, ki nam je končno bila dana, s priznanjem vsega pozitivnega iz preteklosti... Z domovinsko vzgojo od vrtca dalje, saj so mladi v Sloveniji skoraj vsi brez kakršnega koli odnosa do narodnostnih in domovinskih vrednot, a ne po lastni krivdi... Pa niste storili nič takega, in zdaj smo tam, kjer smo: v deželi praznine, obupa in krvavečih src...

Zakaj, hudiča, se moramo ukvarjati z nagravžno politiko, ko bi lahko brali pesmi ali risali smeškote in srčke po sveže zapadlem snegu?????????????

Srečno v letu 2013! Iz Porabja, z ljubeznijo...

Srečno v letu 2013!!!
Pa smo ga dočakali, leto, ki se končuje na to, menda nesrečno številko, leto, za katerega pesimisti pravijo, da bo še težje kot to, ki se je izteklo, optimisti pa, da bo mogoče malo manj težko kot lansko... Tu je in vsi, ki predvsem gledamo naprej, snujemo načrte. Že danes. Čisto oprijemljivo in dokončno je to, da moram, saj me veže obljuba, do avgusta pripraviti rokopisa dveh beril in dveh delovnih zvezkov za 7. in 8. razred narodnostne osnovne šole v Porabju; velik zalogaj, priznam. A veliko tega sem že postorila, saj rokopisna gradiva mojih bodočih učbenikov v porabskih šolah uporabljajo skoraj 10 let! No, danes je mnogokaj drugače, zato bo potrebno marsikaj spremeniti in prilagoditi... Pa vse, kar običajno počnem za porabske šole, bom še naprej; imam obljubo, da bo s slovenske strani šlo, tudi sama se bom potrudila, čeprav ne vem, kje in kako bom to počela, saj moja matična institucija, Zavod RS za šolstvo, danes verjetno ne obstaja več, vsaj ne v obliki kot doslej, je v fazi ugašanja, in potem bo iz njega in drugih priveskov vstal ptič Feniks s pomenljivim abstraktnim nazivom Nacionalni (ali Državni, ne vem točno) inštitut za razvoj izobraževanja in bom (če bom to jaz) del tega poetičnega pravnega subjekta!!! Državni, nacionalni, pa še inštitut po vrhu - vse zavito v celofan, rafinirano, poduhovljeno, znanost torej... Kaj pa bodo od vsega tega imele šole, ki bi jim ta stvor naj bil namenjen???  Grozno je, ko na novega leta dan moram razmišljati o tako lucidnih temah. In kaj bodo od tega imele moje porabske šole?? Koga od snovalcev teh vesoljskih inštitutov pa to zanima???

Ah, dragi moji, novo leto je; in moram malo odklopiti in najprej razmisliti o čem lepem ter prijetnem. Tisti žugajoči prst na drugi fotografiji pove zelo veliko, saj je njegov lastnik porabski madžarski župnik, sicer prijeten in simpatičen možak, ki pa ne čuti nobene potrebe, da bi se kaj malega potrudil naučiti slovensko, saj menda Slovenci tega od njega ne zahtevajo... zelo zanimivo. Ko so se cerkveni krogi kockali okrog manjšinskih duhovnikov v  Lendavi in v Porabju - torej murskosoboška in sombotelska škofija - so lendavskim vernikom vzeli njihovega župnika, ki je odlično govoril slovensko in madžarsko, porabskim pa njihovega, ki je prav tako obvladal tudi slovenščino, čeprav je postal veliki Slovenec šele ob odhodu. In danes? V Lendavi imajo župnika iz osrednje Slovenije, ki se intenzivno uči madžarsko, kar je vidno pri njegovi brezhibni madžarski maši (ker so verniki, skupnost, narodnostni politiki, vsi, ki so upravičeno prepričani, da je tako prav, to od njega zahtevali), v Porabju pa imamo madžarskega župnika, od katerega prav nihče, ne verniki, ne skupnost, ne narodnostna politika, ne zahteva, da bi se kakorkoli potrudil vsaj malo naučiti slovensko... Torej - jaz sem tu zakon, pazite se!!!

Samozavest??? Porabcem jo res želim v obilni meri, tudi v letu, ki se konča na številko trinajst. Mi ne znamo, mi ne moremo, hudo je, težko je, mi smo taki bolj paverski (kmečki)... so stalne mantre, ki jih ponavljajo od Gornjega Senika preko Monoštra do Števanovcev; ljubi moji, če boste o sebi mislili samo tako, res ne boste zmogli. In - ni to žalostno? Kaj bi vas stalo, če bi izpustili tisto hudičevo besedico ne??? Pa še hudo in težko izpustite pa bo vse šlo kot po maslu.
Srečno, srečno, srečno!!! In na zdravje z učiteljema Anico in Lacijem... In angeli, ki živijo tudi v Porabju...