Javno pismo - dva meseca pozneje

Na koncu se ne bomo spominjali besed svojih sovražnikov,

ampak molka svojih prijateljev.

(Martin Luther King, ml.)

Od naslovnika svojega javnega pisma nisem nikoli pričakovala ničesar! Ker poznam njega, njegove metode »dela«, njegov odnos do zaposlenih, mislim, da je zgolj zamahnil z roko in si oddahnil ob mojem odhodu. Taki vodijo ustanove, ki naj bi bile zgled dobrih odnosov, pozitivne komunikacije in strokovnosti. Glavni del zaposlenih so namreč visoko izobraženi ljudje, ki izobražujejo, svetujejo tudi o temah, kot so: kritično prijateljevanje, pozitivna komunikacija, reševanje učno-vzgojnih problemov, učenje čuječnosti … in še bi lahko naštevala. A direktorja se to ne tiče? Odnos do zaposlenih je lahko takšen, kot sem ga opisala v svojem javnem pismu? A je institucija s takim vodstvom in takim odnosom do zaposlenih lahko verodostojna? Veliko vprašanj, nič odgovorov, razen tisti zlajnan: Žal, to je pač Slovenija …

Pismo je prebralo stotine ljudi, ogromno njih mi je pisalo, me klicalo … Tudi nekateri z Zavoda za šolstvo, tako s sedeža kot iz območnih enot. Hvala vsem. Nisem pa bila nič presenečena nad molkom kolegic z »moje« murskosoboške enote. Saj jih poznam … Pred nekaj dnevi se mi je oglasila ena izmed njih, tista, s katero sva bili ves čas v dobrih stikih, tista, ki je komunicirala z mano tudi v času mojih dolgih bolniških odsotnosti. Ja, ena sama, zato sem za uvod zapisala ta zelo poveden citat.

Ni bilo nobenega slovesa. Tajnici sem predala službene stvari, zaprla vrata in šla. Za vedno. Ne hvala, ne nasvidenje, nič! V zdaj že moji bivši instituciji se zahvaljujejo in pojejo slavospeve tistim upogljivim, kimajočim in brezhrbteničnim; črne ovce se lahko še kako trudijo, a bo njihov trud vedno pospremljen z dvomi, opozorili delodajalca ali odpovedmi pogodbe o delu. Torej šla sem … Čez nekaj dni se je pojavil razpis za moje zdaj že bivše delovno mesto. Ja, kako to? A ni bilo že zasedeno s politično nastavljeno osebo, kot mi je direktor sporočal oktobra lani v odpovedi delovnega razmerja, namreč da sva bili že dve na enem stolu in sem bila jaz odveč?? Ja, laži imajo kratke noge. In direktorju, ki laže, deluje nezakonito, psihično uničuje lastne zaposlene … se ne zgodi nič. Je pač lik za vse sisteme, vse politične opcije, prebarvanec brez  primere. 30 let in nekaj sem bila na Zavodu, imela take in drugačne osebke v vlogi direktorjev; večine strokovno delo svetovalk v zamejstvu ni zanimalo, nekateri pa so direktorovali kratek čas, in niso pri spoznavanju svoje funkcije niti prišli do zamejskega področja. Nihče izmed njih pa ni deloval na tak bizaren način kot aktualni lik. Nobenemu dosedanjemu direktorju ni prišlo na misel, da bi si dovolil, da mu svetovalko za narodnostno šolstvo v Porabju nastavljajo z izsiljevanjem neke »seoske poglavice« in da ta ista oseba razlaga po šolah, da je njen šef, njen predpostavljeni predsednik Državne slovenske samouprave, ne pa predstojnica OE Murska Sobota ali direktor Zavoda. A ni to bedno??

Torej razpis. Lepo sfriziran, skoraj prilagojen eni osebi. Ampak … Po mojem vedenju se je nanj prijavil tudi izjemno dober profesor slovenščine, ki je izpolnjeval vse pogoje. Najbolj pomembno pa je bilo dejstvo, da bi ga na porabskih šolah sprejeli z odprtimi rokami. (Pred časom mi je murskosoboška predstojnica omenila, da gotovo ni nikogar, ki bi želel iti za svetovalca v Porabje; seveda so, le priložnost jim je potrebno dati.) Po preteku roka je dobil od Zavoda vljuden odgovor, da je bil sprejet drug kandidat, a se zahvaljujejo za zaupanje … Saj je bilo jasno, da je razpis formalen, da na Zavodu nikogar ne zanima kompetenten kandidat in da nikogar ne zanima, kaj o politično nastavljeni osebi menijo šole (nič lepega in dobrega, namreč). Kot sem že omenjala, vodstvo Zavoda želi politični mir, in ga ne zanima dejstvo, da porabske šole nimajo več strokovne pomoči. Najbolj važno je, da imajo politiki svojo »svetovalko«, ki jim bo še dalje v pomoč pri piljenju, likanju in fotošopiranju njihove zunanje podobe, in je na plačnem seznamu Zavoda ne na njihovem.

In za konec:

Želela bi, da bi bilo v Porabju drugače; da bi odgovorni v Sloveniji, predvsem Urad za Slovence, enkrat že spregledali, da njihov bankomat sistem ne prinaša napredka. Je zgolj potuha peščici poklicnežev. Tudi slovenske šolske oblasti ubirajo napačne poti. Pošiljati v Porabje nekakšne učiteljice in vzgojiteljice asistentke brez izkušenj (celo brez ustrezne izobrazbe), predvsem pa brez znanja ene same madžarske besede, je metanje denarja skozi okno. Vsak, ki kogar koli napoti v porabske vrtce in šole, bi se moral zavedati, da je napoten lahko v pomoč le, če ima pedagoške izkušnje, predvsem pa vsaj pasivno znanje madžarščine. Le-to bi moralo biti tudi obvezno za osebe, ki naj bi se zaposlile na projektu, katerega nosilec je Pomurska madžarska samoupravna narodnostna skupnost. Dosedanje izkušnje in realnost v Porabju namreč kažejo, da brez teh pogojev za napotene v porabskih šolah ni možnega niti minimalnega jezikovnega napredka (zgolj službe za hčerke prijateljic).

Lik porabskega učitelja ali "komaj čakam penzijo"

 Zapis, ki je nastajal dolgih šest let; pred kratkim je dobil epilog, zato ga šele zdaj objavljam.

5. april 2018

K tokratnemu zapisu sta me spodbudili dve stvari: prva, relacije in odnosi v neki narodnostni šoli, in druga, pogovor s porabsko učiteljico, objavljen pred nekaj tedni v tedniku Porabje. V naslovu sem sicer uporabila moško slovnično obliko samostalnika "učitelj", ampak sta mišljena oba spola in tudi v nadaljnjem pisanju bo tako; sicer pa je učiteljski poklic tudi na Madžarskem, posebej v osnovni šoli, kar domena žensk. Da ne bo spet nepotrebne užaljenosti: seveda ne trdim, da so vsi učitelji taki, bi se pa nagibala k mnenju, da je to večina. Ko sem se sama odločala za pedagoški poklic, si pač nisem postavljala vprašanj, če bom kot učiteljica samo učila, predelala snov in zadostila zahtevam učnega načrta ali bom - ob vsem naštetem - učence tudi kaj koristnega naučila. Predvsem to slednje mi je bilo pomembno. Imela sem, na primer, razred, 35 dijakov, izmed katerih je bilo le 6 slovensko (nekateri tudi madžarsko) govorečih, 29 dijakov pa je prihajalo iz bližnjega Medžimurja in so znali samo hrvaško, s slovenščino so se prvič srečali v lendavski srednji šoli. Res je, da sta hrvaščina in slovenščina sorodna jezika, a kljub vsemu sem se najprej vprašala, če je s temi dijaki smiselno delati natančno po učnem načrtu, zahtevati torej piflanje o slovenskem jeziku in književnosti, ali snov prilagajati in se posvetiti pragmatičnim prvinam slovenskega jezika ter kulture. Odločila sem se za prilagajanje in svoje dijake naučila osnov slovenščine, zapleteno zložene povedi in še kaj pa smo kar prepustili komu drugemu. Nisem jamrala, kako je težko, kako je grozno, kako je brez veze, ker sem bila učiteljica/profesorica, ki ljubi svoj poklic, svoj jezik in svoje delo jemlje kot poslanstvo. Opismenili smo se v slovenskem jeziku, spoznali kakšno zanimivost iz slovenske kulture, tudi ožje literature, (to je namreč bil 3-letni kovinarski program) in se razšli z zadovoljstvom. Učenje slovenščine je dijakom bilo v veselje ...

Petindvajset let sem v Porabju; tudi sem sem prišla z najčistejšimi nameni in cilji, ki so še vedno isti: strokovno pomagati pri ohranjanju jezika, pri spodbujanju učenja le-tega, spodbujati skupnost k ohranjanju in krepitvi slovenske zavesti, saj ni narodnosti brez lastnega jezika, zavesti in kulture. Bili so vzponi in padci, doživela sem veliko veselja in radosti, a tudi veliko žalosti. Moja pričakovanja so neštetokrat bila previsoka ... Posebej do učiteljev, ki bi - po mojem prepričanju - naj bili stebri slovenstva, saj je njihovo delo v skrbi za učenje in ohranjanje jezika pri najmlajšem rodu skupnosti usodnega pomena. Žal so se moja (mogoče nerealna?) pričakovanja razvodenela. Nikomur v Porabju se ne zdi sporno, da slovenski učitelji v veliki večini še lastnih otrok niso naučili slovensko (enako seveda velja za politike), da med seboj in z učenci komunicirajo madžarsko, da jih ni v kulturnem življenju in še kje ... Da sta dvojezični šoli pač dvojezični zato, da lahko obstajata, in ne zato, da bi otroke NAUČILI slovensko, če jih že starši niso ...

Prva zgodba. Lepo urejena šola, po statusu dvojezična, z dovolj učenci, tudi takimi, ki od doma prinesejo še kakšno slovensko besedo, a s premalo ali skoraj nič dvojezičnimi učitelji. Kako izvajati dvojezični pouk brez dvojezičnih učiteljev, vedo samo v tej šoli. So pravi izumitelji novih metod poučevanja - na papirju. Imajo dve učiteljici slovenskega jezika in dve dvojezični učiteljici razrednega pouka, potrebovali pa bi štiri; skupnost pač nima kadrovskih načrtov in trdnih pogledov v prihodnost, le demagoške sanje o upanju na boljše čase ... Učitelji predmetnega pouka so dvojezični, sicer samo dva - po potrdilih o opravljenem izpitu iz slovenskega jezika (to je tisti slavni izpit, o katerem sem že pisala, da se opravlja skoraj cel v madžarščini, in ga jaz gotovo ne bi naredila). Dvojezičnost se kar pri nekaj predmetih izvaja tako, da sta v razredu dva učitelja - madžarski brez znanja slovenščine in asistent iz Slovenije brez znanja madžarščine. Aha, kako se sporazumevata, sodelujeta? Nikakor. Saj ni potrebno. Papirjem je zadoščeno, slovenski asistent pa sedi v kotu in čaka konec šolske ure. Zveni abotno, a je čista resnica. Šola pa je razen te eksotične specifike dvojezičnega pouka znana še po tem, da so na njej vsaj trije tabori, ki rovarijo drug proti drugemu, a ne odkrito in jasno, temveč zahrbtno. Slovenščina je zgolj sredstvo za obstanek šole, to je delovnih mest zaposlenih. Učiteljem Slovencem sploh ne pride na misel, da bi zunaj učilnic govorili z otroki slovensko. Ker pa bodo počasi Madžari kot učitelji na šoli v večini, je jezik šolske komunikacije tako ali tako madžarščina. Ko učitelji Madžari naredijo izpit iz slovenščine - torej papirnato zadostijo pogojem zaposlitve -, je zanje konec rabe slovenščine. Učitelj, ki je izpit opravil pred kakšnima dvema letoma, pravi, da je slovenščino popolnoma pozabil; ima pa - na papirju - dvojezične ure!!! Je to res dvojezična šola? Žal, retorično vprašanje ... Odgovorni pa glave v pesek in nož v hrbet tistim, ki na te abotnosti opozarjamo ...

Druga zgodba. O liku porabskega učitelja sem pred leti že pisala, a v Porabju je tako, da so ob lastnih ne preveč lepih slikah v ogledalu ljudje užaljeni, besni, zafrustrirani. Nikomur ne pride na misel, da bi se vprašal, če ima ta podoba v ogledalu res kaj z njim. Ne, on pa že ne! A lik učitelja v Porabju - seveda so tudi izjeme - se mi je najbolj verodostojno izrisal kar sam v pogovoru sodelavca tednika Porabje (pred kakšnim mesecem dni) z učiteljico, ki je iskreno povedala vse o sebi. Živi v vasi blizu Monoštra, ima družino (pohvalno, da je njena hčerka študirala v Sloveniji in se dobro naučila slovensko) in je skoraj ves aktiven delovni čas, blizu štirih desetletij, poučevala slovenščino v monoštrskih šolah, najprej na osnovni, zdaj na srednji šoli. Novinar jo je vprašal, kako to, da je šla v gimnazijo, saj so v tistih časih starši želeli, da se otroci čim prej zaposlijo in največ zaposlitev je bilo v monoštrski tovarni svile. Brez obotavljanja je odgovorila (navedek sem iz porabščine prestavila v knjižni jezik): "Ne vem. Nič kaj rada se nisem učila, delati pa še bolj nisem marala, zato sem se vpisala v gimnazijo ... Po gimnaziji sem šla na visoko šolo, in ko sem končala, sem najprej začela poučevati v Sakalovcih (tam je bila podružnica s tremi razredi, ki so imeli kombiniran pouk; op. avt.)." ... Kaj lahko sklepamo iz tega odgovora? Če se ne maraš učiti, še bolj pa ne maraš delati, si lahko učitelj v porabski šoli. Delaš štirideset let in o svojem delu ne znaš povedati niti besede! Se pa razgovoriš, ko te vprašajo, kdaj greš v pokoj: "Imam še to in naslednje šolsko leto, potem pa bom šla v penzijo, kar že nestrpno čakam, res komaj čakam. Dovolj je!" ... No, če malo pomislim za nazaj, se omenjena Prijazna Domača učiteljica pakira v penzijo, odkar jo poznam. Ni edina. Tudi drugi učitelji, ko dopolnijo kakšnih 40 let (pa ne delovne dobe), sanjajo samo še o penziji. Žal pa je pot do nje še zelo dolga, leta takega dela, ko nekdo samo razmišlja, kako se bo upokojil, ne pa o tem, kako bo kaj naučil, so za učence izgubljena. Ampak - koga, razen mene, pa to zanima???

Epilog 1: Leto za letom šolske klopi narodnostnih šol (osnovnih in srednjih) zapuščajo osmošolci in maturanti, ki se niso v stotinah ur naučili niti toliko slovenščine, da bi znali odgovoriti na najbolj preprosta vprašanja. Edini dijak v Porabju, ki tekoče govori slovensko, je moj sin, ki je znanje slovenščine pridobil v družini. Od letošnjega šolskega leta ne obiskuje več pouka slovenščine, ker je bil prehuda konkurenca Prijazni Domači učiteljici ...

5. april 2019

Leto dni pozneje ... Prijazna Domača učiteljica se pakira v penzijo, tokrat čisto zares. Že pred skoraj dvema letoma je odslovila učiteljico asistentko iz Slovenije z izgovorom, da je ne potrebuje. Ostala je sama in svobodna. Ure so odpadale, dijaki so dobivali petice, ob koncu leta je bila slovenščina najviše ocenjen predmet na šoli. Sami genialci torej! Zmagovalci državnih tekmovanj, kamor gredo trije dijaki: eden je državni prvak, drugi podprvak, tretji osvoji tretje mesto. Genialna učiteljica je celo nagrajena, in je ni popolnoma nič sram, ko vsi njeni dijaki padejo na jezikovnem izpitu B2-stopnje ... Ni je sram! Osovraženi smo tisti, ki si drznemo o tem javno govoriti. Starši so zaenkrat tiho, ker pač nimajo pojma, za kaj gre. A verjamem, da ne bodo dolgo molčali, le da bo sadove učiteljičinega nedela, nesposobnosti in lenobe kasiral nekdo, ki jo bo nadomestil. Ne bi želela biti v njegovi/njeni koži .

5. oktober 2019

Genialna učiteljica je res odšla v penzijo. No, šla je iz gimnazije, a še dalje kot honorarna sodelavka uničuje slovenščino na srednji strokovni šoli. Na srečo ima samo 6 dijakov. Na gimnaziji je začel poučevati novi učitelj, mlad, zagnan, sposoben … Seveda ne more čez noč nadomestiti izgubljenih 12 let, a se zelo trudi. Upajmo, da bo sčasoma vse več dijakov, ki se bodo spet vpisovali k slovenščini … Tudi starši so spregledali in ugotovili, da sem imela še kako prav … Moja največja želja je, da se stanje na področju pouka slovenščine popravi, da bo slovenski jezik spet spoštovan predmet, kot je bil v času poučevanja Erike Glanz in Elene Savelieve, in da se mračni časi nesposobnih učiteljev slovenščine nikoli več ne vrnejo na monoštrsko gimnazijo. 

13. marec 2022

Epilog 2: Spominsko plaketo Avgusta Pavla, ki jo podeljuje Skupščina Železne županije, je prejela upokojena učiteljica … (Prijazna Domača – moj dodatek) iz Sakalovcev v Porabju za njeno dolgoletno delo na področju vzgoje in izobraževanja mladih generacij v slovenskem maternem jeziku, njeno vlogo pri razvoju slovenskih učnih gradiv za potrebe narodne skupnosti in delovanje v narodnostni samoupravi. »Prijazni Domači učiteljici« (moja oznaka namesto imena in priimka) so nagrado podelili na slovesnosti ob madžarskem državnem prazniku v spomin na marčno revolucijo 1848. Prireditve sta se udeležila tudi generalna konzulka Metka Lajnšček in predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec. Iskreno čestitamo!

(Objava na fb-strani monoštrskega konzulata)

15. marec 2022

Epilog 3: Lik, o katerem je govora, je bil/-a nekaj prav posebno zahrbtnega in dvoličnega ter zelo lojalnega vsakokratnim krovnikom. Ja, oblast vedno potrebuje take primerke. Razen nje poznam še en taki podganji lik v Števanovcih; pred davnimi leti – to se nikoli ne pozabi – me je tako rekoč napodil iz števanovske šole z besedami: »Ne hodite mi več tu okoli, ker je na šoli tako ali tako preveč te vaše slovenščine. Mi smo na Madžarskem! Vi pojdite kam drugam to širit, nas pa pustite na miru!! Mi smo srečni na Madžarskem brez vaše slovenščine!« Dokler je bil on ravnatelj, seveda nisem šla več na šolo. Tudi temu liku so krovniki uredili vsa mogoča in več kot mogoča priznanja in nagrade za ohranjanje slovenstva v Porabju!!! Grozljivo!

Pa se vrnimo k aktualni nagrajenki: od ne najboljše učiteljice na osnovni šoli jo je mestna in šolska oblast v Monoštru (s tiho a močno slovensko podporo) premaknila na gimnazijo, ko je dosegla, da so po krivici in brez pravne podlage odpustili odlično profesorico slovenščine, ki je imela samo eno napako: bila je Rusinja. Takrat sem se prvič srečala z lokalnim porabskim šovinizmom, nacionalizmom in zaplankanostjo. V vsem cirkusu so sodelovali družno Madžari in Slovenci, a slednji prikrito in zahrbtno, kar sem izvedela naknadno. Zakaj se je moralo to zgoditi? Na osnovni šoli, kjer je poučevala »aktualna nagrajenka«, je delovno mesto potrebovala ravnateljeva žena. In se je zgodil manever: odpustili so Rusinjo, ker ni bila prijazna (zahtevala je od dijakov znanje), predvsem pa ni bila domača! To je namreč izjavila takratna (in, žal, še sedanja) ravnateljica gimnazije. In so Prijazno Domačo učiteljico premaknili z osnovne šole na gimnazijo. Brez znanja, brez ustreznih strokovnih kompetenc, a z veliko mero poslušnosti in vdanosti oblastem. Vedela sem, da bo to pomenilo umiranje slovenščine na obroke v monoštrski gimnaziji, a to v resnici ni nikogar zanimalo. Sprva sem ji želela pomagati, a ni bila preveč navdušena, da bi se kaj dodatno trudila, kaj šele izobraževala. Takrat sem ji celo verjela, da je zgolj žrtev politikantskih spletk ravnatelja osnovne šole (sedanjega velikega fidesovca in monoštrskega župana), ki je na njeno mesto želel nastaviti svojo ženo. Kmalu sem ugotovila, da ni tako, da Prijazna Domača lepo sodeluje s krovniki, ki so jo pomagali »uhljebiti«. Organiziralo se je politično letovanje porabskih otrok in ona je veselo sodelovala. Ko sem v časopisih prebrala kup laži in izmišljotin na to temo, sem enemu izmed njih napisala pismo. Takoj je prišla reakcija: porabski koritniki so s pomočjo svojih tajnih sodelavcev zbrali podpise (tisti, ki so podpisovali, seveda niso imeli pojma, kaj podpisujejo) proti meni in mojemu pismu. Vse to je objavil ta časopis. Seveda sem takoj pomislila, da je »aktualna nagrajenka« imela prste zraven. Odpravila sem se k njej in jo direktno vprašala. Začela je jokati, tresti z glavo in burno zanikati, da bi ona zbirala te podpise: »Prisegam vam pri življenju svoje hčerke, da s tem nisem imela nič!« je ihtela, kričala, brisala krokodilje solze … Skoraj sem ji verjela, a teater je bil neprepričljiv. Prisegati pri življenju hčerke, v bistvu pa nekomu v obraz lagati – groza! Čez leto ali dve sem izvedela, da je po ukazu še danes glavne porabske mešalke dreka Prijazna Domača hodila od hiše do hiše staršev otrok, ki so bili na tistem letovanju, in izsiljevala podpise. Ona, ki je prisegala na življenje svoje hčerke, da s tem nima nič … Nagrajenka …

10. september 2023

Epilog 4, zadnji na to temo: Prijazna Domača učiteljica je v penziji, a še vedno aktivna članica predsedstva Državne slovenske samouprave, tiste združbe, ki jo je ves čas podpirala, kljub vsemu naštetemu. Njena hčerka, ki je študij končala v Sloveniji (to štejem mami za edino pozitivno točko), je predsednica Slovenske samouprave Sakalovci in se je po letih dela izven Porabja zaposlila na Zvezi Slovencev. Takoj je dobila – skupaj s sinčkom – vlogo v bizarnem spotu, ki naj bi ob državnem popisu prebivalstva vabil »Slovence«, da postanejo Slovenci na papirju: »Midva sva Slovenca,« je rekla. Pred kratkim pa je po porabskih vaseh odjeknila novica, pravzaprav zgražanje sovaščanov, da bo taista »Slovenka«, ki ji dajemo plačo slovenski davkoplačevalci, namesto v bližnji slovensko-madžarski dvojezični vrtec, svojega sina vozila vsak dan čez mejo v avstrijski vrtec!!! To je vendar bolj fensi, absolutno kul in na dolgi rok wunderschön! ... Toliko o mladih perspektivnih „Slovencih” v Porabju ... Babici pa želim, da se čim prej začne učiti nemščino, da bo lahko komunicirala z vnukom.

Listam po porabskih spominih (2)

Tri leta (2020-2022) sem občasno ob vsakem dogodku, pretresu, radosti ali žalosti pisala dnevnik. Poimenovala sem ga Dnevnik neke norosti ali izdajstva po porabsko. Človek pač ne more pomniti vsega, kar se dogaja, a je morda kdaj pozneje potrebno vedeti. Danes objavljam delček zapisov, kako sem bila skoraj pregnana (s strani bednega samodržca, samooklicanega pomembneža) iz Monoštra.

15. maj 2021

Včeraj sem dobila od Državne slovenske samouprave sporočilo: »Vrnite ključ od stanovanja do 30. 6. 2021«. Vrnite ključ … Brez kakršnega koli pojasnila, pogovora, brez vprašanj, če je to izvedljivo … Ne, ni izvedljivo, ker sem se želela odseliti tam nekje do konca avgusta, ker moj sin Samuel končuje gimnazijo v Monoštru in imava še veliko tega za postoriti … Vso noč nisem spala in spet se mi začnejo pojavljati znani simptomi … Zunaj pa maj in sonce in dišeča pomlad … Popoldne sem odšla v to dišečo pomlad. Pravzaprav sprva brez cilja, potem pa sem zavila mimo table Prepovedano za ves promet; v pragozd, proti izviru Zale … Med mogočnimi hrasti do močvirij in izvira … Sedela sem ob bregu jezerca in jokala. To je slovo, me je prešinilo, morda sem tu zadnjič … Kaj jokala, tulila sem sredi gozda, hlipala in nemočno strmela v jezero … Ja, poslavljala sem se od mojih dreves, rož, metuljev in ptic, od milih bitij, ki me niso nikoli ranila, prizadela, užalila … Neizmerno sem uživala v njihovi družbi, z njimi. Mojo dušo so ubili podli ljudje … Osebki, ki jim želim, da bi stokrat bolj trpeli, kot trpim zdaj jaz … Verjamem, da bo karma naredila svoje … Hvaležna stvarstvu rečem hvala metuljčku, ki radovedno strmi v moj objektiv. Vem, meni nihče ne bo rekel hvala ... Šla bom in to bo konec ... Bitja brez duš in obrazov se ne zahvaljujejo ... Bil je težek dan, kljub neizmerni lepoti ...

18. junij  2021

Junij. Takšen brezvezen, ko se počasi pakiram v Lendavo. Trideset let sem pustila tu, trideset takih in drugačnih let, ko sem vse do konca verjela, da tudi njim, ne samo meni, gre za ohranjanje jezika, slovenstva … Ni jim šlo za to – samozvana porabska oblast, predstavniki samih sebe so zgolj pajdaška klika, ki se je prigrebla do korita, zase, za ožji sorodniški in prijateljski krog, nič več. Njihovih nedostojnosti ni in ni konec; te so postale stalnica samozvanih krovnikov, zato so ti tudi tako neobčutljivi na svoja ravnanja, ljudje v Porabju pa popolnoma otopeli. To je pač značilnost pajdaške politike, ki smo ji priča na mikroravni, a se razteza vse do vrha državne oblasti. Med Porabjem in državo Madžarsko, nad katero so tudi Porabci tako vzvišeno izkazovali svojo domnevno evropsko spodobnost in etičnost, danes ni več nobene razlike: Porabje je ugrabljeno na podoben način kot država, na oblasti so neki pajdaši, prijatelji in kolegi, ki vsi skupaj delujejo okoli dveh pajdaških združb, t. i. organizacij, ki sta dejansko le krinka za posle, koristi in prelivanje moči in denarja v zasebne roke. In ne, prav nič jih ni sram, mislijo namreč, da jim to pripada. In večina izmed njih res verjame, da je to, ker gre zanje, dovoljeno, slabo vest (ne vem, če je to res slaba vest ali zgolj prikrivanje svinjarij) pa si lajšajo tako, da slikajo svoje predhodnike kot enake. Za vsako oblast so bile značilne tovrstne anomalije in odkloni, a ti zdaj nimajo nobenih moralnih zadržkov, ne kakršne koli že vesti. Trpaj v žepe, dokler moreš, nikoli ne veš, kaj bo jutri, kdo bo na oblasti in ali bo vaš ali naš ali nikogaršnji. Uživaj danes, kot svojo mantro ponavlja predsednik ene od teh združb. Veliki predsednik, ki zase misli, da ima neomejeno oblast, je v bistvu neizobražen, nevzgojen in v vseh pogledih globoko podkapacitiran model. Ostal bi to, kar je v resnici po poklicu … A tako kot mnogim v teh logih – tudi njemu očitno delo, za katerega se je izučil, ni dišalo … In naj je to samooklicano oblast še tako frustrirajoče opazovati, naj se zdi, da so Porabci kot narodnost, ki so ji z izdajo ugrabili ime, izdani s strani demokracije, velja spomniti, da je ta oblast nastala na podlagi nespodobnosti in koristoljubja ob molku teh istih Porabcev. Nespodobnost teh samozvanih predstavnikov narodnosti je toliko večja, ker ljudje vejo, da oni točno vedo, kaj počnejo, kako in za koga. Ljudje vejo, da tisti na vrhu zlorabljajo oblast in polnijo lastne žepe s skupnim denarjem. Zato ljudstva ni več. In v teh okoliščinah se vsi iskreni in resnicoljubni ljudje zavedamo, da v porabski greznici nimamo kaj početi. Ostala bom tiho, dostojna in vzvišena – a enkrat bo čas, ko bodo tišino presekali brutalno iskreni kriki. Tisto pa bo bolelo. Konec koncev ta beda podkapacitiranih samooklicanih oblastnikov ne more trajati. In vedo, da ne bo. Zato se tudi tako vedejo. Zato se rinejo čim bolj h koritu. Zato so tako arogantni. Zato so tako popadljivi. Ker me nikoli niso mogli potegniti v svoj svet ali vsaj dokončno utišati. V Porabju definitivno ne bo nobenega gospodarskega razvoja in napredka, saj ga ti globoko podkapacitirani modeli niti niso sposobni narediti, sicer pa to nikoli ni bil njihov namen, ampak le lažna krinka. (Obljubim pa, da bom preklicala vse te stavke, če se izkažejo za netočne.) Napredek bo le v polnjenju žepov pajdaških političnih klik. Milijarda forintov iz Budimpešte, prav toliko iz Ljubljane, vsaki družinski združbi njen del in to je to. Živeli bodo mirno in sladko – seveda tudi njihovi potomci in prijatelji – do konca svojih dni. No, srčno upam, da ne bodo živeli mirno …

 

30. junij 2021

Danes je dan D, do katerega bi morala predati ključ monoštrskega stanovanja Državni slovenski samoupravi. A res??? Nihče ni nič vprašal, če je to možno, primitivno in nesramno se zgolj pišejo zahteve. Ne zanima jih, kako v teh nemogočih časih, ko so oteženi prehodi čez mejo, spraviti v Slovenijo stvari dveh desetletij življenja v tem stanovanju, ne zanima jih, kako urediti vse podrobnosti in formalnosti, nihče nič ne vpraša, preCednik bednik celo bulji v tla, ko ga srečam. Mu je vsaj nerodno, če že ne pozna sramu, spodobnosti in vsaj malo osnovnega bontona? Ne vem in me ne zanima. Ključa danes seveda ne bo dobil, to je jasno. Tudi vprašal ne bo nič, ker je pač navadni revček s prevelikimi čevlji, kaj čevlji – s čolni na nogah! Vedno bolj se mi ti modeli gabijo in vedno bolj hrepenim zgolj po tem, da mi jih ne bo potrebno več srečevati.

10. julij 2021

Julij, čas počitnic in dopustov, a moj ni prav nič dopustniški. Urejam lendavsko stanovanje in praznim monoštrsko. Prava groza je selitev polnega stanovanja v drugo, prav tako polno. Veliko mi pomaga prijateljica Klara, res sem ji hvaležna. Kar nekaj dni sem tuhtala, kako se stvari sploh lotiti. Glede na primitivnost in nespodobnost porabskih krovnikov sem se odločila, da izselim čisto vse, kar je moje, tudi stvari, ki bi jih kdo za mano lahko uporabljal. Ničesar ne bom pustila, le pol stoletja stare kose pohištva, ki niso moji. Naj se ukvarjajo z njimi in jih vozijo na smetišče. Načrt je torej tak, da osebna garderoba, knjige, predmeti, ki so mi dragi, in moja masivna knjižna polica gredo z mano v Lendavo, prav tako nekaj polic in poličk bo našlo mesto v moji hiški, nekaj malenkosti pri tastu in tašči. Vse drugo – moje pohištvo, pralni stroj, hladilnik in še kaj – gre monoštrskim socialno ogroženim družinam, ogromno vsega pa na monoštrsko smetišče. V stanovanju nočem pustiti čisto nič svojega, raje podarim neznancem ali odpeljem na smetišče. Načrt je torej narejen, v naslednjih dneh pa bo intenzivna akcija. 

25. julij 2021

Delo na praznjenju stanovanja poteka po načrtih. Koliko vsega se je nabralo v dvajsetih letih, kar sem bila v tem stanovanju! Menda bo zdaj pripadlo novi svetovalki, pravzaprav politični potaknjenki. Res me ne gane. Jaz sem se tako mentalno kot čustveno poslovila od tega stanovanja in ga hočem čim prej dokončno zapustiti. Knjige, garderoba in osebne stvari so že v Lendavi, kjer s Samuelom ustvarjava pravi dom. Ogromno vsega sva s Klaro odpeljali na smetišče, z mislijo, da raje uničim kot prepustim hijenam. Tudi podarjanje pohištva in drugega inventarja gre dobro. Omara, stoli, razne poličke so razveselili Klarine znance, pralni stroj je odpeljal mladi par s številno družino, ki si le-tega ne more privoščiti. Praktične omarice iz spalnice sem podarila znanki. Vsi so bili neizmerno veseli in hvaležni, sploh niso mogli verjeti, da vse to res podarjam, ne pa prodajam. »Bog vas blagoslovi in naj vam da zdravje, dobra gospa,« je z globoko hvaležnostjo rekel mlad moški, ki je odpeljal pralni stroj. Ja, lepo je slišati, ko so ljudje hvaležni za nekaj, kar jim daš ali narediš … Stanovanje se pridno prazni, le še zaključna dela me čakajo.

10. avgust 2021

Danes sem bila zadnjič v monoštrskem stanovanju. Spakirala sem še neke malenkosti, malo počistila, vrgla v kante za smeti še zadnje svoje stvari, vse pregledala in presenečena ugotovila, da je to res konec. Dolgo sem sedela na edinem stolu in nekako odvrtela dvajsetletni film svojega življenja v teh sobah … Bilo je lepo. Zaradi mene same, mojega Samuela, ki je tu preživel vse svoje dosedanje mlado življenje, zaradi redkih, a dragocenih prijateljev, ki sem jih imela; predvsem pa zaradi narave, ki je tu prav posebna in me je s svojimi vabnimi klici vedno znova potegnila v svoj idilični svet brez zlobnih in moje pozornosti nevrednih ljudi. Največkrat sem bila sama. Sama s seboj, s svojimi mislimi in občutji, s svojimi hrepenenji, žalostmi in veselji. Samoten svet me je naučil lepote samosti, nikoli nisem čutila osamljenosti. Šla sem v naravo, se pogovarjala z rožami, drevesi, pticami in metulji, opazovala, fotografirala, uživala. Zdaj se poslavljam. Nobena pot v te kraje ne bo več ista, nočem nikoli več videti od blizu tega stanovanja, kaj šele izvedeti, kdo in kako živi v njem. To moje obdobje je za vedno končano. Pred odhodom sem v vsakem prostoru pustila kakšno sporočilo, ki bo tistemu, ki bo prvi prestopil prag in sporočila prebral, gotovo pustilo debeli cmok v grlu. Naj mu, nevrednežu … Tako sem odšla za vedno. Res za vedno in jutri ne bo nič več tako, kot je bilo danes. Konec je. Amen.

Ključ stanovanja sem s pomenljivim sporočilom predala sredi septembra 2021. 

Post scriptum:

1.       Lani poleti sva s sinom obiskala prijatelje (vsak svoje, seveda) v Monoštru. Ko sva se ob dogovorjenem času dobila, je rekel: »Mami, ne boš verjela, kje sem bil. Pred vrati najinega nekdanjega doma! Veš, moral sem malo pokukati tja. Ugotovil sem, da so tam zdaj neki čudaki. Neka pisarna, čudne slike. Vse je čudno …«

2.      Pred nekaj tedni spet sinovo čudenje: »Veš, kaj sem videl na facebooku? Moj nekdanji dom! Menda se tam rojevajo ideje, pišejo doktorati, lovijo sanje, verjetno se tuli v luno in snuje projekte, ki jih nihče ne rabi. Pa moja znanka je s to združbo. Res sem razočaran. Zelo me je prizadelo …« Mlade, nepokvarjene duše težko dojemajo svinjarije aktualnega sveta … Morale se bodo utrditi …

Kakšna je prihodnost slovenskega (?) šolstva v Porabju?

Obetaven naslov oddaje In vendar se vrti na Radiu Slovenija »Kakšna je prihodnost slovenskega šolstva v Porabju?« je morda pritegnil kar nekaj poslušalcev, tudi mene; 30 let in nekaj mesecev sem se intenzivno ukvarjala s tem področjem in iz leta v leto ugotavljala vse prej kot pozitivno smer. Znala sem – tudi za medije – iskreno spregovoriti o problematiki in vedno bolj čutila, da se jezik in slovenstvo v Porabju sesedata sama vase. Pretežno vse, kar ostaja, so improliga, teater, kruh in igre. In tega 4. septembra so se na osrednjem slovenskem radiu pojavili trije odrešeniki, vizionarji, vseznalci! Pa poslušajmo!

https://prvi.rtvslo.si/podkast/eppur-si-muove-in-vendar-se-vrti/2688377/174984148?fbclid=IwAR29O6DwrGdT9OzCKxmFxac4dN9eqmY57uabNh91phFcVpBeN4JlMdJgCdI

Prispevek novinarke Mateje Železnikar se je začel s korektnim uvodom: »Pouk slovenščine in v slovenščini je ključen za rojake v sosednjih državah in razvoj vsake narodne skupnosti. Izzivi, s katerimi se soočajo, pa se med državami razlikujejo. Porabski Slovenci imajo tri dvojezične vrtce in dve osnovni šoli. Pouk slovenščine je na voljo tudi v gimnaziji, toda pomanjkanje usposobljenih učiteljev in profesorjev postaja vse večji problem. Matična država pomaga s pedagoškimi pomočniki, vzgojiteljicami in učiteljicami asistentkami. Pa je to dovolj? Kakšno je zanimanje za pouk slovenščine in kakšen je končni rezultat? Koliko se učenci dejansko naučijo?« Naj na začetku opozorim na lapsus že v naslovu oddaje: v Porabju NIKOLI ni bilo slovenskega šolstva, ampak se je vse do leta 2005 slovenščina poučevala le kot učni predmet! Že vsa desetletja pa se porabsko šolstvo uradno imenuje NARODNOSTNO ŠOLSTVO SLOVENCEV V PORABJU. Vprašanja novinarke so sicer bila jasna, zelo povedna, toda …

Začela je ravnateljica dvojezične osnovne šole. Najprej so bila vprašanja splošne narave, na katera ni problema odgovoriti. Potem pa se je začelo: ob vprašanjih o učiteljih in učencih, namreč. Zmeda, pomisleki, strah, da se ne bi karkoli zamolčanega obelodanilo, da se ne bi zamerila kateremu od krovnikov. Koliko izmed vseh učiteljev obvlada slovenščino? vpraša novinarka. Velika večina, drugi pa se učijo … Zakaj, ravnateljica, je bila potrebna ta laž? Poznavalci razmer vemo, da le tri učiteljice, vi in pomočnik obvladate slovenščino, dva učitelja pa sta res naredila jezikovni izpit, torej imata ustrezen papir. Kaj pomeni jezikovni izpit na Madžarskem, pa sem opisala pred leti v enem svojih blogov. https://iskriceizporabja.blogspot.com/2016/10/ce-ne-znas-odlicno-madzarsko-ne-mores.html  To namreč ne pomeni aktivnega znanja jezika, niti rabe le-tega. In ostali učitelji Madžari brez kakršnega koli znanja slovenščine? Že nekaj let je s tihim pristankom vodstva in upravljalca šole bogokletno kateremu izmed madžarskih učiteljev reči, naj se uči slovenščino. Potem bodo šli, je bilo rečeno nekoč … Že desetletja je v šolah nepisano pravilo, namreč če pride v kolektiv učitelj Madžar, se ni potrebno jezikovno prilagajati njemu, ampak se vsi Slovenci z njim in med seboj pogovarjajo samo še madžarsko … In vprašanja o dvojezičnem pouku; kako lahko madžarski učitelj brez znanja slovenščine izvaja dvojezični pouk?? Ah, da. To je možno na seniški šoli. K učiteljici Madžarki brez znanja ene same slovenske besede pošlješ v razred praktikantko iz Slovenije brez znanja ene same madžarske besede in brez poznavanja madžarske šole. In kaj v razredu (v prispevku omenjena kot oh in sploh asistentka) lahko taka oseba počne? Piše svoje diplomsko delo! Šola pa to prikaže, kot da onidve poučujeta dvojezično v timu! Ravnateljica, to je že groteska … In naslednje neodgovorjeno vprašanje: Koliko izmed otrok, ki pridejo v prvi razred, pa govori slovensko ali se doma s starši ali starimi starši pogovarja slovensko ali v porabščini? Spet zmeda in izmotavanje in nekaj naokrog. Ravnateljica, lepo bi lahko rekli, da že nekaj let ali celo desetletij niste imeli prvošolca, ki bi aktivno govoril, se doma pogovarjal slovensko/porabsko. To je namreč resnica. V vrtcu se otroci naučijo veliko besed, pesmic, izštevank, to pa še zdaleč ne pomeni aktivne komunikacije. Mladi starši že med sabo in z lastnimi starši ne komunicirajo slovensko (veliko je mešanih zakonov), z otroki pa sploh ne. Morda se najdeta kakšna babica in dedek, ki poskušata z vnuki kaj po porabsko, a to so redke izjeme. Zakaj je potrebno zavajati vso Slovenijo s polresnicami? Zakaj se ne more, ne sme odkriti pravih kart?

In je prišla na vrsto t. i. višja svetovalka; res je, sprva je bila učiteljica asistentka na seniški šoli, v Porabju pa ni deset ali šest let, temveč 5 let! Moj arhiv je zelo natančen. Prvi vtis poslušalca: novinarkina vprašanja so zvenela v prazno in ostala neodgovorjena, ker ni dovolj poznala področja, da bi postavljala podvprašanja, ali jih ni želela. A to pri poslušalcih zbuja dvome v povedano in pušča slab vtis. Na vprašanje, kaj je omenjena počela kot učiteljica asistentka, splošen odgovor, kaj v Porabju delajo druge učiteljice in vzgojiteljice asistentke. Zanimivo. Dalje, problematika učiteljskega kadra: nič o tem, da sta s koncem šolskega leta odšla dva učitelja slovenščine, odličen učitelj na gimnaziji celo iz šolstva (pa ne zaradi nove madžarske šolske zakonodaje); in da je odšla prav tako izkušena slovenska vzgojiteljica asistentka. Ne bi javno o tem, zakaj, čeprav imam odgovore. Ni potrebno veliko matematičnega znanja, da izračunamo, da se bodo recimo v sedmih letih upokojili vsi slovenski učitelji s števanovske šole, prav tako večina s seniške. Tu pa se blebeta o romantiki in sodelovanju. T. i. višja svetovalka, ničesar od tega nisi odkrila ti, vsa sodelovanja, ki jih naštevaš, potekajo že desetletja! Gradili in utrjevali smo jih skupaj z učitelji in šolami, ne pa s politiki, ki nimajo pojma o šolstvu. Pred desetletjem in nekaj smo imeli vsako leto seminar za učitelje v Sloveniji. Potem so v Porabju ugotovili, da je to prepogosto, zato smo seminar naredili na dve leti. Prav tako smo s Centrom za slovenščino imeli 16-urne jesenske seminarje v Monoštru, nakar je šolsko ministrstvo ugotovilo, da za taka izobraževanja ni več denarja. In še bi lahko naštevala … A da se v vrtcu ne učijo nobenega jezika, samo opazujejo in poslušajo? Smešno. Od kod pa tista impozantna številka porabskih učencev, ki se učijo slovenščino? In blebetanje o veri v mlade, ki bi lahko bili dobri učitelji. A bodo? Dragi moji, mislim, da ne bodo. Ena porabska študentka končuje študij slovenščine in matematike v Sombotelu, ena pa je v 2. letniku študija slovenščine v Ljubljani. Na gimnaziji je samo 1 dijak od dvanajstih pri pouku slovenščine, s katerim se da komunicirati slovensko. Torej od kod se bodo vzeli vsi mladi, slovensko govoreči učitelji, ki bi v naslednjih sedmih letih nadomestili odhajajoče ali bo učitelj lahko vsak, ki bo komu všeč?? Siljenje mladih na študij v Slovenijo, slikanje z ministrico in druge kul dejavnosti, ki so se počele s strani opevanih organizacij nedavno, namreč ne obrodijo sadov … In kje je tu kakšna prihodnost, načrt zanjo, vsebina, vizija, časovnice, zadolžitve, zaveze? Tega pač ni. Blebetajmo, dokler nam je dano … Sovražim demagogijo in hipokrizijo, ki sta se kot lovke hobotnice razrasli po porabskih logih!! P. s.: Novinarka bi lahko vedela ali se vsaj pozanimala, da biti svetovalec na Zavodu za šolstvo ni funkcija, ampak uradniško delovno mesto!

Češnja na torti pa je tretji sogovornik novinarke v oddaji, tako rekoč že tri desetletja predstavnik šolskega ministrstva za področje zamejskega šolstva. Ko slišimo podatek tri desetletja, smo skoraj prepričani, da oseba popolnoma obvlada področje, ki ga pokriva, in da bo o njem javno govorila strokovno in suvereno, brez nakladanja, mencanja in dolgovezenja. Žal, v zmoti smo. Najprej  razčistimo to o mladih, ki jih vedno več prihaja na študij v Slovenijo; laž, neresnica, nepoznavanje, ne vem. To ni res! Kot  sem zapisala, je v Sloveniji na študiju le ena Porabka. Pred dvema letoma so na celoletno šolo slovenščine (kot so se nekateri potožili, da skoraj pod prisilo) šli štirje monoštrski dijaki. Trije so takoj ugotovili, da se s svojim znanjem jezika ne morejo vpisati na slovenske fakultete. Eden je poskusil in kmalu odnehal. Vsi so se vrnili domov v Porabje. Ne lani ne letos ni nobenega kandidata na celoletni šoli slovenščine. Torej – kje je tistih vedno več mladih iz Porabja v Sloveniji?? Zakaj ta bedna, anemična demagogija? … Res je; šolsko ministrstvo dobro sodeluje z omenjenimi institucijami, sogovornik novinarke pa je bil reden udeleženec klevetalnih sestankov proti meni s »seoskimi poglavicami« v Monoštru. On že ve … Ob vprašanju, kako si zamišlja prihodnost porabskega šolstva, pa abstraktne floskule. V dobro mu štejem, da je omenil, da morajo Porabci narediti več sami, če želijo v prihodnje obdržati šole.

Kakšna je torej prihodnost porabskega šolstva? Od vseznalcev, odrešenikov in novih vizionarjev tega, žal, nismo izvedeli. Lahko pa vprašanje vzamemo kot retorično …