Hvala, hvala!

 

Dragi prijatelji in podporniki mojih zapisov!

Danes se je števec obiskov mojih blogov obrnil na 70.000! 💝 Vesela in počaščena sem, da me berete, da vas zanima tudi druga plat neke lažno spolirane medalje, tista, ki pove, kako v Porabju živijo in čutijo navadni ljudje; tisti zunaj pajdaških političnih krogov, tisti, ki so ob nekih dogodkih obmoknili, tisti, ki s(m)o bili zaradi svoje načelnosti in resnicoljubnosti umaknjeni ... Ampak ne bomo odnehali! 

 Včeraj, na dan Primoža Trubarja, sem razmišljala o pomenu ohranjanja jezika; narod/skupnost je narod le po jeziku. Vse drugo je etnobiznis. Ko skupnost izgubi jezik, izgubi svojo bit, smisel, pomen obstoja. Porabci so ob trenutnih okoliščinah in dejanjih na tej poti ... Bo nova slovenska vlada spregledala ali bo na tem področju vse po starem? (Retorično vprašanje)

Dragi moji, hvala vam! 💖💖👄💙💙💕

Kam so šli vsi mladi Porabci?

 

Pred časom me je prijatelj raziskovalec zaprosil za podatke o tem, kako je z mladimi Porabci po koncu šolanja; se ustalijo doma ali se izselijo v večja mesta po Madžarskem, morda v Slovenijo ali po svetu. Ker je moj zgodovinski spomin odličen, sem začela brskati po sivih celicah in razmišljati ... Seveda sem zaradi verodostojnosti in objektivnosti zaprosila za dodatne podatke na dvojezičnih šolah in hvaležna sem za pomoč … Ko so bili podatki zbrani, sem takoj vedela, da so zanimivi tudi zame, ne le za prijatelja. Skozi skoraj tri desetletja se marsikaj pokaže, dobimo tudi verodostojne statistične podatke o slovenski skupnosti in njeni vitalnosti, predvsem danes in v prihodnje. Srce vsake narodnostne skupnosti in njeno gibalo naj bi bili mladi izobraženci, seveda taki, ki govorijo manjšinski jezik, le-tega uporabljajo v medsebojni komunikaciji in v živi, javni rabi v skupnosti. Jezik, z njim pa narodnostna pripadnost, se namreč ohranja, če se ga mladi - najprej v družinah in v okolju, pozneje pa v šolah - naučijo, ga uporabljajo v javni in zasebni rabi ter so lojalni do jezika in narodnostne pripadnosti. Če ti pogoji niso izpolnjeni, lahko govorimo o počasnem umiranju jezika, s tem pa skupnosti. Slovenski jezik je namreč tisto, kar iz Porabcev dela skupnost! Umetno vzdrževanje zunanjega videza, loščenje in likanje zunanje podobe s pomočjo nekih zunanjih scenaristov, režiserjev … je kratkotrajno mašilo in nič več. Bojim se, da porabska zgodba gre v to smer ... Mladi v Porabju se identitetno izgubljajo - doma ali kje daleč. Spremljam njihove fb-profile, skupine, prisluhnem temu ali onemu dogodku - ne duha ne sluha o slovenščini! Tu in tam poznam koga, ki še nekaj malega govori slovensko, a spontane rabe slovenščine med mladimi v Porabju že dolgo ni več. Tu in tam kdo pravi, da nočejo govoriti slovensko; to, preprosto, ni res. Ne znajo. Ne zanima jih. Nimajo slovenskih govornih navad, nimajo spodbud, nimajo vzorov med tistimi, predvsem narodnostnimi voditelji, ki bi jim morali biti vzorniki, a jim ne morejo, ker je zanje slovenski jezik prav tako le sredstvo … Mladi slovenskih govornih navad niso pridobili ne v družini, ne v šoli, ne v skupnosti. Slovenščina zanje, žal, ni več živ jezik, ni njihov intimni jezik, ker mladim tisti, ki bi ga morali delati živega in njihovega, tega niso naredili.

Dobila sem torej podatke o mladih Porabcih, ki so narodnostni osnovni šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih končali med letoma 2005 do vključno 2010, začeli pa v letih 1997 do 2002. To je 6 generacij osmošolcev, ki so prav vsi nadaljevali šolanje, največ v Monoštru, nekateri tudi v Sombotelu. Takrat šoli še nista bili uradno dvojezični. Seniška šola je dvojezični pouk začela uvajati s 1. razredom 2005, števanovska enako, 2 leti pozneje.

V teh šestih generacijah osmošolcev, rojenih med leti 1991 in 1996, torej na začetku t. i. demokratičnih sprememb na Madžarskem, je bilo 72 učencev, 24 na števanovski šoli in 48 na gornjeseniški. Kot prvo zanimivost lahko omenim, da so to bili sami »domači« učenci, na seniški šoli z Gornjega in Dolnjega Senika, na števanovski pa iz Števanovcev, Verice-Ritkarovcev in Andovcev. Vabljenje učencev iz Sakalovcev, Monoštra in okolice se je začelo nekaj let pozneje, ko je število domačih učencev nevarno padalo in so se pojavile bojazni, da bodo katero od šol morali zapreti.

Ker so to bili učenci iz šolskih okolišev obeh šol, torej iz porabskih vasi, je zanimiva njihova narodnostna struktura. Največ učencev je bilo iz slovensko-madžarskih mešanih družin (61 %), kjer se je v veliki večini uporabljal le madžarski jezik. Na drugem mestu so bili otroci iz slovenskih družin (32 %), kjer sta oba starša bila po narodnosti Slovenca, a otrok nista sistematično učila slovensko. Le peščica (4 %) otrok je iz domačega okolja prinesla nekaj slovenščine. V obravnavanih šestih generacijah učencev je bilo le 7 % otrok iz čistih madžarskih družin brez slovenskih korenin. To je torej bilo obdobje, ko bi skupnost lahko ustvarila in zagotovila slovensko govorečo skupino mladih, ki bi jezikovno in narodnostno tradicijo peljala naprej. Nič od tega se ni zgodilo. Že nekajkrat sem v svojih člankih omenjala, da so mladi v Porabju po končani osnovni šoli jezikovno prepuščeni sami sebi, in to se je dogajalo že v teh šestih generacijah, ko so bile možnosti za utrjevanje in privzgajanje jezikovne in narodnostne identitete še največje. V naslednjih letih so se s padanjem števila domačih otrok in vpisovanjem učencev iz čistih madžarskih družin v obe šoli te možnosti iz leta v leto zmanjševale, do danes pa so se zmanjšale na neverjeten minimum.

Vrnimo se k šestim generacijam porabskih osmošolcev v letih 2005 do vključno 2010. Vsi so se vpisali v nadaljnje izobraževanje, 47 učencev v poklicno in srednješolsko izobraževanje v Monoštru, 25 pa v Sombotelu. V Monoštru je tako v srednji strokovni šoli kot na gimnaziji možnost obiskovanja pouka slovenščine; k le-temu predmetu se je izmed 47 vpisanih učencev prijavila malo več kot tretjina, medtem ko 25 učencev, ki so se vpisali v sombotelske srednje šole, te možnosti sploh ni imelo. Že tu je viden prevelik osip od slovenščine, s katerim se prav tako skupnost ni ukvarjala. V katerih programih so obravnavani učenci nadaljevali šolanje? Največ, 33, se jih je odločilo za poklicno izobraževanje (kuhar-natakar 15, mizar 6, po 1-3 še varilec, strugar, mehanik, električar, pek, slaščičar, vrtnar), 24 se jih je vpisalo v srednje strokovne šole (tehnična 10, ekonomska 8, zdravstvena 2 in računalniška 4), gimnazijo pa je izbralo kar 15 učencev, 8 števanovskih in 7 gornjeseniških. 71 jih je izbrane poklicne in srednje strokovne kot tudi gimnazijo končalo, le 1 učenki ni uspelo. 8 maturantov (6 iz gimnazije in 2 iz srednje računalniške smeri) je šolanje nadaljevalo na visokošolski oziroma univerzitetni stopnji; 3 so diplomirali iz računalništva, 1 na strojnotehnični smeri, 1 na vzgojiteljski smeri, 1 na pedagoški fakulteti – razredni pouk in 2 na filozofski fakulteti, smer slovenščina-madžarščina; slednje 3 so diplomirale v Sloveniji. 9 dijakov, ki so prav tako obiskovali in končali gimnazijo, ni nadaljevalo (ali končalo) študija. Kaj iz navedenih podatkov lahko sklepamo? Mladi Porabci obravnavanih 6 generacij, danes stari med 26 in 31 let, nekateri z mladimi družinami ali ustvarjanjem le-teh, imajo pretežno poklicno in srednješolsko izobrazbo, zelo redki kaj več. Izmed 8 diplomantov so le 3 zaposleni in živijo v Porabju, 4 so se iz Porabja odselili (predvsem zaradi partnerskih zvez, ne zaradi pomanjkanja poklicnih priložnosti), 1 živi v Porabju in dela v Sloveniji.

Kje živijo mladi teh 6 generacij, kje so si poiskali zaposlitve? So se res izselili iz Porabja, kot demagoško mantro o begu mladih iz Porabja ponavljajo že desetletja politiki? Žal jih bodo, politike namreč, podatki postavili na laž; ne gre pravzaprav za laž, ampak politično všečno demagogijo, ki jo desetletja ponavljajo, ker se nikoli niso »spomnili«, da bi naredili kakšno verodostojno raziskavo o tem, kaj je z mladimi Porabci po koncu šolanja. (Morda pa je niso hoteli narediti …) Podatki za 6 generacij domačih učencev so sicer le delček, ki pa pove ogromno. Kje torej danes živi teh 72 mladih Porabcev? V Porabju! Vsaj velika večina njih, 79 % (57 od skupno 72). Izmed 48 gornjeseniških učencev jih 37 živi v Porabju, 9 drugod po Madžarski, 1 v Avstriji in 1 v Sloveniji. 20 števanovskih učencev danes živi v Porabju, le 4 drugod po Madžarski. Na tem vzorcu je jasno dokazano, da se mladi iz Porabja niti slučajno tako zelo množično ne izseljujejo. Glavni porabski problem glede človeških virov bom nakazala v zaključku. Kako pa je z zaposlitvami teh mladih Porabcev? Ni podatka, da bi kateri izmed njih bil brezposeln. Izmed 37 gornjeseniških osmošolcev, ki živijo v Porabju, jih ima tukaj zaposlitev kar 23, 12 se jih dnevno vozi na delo v Avstrijo, 2 pa prav tako hodita dnevno na delo v Slovenijo. Izmed 20 števanovskih osmošolcev, ki živijo v Porabju, jih je kar 16 v Porabju tudi zaposlenih, 4 se dnevno vozijo na delo v Avstrijo. Še ta podatek: večina jih dela v svojih poklicih tako v Porabju kot v Avstriji, torej v čistem madžarskem ali nemškem jezikovnem okolju.

Na tem, sicer skromnem vzorcu je dokazano, da ni nekega tragičnega eksodusa mladih iz Porabja. Vsak ima pravico iskati boljše priložnosti zase, tako tudi teh 16 mladih, ki se dnevno odpravlja na delo v Avstrijo. Zakaj? Ne zato, ker v Porabju ni dela, temveč zato, ker so npr. kuharji, natakarji, mizarji … v Avstriji za enako delo 2-3-krat bolje plačani kot na Madžarskem. Zato hodijo Porabci na delo v Avstrijo, ne zato, ker doma ne bi našli zaposlitev. Tu pa se spotaknemo ob politične mantre o nujnem razvijanju gospodarstva v Porabju, ki so čista hipokrizija. Še tako briljantno razvito gospodarstvo (o kakšnem gospodarstvu je sploh govora??) ne bo rešilo osnovnega problema, zaradi katerega se mladi zaposlujejo v Avstriji, mnogo nižjih plač. In če za konec omenim še tisti temeljni porabski problem, ki že leta ni odseljevanje mladih ali nerazvitost območja, temveč negativni demografski trendi. Kdo bo delal v bajno razvitem gospodarstvu? Retorično vprašanje za politike, ki že doslej niso imeli in tudi danes nimajo vizije, načrtov, pogledov v prihodnost. Zmanjkalo vam bo ljudi …

Torej, kam so šli vsi mladi Porabci? Nikamor ... 

Črepinje jezika

Ko se dragoceni unikatni glineni vrč zaradi malomarnosti lastnikov razbije na koščke, ni takega mojstra, ki bi ga lahko ponovno sestavil. Poskušajo. Kličejo vsemogoče umetnike, lončarje, prevarante, režiserje, igralce na kratke proge, a črepinje so vedno bolj iznakažene, izdelek pa niti približno ni podoben originalu. Lastniki se tolažijo na različne načine: oh, saj bo to nekaj čisto novega, nekaj sodobnega, nekaj, česar še doslej nihče ni imel ... Poglejte, kako dobro nam gre! Imamo čudovit novi vrč, spet so nam ga sestavili izjemni lončarji, najeli smo najboljše, drago smo jih plačali. Imamo denar, vse lahko kupimo. Naš vrč je spet takšen, kot je bil nekoč. Občinstvo molči in se muza v sebi, gleda, a pred sabo vidi skrpucalo. Zato se ritenski umakne in zapre v svoje svetove, kjer je še nekaj majčkenih glinenih vrčev, ki še niso razbiti, ker jih lastniki dobro čuvajo. Peščica malomarnežev pa samo sebe prepričuje dalje ... Nekoč čudovit, dragoceni vrč je danes gmota nečesa neprepoznavnega. Res so vstavili nekaj črepinj razbitine, dodali malo plastike in vseh mogočih sodobnih svetlečih materialov. To ni več dragocen glineni vrč, ampak skrpucalo. Vsi vemo in pravljica o cesarjevih novih oblačilih danes ni več pravljica za otroke, temveč resničnost obrobnega slovenskega predmejskega sveta ...

Že leta berem tednik z zahodnega roba slovenstva Dom; le-ta prinaša novice iz Benečije, Terskih, Nadiških in Kanalske doline. V zadnji številki me je pritegnil naslov na prvi strani: Denar ni dovolj, boljši jutri se lahko gradi samo na slovenski identiteti. Avtor piše o povišanju finančnih sredstev iz zaščitnega zakona in vključitvi Terskih in Nadiških dolin v strategijo za demografsko najbolj ogrožena območja. Namera vliva novo upanje za ta pozabljen in ogrožen severozahodni del slovenskega etničnega ozemlja. A ugotavlja, da sam večji pritok denarja ne zagotavlja uspeha: "Rešitev ne pride od zgoraj in od zunaj, lahko pride od nas samih, od naših ljudi in od naših vasi. Potrebna je močna identiteta. In slovenski jezik je tisto, kar iz nas naredi skupnost," zaključi. Oni vedo in zapišejo. Celo na prvo stran časopisa! In severozahodni del slovenstva je zelo podoben severovzhodnemu, seveda ne po zapisih v lastnih medijih ... 

Ob slovenskem kulturnem prazniku bom spet razmišljala o teh, nesestavljivih črepinjah jezika. Prvoten unikaten glineni vrč je razbit. Črepinje ležijo vsepovsod, od Gornjega Senika do Čretnika, preko Števanovcev, Andovcev, Verice in Ritkarovcev ... Nekam tja do Črnih mlak in izvira Zale, pradavne slovanske reke ... Nihče jih ne pobira, delajo nove, svetleče in izmišljene, nihče jih ne omenja. Morda le ob kakšni žalostni smrti, kot se je zgodila v teh dneh. V lepi starosti, 88 let, je za vedno zaspala ena izmed izjemnih čuvark dragocenega vrča slovenstva na Madžarskem, Irena Pavlič. Vse življenje je posvetila jeziku, slovenstvu, njegovemu ohranjanju. Najprej je bila učiteljica v Števanovcih, potem se je preselila v Budimpešto, ustanovila slovensko društvo in si desetletja iskreno prizadevala za boljši položaj Slovencev na Madžarskem. Poznali sva se osebno, se velikokrat srečali in v zadnjih letih mi je večkrat omenila, da zadeve glede ohranjanja jezika v Porabju ne gredo v pravo smer. Ona je vedela in čutila, da je vrč jezika in slovenstva preveč razbit in to jo je izjemno žalostilo. Kot vse, ki nas te črepinje težijo do bolečin ... Počivaj v miru, draga, Velika Porabka!

Školjka je prazna. Brez bisera. Lepa lupina.