sreda, 29. april 2015

Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru (drugič)?

Sedele smo ob kavici in klepetale; sestanek je organizirala Katalin, predsednica Slovenske samouprave Monošter - Slovenska ves. Najina sogovornica je bila ravnateljica srednje strokovne šole v Monoštru, odločna in delavna gospa, sicer Madžarka, ki je trdno prepričana, da je prava dodana vrednost njene šole pouk slovenščine, v prihodnosti pa dvojezični program gostinskega tehnika (le ti pridobijo veščine kuharja, natakarja, receptorja - vse v gostinstvu v eni osebi)... "V različnih programih imamo okrog 20 učencev v treh skupinah, ki se učijo slovenščino; seveda bi želela, da bi bila ta slovenščina na nivoju, za to pa bi potrebovali celega gostujočega učitelja iz Slovenije. Prav tako želimo dvojezični gostinski program, za to pa bi potrebovali pomoč učiteljev stroke s katere od bližnjih slovenskih gostinskih šol... Za začetek bi zadostovalo 4 ure tedensko... Prosila sem že nekaj ljudi za pomoč, tudi pri slovenskem konzulu sem bila, a vse je ostalo pri obljubah... Prosim, pomagajte mi..."
Pred časom sem doživela nekaj podobnega na monoštrski gimnaziji: "Veste," je rekla ravnateljica, "saj razumem, da si naši dijaki zaslužijo boljši pouk, tudi sama to zelo podpiram, a od kod naj vzamem učitelja? Bo Slovenija poskrbela zanj?? So kakšne možnosti? V pismu, ki sem ga poslala vašemu ministru za šolstvo lani, sem prosila Slovenijo za pomoč, a odgovor ni bil pozitiven. A v Sloveniji res ne razumejo, v kako težkem položaju smo??"
Vpisi v 1. razred osnovne šole se odvijajo v aprilu. Pred tem so informativni dnevi, sestanki v vrtcih in nekoč sem bila celo vabljena na take sestanke... Letos je vse potekalo tako, kot da nikomur ni v interesu, da se na monoštrski osnovni šoli še kdaj zgodi kakšna slovenščina... Kljub t. i. slovenski skupini v vrtcu in slovenskim vzgojiteljicam... Spet ne bo prvošolcev, ki bi se učili slovenščino - še slovenskega krožka ni več, ker se je učiteljica upokojila, druge pa ni! In je ne bo, ker učiteljev slovenščine iz leta v leto bolj primanjkuje, tudi v bodoče jih ne bo... Trenuten položaj pouka slovenščine v Monoštru je zelo zaskrbljujoč - še malo in ga ne bo več... Za vzorec otrok se jo uči na osnovni šoli in na gimnaziji v 5. in 6. razredu, na gimnaziji v višjih letnikih je prava zmeda, saj se vpisujejo, izpisujejo, skupaj so začetniki in nadaljevalci in še vedno je - razen v 5. in 6. razredu - tam učiteljica, ki jo dijaki obožujejo, ker imajo vsi petke, nič se ni treba učiti in ure odpadajo na njihovo željo...
Kaj bo torej z učenjem, predvsem pa poučevanjem slovenščine v Monoštru??? Zaskrbljene za prihodnost slovenščine smo: novoizvoljena predsednica slovenske samouprave Katalin, ki si vsakdanji kruh že nekaj let služi v bližnjem avstrijskem mestu, dve srednješolski ravnateljici Madžarki in jaz... Lepa druščina... Kje pa so vsi tisti, ki so jih polna usta ohranjanja slovenstva že desetletja? Kje so tisti, ki se borijo za narodnostne stolčke, denar in priznanja? Kje so še oni, ki ohranjajo slovensko kulturo in so zaslužni... Za kaj že?? Kje so diplomati, ki bi - če bi njihove obljube rasle kot koprive, prerasle že celo Madžarsko? Kje so vsi slovenski politiki, ki prihajajo v Porabje na ekskurzije in se tu imajo fino? Zakaj so vatli v Ljubljani tako različni, da imam vedno bolj občutek, da bo slovenska politika začela Porabje počasi odpisovati??? Blebetanje o vzhodni etnični in jezikovni meji, ki jo moramo braniti z vsemi sredstvi, je vedno bolj zgolj politični oksimoron... Ta vzhodna meja slovenstva se dan za dnem pomika proti jugu; nekje je že pomaknjena do znamenitega mejnega pasu, ki ga poznamo iz nekih drugih zgodb... Zadnjih 25 let se je pomaknila bolj kot predhodnih 250 let!!! In vsi, prej našteti, tiščite glave v pesek...
Veste, kako malo razumevanja (in finančnih sredstev) za prave probleme bi v Porabju potrebovali, da bi res lahko poskusili kaj premakniti, najprej na šolskem področju? Šola mora dajati temelje, ker jih pač družine ne dajejo več, za učenje jezika in graditev pozitivnega odnosa do narodnostnih vrednot. Šola, kjer bodo učenci in dijaki slišali slovenski jezik tudi zunaj učilnic... To je v Monoštru, žal, že tudi drugod, znanstvena fantastika... Slovenščina je po zaslugi državne madžarske, slovenske narodnostne in slovenske matične politike mrtev jezik... Ker se Porabci nikoli niso znali postaviti zase oziroma so to počeli zelo plaho in apatično, sta tako domicilna Madžarska kot matična Slovenija izkoristili njihovo nemoč; danes so v očeh slovenske državne politike Porabci le neka marginalna skupinica, ki ji včasih vržemo kakšen priboljšek - saj bodo zadovoljni in hvaležni - kaj več pa tako ali tako nikoli niso zahtevali... A se v Sloveniji sploh kdo zaveda, kako zgrešena je bila in je še vedno njena politika do Porabja???
Pred več kot desetletjem smo začeli govoriti o tem, da bo v šolah zmanjkalo narodnostnih učiteljev; tistih dvojezičnih za različne predmete in tistih, ki poučujejo slovenščino. Na eni strani smo pripravljali odmevne promocije učenja slovenskega jezika in vabili starše - in bili uspešni - na drugi strani pa trepetali za usodo tega pouka, če Slovenija ne bi pokazala razumevanja za pomoč, v kadrih seveda... Zdaj smo tam... Pouk slovenščine bo najprej zamrl v Monoštru, kljub temu da je interes učencev zanj. A ni in v naslednjih letih še bolj ne bo tistih, ki bi ga poučevali... Vprašanje, kaj bo na dvojezičnih šolah, kjer alarmantno primanjkuje že ta hip dvojezičnih učiteljev... Ne vem, kaj bo, nihče ne ve... A se v Sloveniji sploh kdo zaveda, kaj to pomeni? Bi ta zmedena država res bankrotirala, če bi porabskim šolam financirala 3 ali 4 učitelje, ki bi lahko rešili to agonijo umiranja slovenščine na obroke??? Imam nekaj konstruktivnih predlogov, ki jih bom prihranila za naslednji zapis...
Do takrat pa bomo še kakšno odmevno rekli kje drugje...

torek, 21. april 2015

Vsezamejsko srečanje učiteljev

"Letos se bomo srečali šestič. Od prvih sramežljivih poznanstev v Piranu smo se preko Madžarske, Avstrije, Italije in Hrvaške dodobra spoznali in naše druženje prerašča v potrebo biti skupaj, izvedeti, povedati, doživeti. Ste gledali skoke na Planiški skakalnici, našem nacionalnem ponosu?  Ste videli lepote okolja ? Prav tja vas vabimo! V Planico, med hribe, k izviru reke Save, na vrh zaletišča skakalnice, med vrhunske slaviste, med osnovnošolske učitelje, na posebej za vas pripravljen kabaret in med vaške zabavljače. Gotovo si imamo veliko povedati in komaj čakam, da se ponovno srečamo. CŠOD bo vaš gostitelj, pripravili smo vam zanimiv program, v živo boste doživeli tudi naravoslovni dan."... Tako se je glasilo prijazno povabilo direktorice slovenskih CŠOD, naše dolgoletne znanke in prijateljice, Alenke Kovšce. Vabilu pa je bil priložen še skrbno pripravljen program naše Veronike, ki je od začetka do konca držala vse niti v rokah...
V Planici, zibelki (smučarskih) poletov, je torej od 16.-18. aprila letos potekalo že 6. Vsezamejsko srečanje učiteljev iz Avstrije, Italije, Hrvaške, Madžarske in matične Slovenije; tistih učiteljev, ki s srčnostjo in ljubeznijo do ohranjanja slovenščine v zamejskih skupnostih poučujejo na šolah, ki jih obiskuje najmlajši rod Slovencev v omenjenih državah, in tudi pripadniki večinskega naroda, ki se želijo naučiti jezik sosedov, znancev, prijateljev... Med udeleženci, žal, spet ni bilo niti enega porabskega učitelja... Aha, zakaj? Stroški srečanja ne morejo biti razlog, saj je financer tovrstnih dogodkov slovensko šolsko ministrstvo preko Zavoda RS za šolstvo; tudi pot do kraja dogajanja ni problem, saj sem zanjo (dostava vsakega od in do hišnega praga) vedno poskrbela jaz. Odgovor je torej na dlani...
Če so nas pričakale sive, zamegljene gore, je srečanje dragih znancev in prijateljev bilo toliko bolj prijetno. CŠOD Planica je izjemna lokacija!
Po prisrčnih spoznavanjih in obujanjih spominov prvi večer nas je čakal drugi, zelo pester strokovni dan. Najprej obisk na OŠ Josipa Vandota v Kranjski Gori, prisostvovanje pouku, razgovori; pozitivno vzdušje in radovednost... Taka, kot jo premorejo le pravi učitelji, posredno pa potem tudi njihovi učenci.
Popoldan je minil ob predstavitvah zamejskih utrinkov - drug drugemu smo predstavljali pozitivne novosti in dobre prakse svojih šolskih okolij. Začeli smo pri Slovencih v Italiji; kolegica Andreja je predstavila projekt, ki se izvaja na slovenski in italijanski strani, v slovenskih šolah v Italiji imajo dve učiteljici asistentki iz Slovenije. Nato so tri učiteljice iz Trsta, ki poučujejo slovenščino kot tuji jezik na italijanskih šolah, predstavile učbenike, ki so jih pripravile v ta namen; izjemno zanimivo in poučno... Najnovejšo šolsko zvezdico s Koroške je predstavila Marica: Kajpataj - jezikovni portfolio v slovenščini, nemščini in italijanščini, ki ga bodo prejeli vsi koroški učenci, ki obiskujejo pouk slovenščine.
Tudi v Varaždinski županiji se izvajajo krožki slovenščine na nekaterih šolah; učiteljice izvajalke so predstavile to dejavnost. (Ob tem se mi že dalj časa postavlja zelo tehtno vprašanje: Kako in kje lahko Slovenija najde sredstva in zakonske podlage za financiranje 9 učiteljev s ptujskega območja, ki hodijo na hrvaške šole Varaždinske županije izvajat krožke slovenščine za hrvaške otroke, ko nam ta ista Slovenija že desetletje pripoveduje, da ni sredstev in zakonskih podlag za financiranje učiteljev iz Slovenije, ki bi prihajali poučevat slovenščino – torej izvajat reden pouk narodnostne materinščine –  za najmlajši rod Porabskih Slovencev, pripadnike avtohtone slovenske narodne skupnosti??? Mi bo kakšen politični junak kdaj odgovoril na to vprašanje? Kolikor mi je znano, v Varaždinski županiji pač ni slovenske avtohtone poselitve... To, kar se dogaja s slovenskim odnosom do Porabja pri tem vprašanju, meji že na načrtno onemogočanje učenja manjšinske materinščine!!! Bo mačeha Slovenija res žrtvovala Porabje??? Toda - kaj bo dobila v zameno???)
Sama sem dodala porabski utrinek - predstavila sem pomemben prekmursko-porabski šolski projekt Dvig jezikovnih kompetenc pedagoških delavcev v jezikih manjšin v Prekmurju in Porabju in učbeniški projekt, v katerem smo pripravili 15 učbenikov, delovnih zvezkov in priročnikov... Veliko zanimivega in koristnega, vse za izboljšanje pouka jezika v zamejskih skupnostih; ves čas pa sem razmišljala in se spraševala, kdaj bo politika prešla od besed k dejanjem in najprej pri sebi, potem pa znotraj skupnosti poskrbela za izboljšanje stanja duha... Obstoječa politika nikoli!!
Še ena zanimiva predstavitev je bila na vrsti pred večernim družabno-kulturnim programom: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik na FF v Ljubljani nenehno skrbi za odlične učbenike, s katerimi si lahko veliko pomagamo tudi v zamejstvu. Pred izidom sta dva nova, ki sta ju predstavili avtorici Damjana in Mihaela; prvi bo začetni tečaj za otroke, drugi pa intenziven tečaj za mladostnike. Seveda pa poznamo že njihove dosedanje učbenike.
 
Prelepemu večeru je sledil zanimiv naslednji dan naravoslovnih dejavnosti... Ogled planiških skakalnic... Iz doline in z vrha zaletišča velikanke. Neprecenljivo!
In počasi - poslavljanje... Obljube, da se ob letu osorej srečamo v Monoštru...
Do takrat pa - le upanje, da se bo kaj spremenilo na bolje; da nam bodo taka srečanja dajala še več pozitivne energije in upanja; da bodo tudi politiki kdaj opazili luč v učiteljevem oknu... Predolgo traja ta vseenost, predolgo...