"Ko si malo čez
štirideset, že nisi več zanimiv. Ko si čez petdeset, si absolutno odveč, ne
glede na življenjske izkušnje in znanje, ki se je z leti poštenega dela gotovo
oplemenitilo. Tega nihče ne vidi. Oziroma to sploh ni pomembno. Kot smo rekli,
dobro delo ni važno. Nihče ga ne ceni. V tem smo Slovenci prvi na svetu. Z
lahkoto in z užitkom pozabimo, da je nekdo nekoč dobro delal, veliko naredil …
Od brutalnega kapitalizma nove industrijske revolucije smo pobrali in udomačili
najhujše doktrine. Z lastnimi ljudmi delamo brezobzirno. Zavržemo jih kot
predmete in si nabavimo druge, lepše, novejše … To nas bo, v to sem prepričan,
kot kulturni narod ugonobilo in izbrisalo z obličja Evrope." (Vinko
Möderndorfer, slovenski pisatelj in dramatik)
Za uvod v tokratni zapis sem si izbrala močno sporočilo meni ljubega slovenskega besednega umetnika Vinka Möderndorferja; res je, ljudi ne zanima, kaj si zanje naredil, koliko si se trudil in želel pomagati, brezobzirno bi te odvrgli, kot obrabljen predmet, in nabavili nekoga drugega, nekoga, ki bi plesal po njihovem ritmu … Ni nujno, da je lepši in mlajši, važno je, da bo njihova cunja … V tem svetu ni več človečnosti, ni spoštovanja in obzirnosti. Še kako dobro razumem zgornji citat! So dnevi in noči, ko razmišljam, čemu sploh pisati, prijazno opozarjati, spodbujati, se truditi narediti kaj dobrega, plemenitega, videti napredek. Saj res, čemu pisati?? K takemu razmišljanju me je spodbudil zapis bosanskega kolumnista Gojka Berića v sarajevskem Oslobođenju. Kot bi brala lastne misli! In sem se odločila, da parafraziram njegov zapis …
Ne, mojih misli, čustev, smeha in solz, mojih ran in brazgotin, izlitih v besede, mi ne boste vzeli!!! Še vedno sem mačka, ki pade na noge (tudi če si katero polomi). Zlepila sem črepinje in polakirala zunanjost. Ne, ne boste me zlomili!!! Aha, zakaj pišem? Gotovo ne zaradi slave, tudi ne zato, da bi sanjala o karieri pisateljice. Morda pred tridesetimi leti … In gotovo ne samo za svojo dušo, kot trdijo nekateri, ki si bolestno želijo najti založnike. Jaz nimam takih želja. Zakaj pišem? Ker sem solidno pismena in imam kaj povedati. Ves čas imam odprte oči in ušesa, včasih preveč odprta srce in dušo. Tista prekleta pravičnica v meni kljuva dan in noč, čeprav vem, da je biti pravičen v tem bednem in zmedenem času kopanje lastnega groba. Ampak budnost pravičnice v meni je neizprosna!
Če pišeš in svoje zapise javno objaviš, doživljaš marsikaj. Imam veliko bralcev, ki me spoštujejo, občudujejo moj pogum, vztrajnost in načelnost. Ti mi to povedo ali napišejo, javno ali zasebno. Seveda pa sem s svojim pisanjem dobila tudi veliko nasprotnikov, ki mi javno ne povedo nič, vsake toliko časa pa pripravijo politično motiviran, zahrbten linč. Kot avtorici mi godi, da so eni in drugi nekakšni odvisniki od mojih zapisov, čeprav jih doživljajo povsem nasprotno. Za prve sem pogumna ženska, ki desetletja stoji za svojimi besedami in načeli, za druge sem oseba, vredna najhujšega prezira, škodljivka njihovim interesom. Prvi pravijo, da jih s svojimi blogi navdušujem, drugi si želijo, da se ne bi rodila. Ja, res se je za zamisliti: kaj pa, če moje zapise prebere kakšen državni sekretar ali minister in se malo zamisli?? Nevarno, ni kaj! Ampak mislim, da je ta nevarnost zgolj teoretična. Ministri in državni sekretarji ne berejo blogov, ne zanima jih glas ljudstva, ker bi mogoče izvedeli več kot je domet njihove funkcije ali njihovega intelekta.
Imam v svojem okolju kar nekaj prijateljic, ki so zapustile motne vode manjšinstva zaradi takih in drugačnih razočaranj. Sorodne duše pač. Večkrat se dobimo na klepetu ob kavi in razpravljamo o vsem mogočem. Vedno steče beseda tudi o aktualnih dogajanjih okrog nas. Veš, reče ena izmed njih, berem tvoje bloge, občudujem tvoj pogum in načelnost. Jaz nisem tako pogumna, zato sem se umaknila. Odlično pišeš, lepo te je brati, ampak ti s svojim pisanjem tem ljudem ne boš odprla oči. Še bolj jih bodo zapirali, ker je zanje tako bolje in še dežurnega sovražnika ter krivca za svoje neuspehe vidijo v tebi. Tu ni pomoči, draga moja … Vedela sem, da ima prav. Tudi to vem, da se lahko še tako neverjetno trudim nekomu odpirati oči, ampak on bo z vsemi močmi in silami zapiral svoje oči in ušesa, ker ne želi slišati resnice o sebi, o svoji neukosti in zaplankanosti, ne želi slišati, da je za nadaljevanje svojega slovenskega roda v prvi vrsti odgovoren sam, ne želi videti in vedeti, da so dnevi njegovi slovenski skupnosti šteti. Kaj je narod brez jezika? Nek vmesni člen do zlitja z večino, nič več. Je to pot? Je to cilj?
Sama vem, da sem v tem četrt stoletja dolgem ali kratkem času nanizala kup neuspehov: nobene mame nisem prepričala, naj uči svoje otroke lastno materinščino, nobenega učitelja nisem navdušila za posvojitev slovenščine kot jezika, za katerega se je vredno boriti, nobenega politika nisem zalotila, da bi spontano, iz srca govoril slovensko … Ni me potrebno na to opominjati, sama nosim svoj križ. Zakaj torej pišem? Ker nisem do konca izgubila vere v ljudi. Ker še vedno naivno sanjam, da za hladno zimo pride topla pomlad … Je čas cvetenja in čas venenja. In je čas, ko spoznaš, da si najbolj od vsega želiš ostati - dober človek …
