Javno pismo - dva meseca pozneje

Na koncu se ne bomo spominjali besed svojih sovražnikov,

ampak molka svojih prijateljev.

(Martin Luther King, ml.)

Od naslovnika svojega javnega pisma nisem nikoli pričakovala ničesar! Ker poznam njega, njegove metode »dela«, njegov odnos do zaposlenih, mislim, da je zgolj zamahnil z roko in si oddahnil ob mojem odhodu. Taki vodijo ustanove, ki naj bi bile zgled dobrih odnosov, pozitivne komunikacije in strokovnosti. Glavni del zaposlenih so namreč visoko izobraženi ljudje, ki izobražujejo, svetujejo tudi o temah, kot so: kritično prijateljevanje, pozitivna komunikacija, reševanje učno-vzgojnih problemov, učenje čuječnosti … in še bi lahko naštevala. A direktorja se to ne tiče? Odnos do zaposlenih je lahko takšen, kot sem ga opisala v svojem javnem pismu? A je institucija s takim vodstvom in takim odnosom do zaposlenih lahko verodostojna? Veliko vprašanj, nič odgovorov, razen tisti zlajnan: Žal, to je pač Slovenija …

Pismo je prebralo stotine ljudi, ogromno njih mi je pisalo, me klicalo … Tudi nekateri z Zavoda za šolstvo, tako s sedeža kot iz območnih enot. Hvala vsem. Nisem pa bila nič presenečena nad molkom kolegic z »moje« murskosoboške enote. Saj jih poznam … Pred nekaj dnevi se mi je oglasila ena izmed njih, tista, s katero sva bili ves čas v dobrih stikih, tista, ki je komunicirala z mano tudi v času mojih dolgih bolniških odsotnosti. Ja, ena sama, zato sem za uvod zapisala ta zelo poveden citat.

Ni bilo nobenega slovesa. Tajnici sem predala službene stvari, zaprla vrata in šla. Za vedno. Ne hvala, ne nasvidenje, nič! V zdaj že moji bivši instituciji se zahvaljujejo in pojejo slavospeve tistim upogljivim, kimajočim in brezhrbteničnim; črne ovce se lahko še kako trudijo, a bo njihov trud vedno pospremljen z dvomi, opozorili delodajalca ali odpovedmi pogodbe o delu. Torej šla sem … Čez nekaj dni se je pojavil razpis za moje zdaj že bivše delovno mesto. Ja, kako to? A ni bilo že zasedeno s politično nastavljeno osebo, kot mi je direktor sporočal oktobra lani v odpovedi delovnega razmerja, namreč da sva bili že dve na enem stolu in sem bila jaz odveč?? Ja, laži imajo kratke noge. In direktorju, ki laže, deluje nezakonito, psihično uničuje lastne zaposlene … se ne zgodi nič. Je pač lik za vse sisteme, vse politične opcije, prebarvanec brez  primere. 30 let in nekaj sem bila na Zavodu, imela take in drugačne osebke v vlogi direktorjev; večine strokovno delo svetovalk v zamejstvu ni zanimalo, nekateri pa so direktorovali kratek čas, in niso pri spoznavanju svoje funkcije niti prišli do zamejskega področja. Nihče izmed njih pa ni deloval na tak bizaren način kot aktualni lik. Nobenemu dosedanjemu direktorju ni prišlo na misel, da bi si dovolil, da mu svetovalko za narodnostno šolstvo v Porabju nastavljajo z izsiljevanjem neke »seoske poglavice« in da ta ista oseba razlaga po šolah, da je njen šef, njen predpostavljeni predsednik Državne slovenske samouprave, ne pa predstojnica OE Murska Sobota ali direktor Zavoda. A ni to bedno??

Torej razpis. Lepo sfriziran, skoraj prilagojen eni osebi. Ampak … Po mojem vedenju se je nanj prijavil tudi izjemno dober profesor slovenščine, ki je izpolnjeval vse pogoje. Najbolj pomembno pa je bilo dejstvo, da bi ga na porabskih šolah sprejeli z odprtimi rokami. (Pred časom mi je murskosoboška predstojnica omenila, da gotovo ni nikogar, ki bi želel iti za svetovalca v Porabje; seveda so, le priložnost jim je potrebno dati.) Po preteku roka je dobil od Zavoda vljuden odgovor, da je bil sprejet drug kandidat, a se zahvaljujejo za zaupanje … Saj je bilo jasno, da je razpis formalen, da na Zavodu nikogar ne zanima kompetenten kandidat in da nikogar ne zanima, kaj o politično nastavljeni osebi menijo šole (nič lepega in dobrega, namreč). Kot sem že omenjala, vodstvo Zavoda želi politični mir, in ga ne zanima dejstvo, da porabske šole nimajo več strokovne pomoči. Najbolj važno je, da imajo politiki svojo »svetovalko«, ki jim bo še dalje v pomoč pri piljenju, likanju in fotošopiranju njihove zunanje podobe, in je na plačnem seznamu Zavoda ne na njihovem.

In za konec:

Želela bi, da bi bilo v Porabju drugače; da bi odgovorni v Sloveniji, predvsem Urad za Slovence, enkrat že spregledali, da njihov bankomat sistem ne prinaša napredka. Je zgolj potuha peščici poklicnežev. Tudi slovenske šolske oblasti ubirajo napačne poti. Pošiljati v Porabje nekakšne učiteljice in vzgojiteljice asistentke brez izkušenj (celo brez ustrezne izobrazbe), predvsem pa brez znanja ene same madžarske besede, je metanje denarja skozi okno. Vsak, ki kogar koli napoti v porabske vrtce in šole, bi se moral zavedati, da je napoten lahko v pomoč le, če ima pedagoške izkušnje, predvsem pa vsaj pasivno znanje madžarščine. Le-to bi moralo biti tudi obvezno za osebe, ki naj bi se zaposlile na projektu, katerega nosilec je Pomurska madžarska samoupravna narodnostna skupnost. Dosedanje izkušnje in realnost v Porabju namreč kažejo, da brez teh pogojev za napotene v porabskih šolah ni možnega niti minimalnega jezikovnega napredka (zgolj službe za hčerke prijateljic).