Zapis, ki je nastajal dolgih šest let; pred kratkim je dobil epilog, zato ga šele zdaj objavljam.
5. april 2018
K tokratnemu zapisu sta me spodbudili dve stvari: prva, relacije in odnosi v neki narodnostni šoli, in druga, pogovor s porabsko učiteljico, objavljen pred nekaj tedni v tedniku Porabje. V naslovu sem sicer uporabila moško slovnično obliko samostalnika "učitelj", ampak sta mišljena oba spola in tudi v nadaljnjem pisanju bo tako; sicer pa je učiteljski poklic tudi na Madžarskem, posebej v osnovni šoli, kar domena žensk. Da ne bo spet nepotrebne užaljenosti: seveda ne trdim, da so vsi učitelji taki, bi se pa nagibala k mnenju, da je to večina. Ko sem se sama odločala za pedagoški poklic, si pač nisem postavljala vprašanj, če bom kot učiteljica samo učila, predelala snov in zadostila zahtevam učnega načrta ali bom - ob vsem naštetem - učence tudi kaj koristnega naučila. Predvsem to slednje mi je bilo pomembno. Imela sem, na primer, razred, 35 dijakov, izmed katerih je bilo le 6 slovensko (nekateri tudi madžarsko) govorečih, 29 dijakov pa je prihajalo iz bližnjega Medžimurja in so znali samo hrvaško, s slovenščino so se prvič srečali v lendavski srednji šoli. Res je, da sta hrvaščina in slovenščina sorodna jezika, a kljub vsemu sem se najprej vprašala, če je s temi dijaki smiselno delati natančno po učnem načrtu, zahtevati torej piflanje o slovenskem jeziku in književnosti, ali snov prilagajati in se posvetiti pragmatičnim prvinam slovenskega jezika ter kulture. Odločila sem se za prilagajanje in svoje dijake naučila osnov slovenščine, zapleteno zložene povedi in še kaj pa smo kar prepustili komu drugemu. Nisem jamrala, kako je težko, kako je grozno, kako je brez veze, ker sem bila učiteljica/profesorica, ki ljubi svoj poklic, svoj jezik in svoje delo jemlje kot poslanstvo. Opismenili smo se v slovenskem jeziku, spoznali kakšno zanimivost iz slovenske kulture, tudi ožje literature, (to je namreč bil 3-letni kovinarski program) in se razšli z zadovoljstvom. Učenje slovenščine je dijakom bilo v veselje ...
Petindvajset
let sem v Porabju; tudi sem sem prišla z najčistejšimi nameni in cilji, ki so
še vedno isti: strokovno pomagati pri ohranjanju jezika, pri spodbujanju učenja
le-tega, spodbujati skupnost k ohranjanju in krepitvi slovenske zavesti, saj ni
narodnosti brez lastnega jezika, zavesti in kulture. Bili so vzponi in
padci, doživela sem veliko veselja in radosti, a tudi veliko žalosti. Moja
pričakovanja so neštetokrat bila previsoka ... Posebej do učiteljev, ki bi - po
mojem prepričanju - naj bili stebri slovenstva, saj je njihovo delo v skrbi za
učenje in ohranjanje jezika pri najmlajšem rodu skupnosti usodnega pomena.
Žal so se moja (mogoče nerealna?) pričakovanja razvodenela. Nikomur v Porabju
se ne zdi sporno, da slovenski učitelji v veliki večini še lastnih otrok niso
naučili slovensko (enako seveda velja za politike), da med seboj in z učenci
komunicirajo madžarsko, da jih ni v kulturnem življenju in še kje ... Da sta
dvojezični šoli pač dvojezični zato, da lahko obstajata, in ne zato, da bi
otroke NAUČILI slovensko, če jih že starši niso ...
Druga zgodba. O liku porabskega učitelja sem pred leti že pisala, a v Porabju je tako, da so ob lastnih ne preveč lepih slikah v ogledalu ljudje užaljeni, besni, zafrustrirani. Nikomur ne pride na misel, da bi se vprašal, če ima ta podoba v ogledalu res kaj z njim. Ne, on pa že ne! A lik učitelja v Porabju - seveda so tudi izjeme - se mi je najbolj verodostojno izrisal kar sam v pogovoru sodelavca tednika Porabje (pred kakšnim mesecem dni) z učiteljico, ki je iskreno povedala vse o sebi. Živi v vasi blizu Monoštra, ima družino (pohvalno, da je njena hčerka študirala v Sloveniji in se dobro naučila slovensko) in je skoraj ves aktiven delovni čas, blizu štirih desetletij, poučevala slovenščino v monoštrskih šolah, najprej na osnovni, zdaj na srednji šoli. Novinar jo je vprašal, kako to, da je šla v gimnazijo, saj so v tistih časih starši želeli, da se otroci čim prej zaposlijo in največ zaposlitev je bilo v monoštrski tovarni svile. Brez obotavljanja je odgovorila (navedek sem iz porabščine prestavila v knjižni jezik): "Ne vem. Nič kaj rada se nisem učila, delati pa še bolj nisem marala, zato sem se vpisala v gimnazijo ... Po gimnaziji sem šla na visoko šolo, in ko sem končala, sem najprej začela poučevati v Sakalovcih (tam je bila podružnica s tremi razredi, ki so imeli kombiniran pouk; op. avt.)." ... Kaj lahko sklepamo iz tega odgovora? Če se ne maraš učiti, še bolj pa ne maraš delati, si lahko učitelj v porabski šoli. Delaš štirideset let in o svojem delu ne znaš povedati niti besede! Se pa razgovoriš, ko te vprašajo, kdaj greš v pokoj: "Imam še to in naslednje šolsko leto, potem pa bom šla v penzijo, kar že nestrpno čakam, res komaj čakam. Dovolj je!" ... No, če malo pomislim za nazaj, se omenjena Prijazna Domača učiteljica pakira v penzijo, odkar jo poznam. Ni edina. Tudi drugi učitelji, ko dopolnijo kakšnih 40 let (pa ne delovne dobe), sanjajo samo še o penziji. Žal pa je pot do nje še zelo dolga, leta takega dela, ko nekdo samo razmišlja, kako se bo upokojil, ne pa o tem, kako bo kaj naučil, so za učence izgubljena. Ampak - koga, razen mene, pa to zanima???
Epilog 1: Leto za letom šolske klopi narodnostnih šol (osnovnih in srednjih) zapuščajo osmošolci in maturanti, ki se niso v stotinah ur naučili niti toliko slovenščine, da bi znali odgovoriti na najbolj preprosta vprašanja. Edini dijak v Porabju, ki tekoče govori slovensko, je moj sin, ki je znanje slovenščine pridobil v družini. Od letošnjega šolskega leta ne obiskuje več pouka slovenščine, ker je bil prehuda konkurenca Prijazni Domači učiteljici ...
5. april
2019
Leto dni pozneje ... Prijazna Domača učiteljica se pakira v penzijo, tokrat čisto zares. Že pred skoraj dvema letoma je odslovila učiteljico asistentko iz Slovenije z izgovorom, da je ne potrebuje. Ostala je sama in svobodna. Ure so odpadale, dijaki so dobivali petice, ob koncu leta je bila slovenščina najviše ocenjen predmet na šoli. Sami genialci torej! Zmagovalci državnih tekmovanj, kamor gredo trije dijaki: eden je državni prvak, drugi podprvak, tretji osvoji tretje mesto. Genialna učiteljica je celo nagrajena, in je ni popolnoma nič sram, ko vsi njeni dijaki padejo na jezikovnem izpitu B2-stopnje ... Ni je sram! Osovraženi smo tisti, ki si drznemo o tem javno govoriti. Starši so zaenkrat tiho, ker pač nimajo pojma, za kaj gre. A verjamem, da ne bodo dolgo molčali, le da bo sadove učiteljičinega nedela, nesposobnosti in lenobe kasiral nekdo, ki jo bo nadomestil. Ne bi želela biti v njegovi/njeni koži .
5. oktober
2019
Genialna učiteljica je res odšla v penzijo. No, šla je iz gimnazije, a še dalje kot honorarna sodelavka uničuje slovenščino na srednji strokovni šoli. Na srečo ima samo 6 dijakov. Na gimnaziji je začel poučevati novi učitelj, mlad, zagnan, sposoben … Seveda ne more čez noč nadomestiti izgubljenih 12 let, a se zelo trudi. Upajmo, da bo sčasoma vse več dijakov, ki se bodo spet vpisovali k slovenščini … Tudi starši so spregledali in ugotovili, da sem imela še kako prav … Moja največja želja je, da se stanje na področju pouka slovenščine popravi, da bo slovenski jezik spet spoštovan predmet, kot je bil v času poučevanja Erike Glanz in Elene Savelieve, in da se mračni časi nesposobnih učiteljev slovenščine nikoli več ne vrnejo na monoštrsko gimnazijo.
13. marec
2022
Epilog 2: Spominsko plaketo Avgusta Pavla, ki jo podeljuje
Skupščina Železne županije, je prejela upokojena učiteljica … (Prijazna Domača
– moj dodatek) iz Sakalovcev v Porabju za njeno dolgoletno delo na področju
vzgoje in izobraževanja mladih generacij v
(Objava na fb-strani monoštrskega konzulata)
Epilog 3: Lik, o katerem je govora, je bil/-a nekaj prav posebno
zahrbtnega in dvoličnega ter zelo lojalnega vsakokratnim krovnikom. Ja, oblast
vedno potrebuje take primerke. Razen nje poznam še en taki podganji lik v
Števanovcih; pred davnimi leti – to se nikoli ne pozabi – me je tako rekoč
napodil iz števanovske šole z besedami: »Ne hodite mi več tu okoli, ker je na
šoli tako ali tako preveč te vaše slovenščine. Mi smo na Madžarskem! Vi pojdite
kam drugam to širit, nas pa pustite na miru!! Mi smo srečni na Madžarskem brez
vaše slovenščine!« Dokler je bil on ravnatelj, seveda nisem šla več na šolo.
Tudi temu liku so krovniki uredili vsa mogoča in več kot mogoča priznanja in
nagrade za ohranjanje slovenstva v Porabju!!! Grozljivo!
Pa se vrnimo k aktualni nagrajenki: od ne najboljše učiteljice na osnovni šoli jo je mestna in šolska oblast v Monoštru (s tiho a močno slovensko podporo) premaknila na gimnazijo, ko je dosegla, da so po krivici in brez pravne podlage odpustili odlično profesorico slovenščine, ki je imela samo eno napako: bila je Rusinja. Takrat sem se prvič srečala z lokalnim porabskim šovinizmom, nacionalizmom in zaplankanostjo. V vsem cirkusu so sodelovali družno Madžari in Slovenci, a slednji prikrito in zahrbtno, kar sem izvedela naknadno. Zakaj se je moralo to zgoditi? Na osnovni šoli, kjer je poučevala »aktualna nagrajenka«, je delovno mesto potrebovala ravnateljeva žena. In se je zgodil manever: odpustili so Rusinjo, ker ni bila prijazna (zahtevala je od dijakov znanje), predvsem pa ni bila domača! To je namreč izjavila takratna (in, žal, še sedanja) ravnateljica gimnazije. In so Prijazno Domačo učiteljico premaknili z osnovne šole na gimnazijo. Brez znanja, brez ustreznih strokovnih kompetenc, a z veliko mero poslušnosti in vdanosti oblastem. Vedela sem, da bo to pomenilo umiranje slovenščine na obroke v monoštrski gimnaziji, a to v resnici ni nikogar zanimalo. Sprva sem ji želela pomagati, a ni bila preveč navdušena, da bi se kaj dodatno trudila, kaj šele izobraževala. Takrat sem ji celo verjela, da je zgolj žrtev politikantskih spletk ravnatelja osnovne šole (sedanjega velikega fidesovca in monoštrskega župana), ki je na njeno mesto želel nastaviti svojo ženo. Kmalu sem ugotovila, da ni tako, da Prijazna Domača lepo sodeluje s krovniki, ki so jo pomagali »uhljebiti«. Organiziralo se je politično letovanje porabskih otrok in ona je veselo sodelovala. Ko sem v časopisih prebrala kup laži in izmišljotin na to temo, sem enemu izmed njih napisala pismo. Takoj je prišla reakcija: porabski koritniki so s pomočjo svojih tajnih sodelavcev zbrali podpise (tisti, ki so podpisovali, seveda niso imeli pojma, kaj podpisujejo) proti meni in mojemu pismu. Vse to je objavil ta časopis. Seveda sem takoj pomislila, da je »aktualna nagrajenka« imela prste zraven. Odpravila sem se k njej in jo direktno vprašala. Začela je jokati, tresti z glavo in burno zanikati, da bi ona zbirala te podpise: »Prisegam vam pri življenju svoje hčerke, da s tem nisem imela nič!« je ihtela, kričala, brisala krokodilje solze … Skoraj sem ji verjela, a teater je bil neprepričljiv. Prisegati pri življenju hčerke, v bistvu pa nekomu v obraz lagati – groza! Čez leto ali dve sem izvedela, da je po ukazu še danes glavne porabske mešalke dreka Prijazna Domača hodila od hiše do hiše staršev otrok, ki so bili na tistem letovanju, in izsiljevala podpise. Ona, ki je prisegala na življenje svoje hčerke, da s tem nima nič … Nagrajenka …
10. september 2023
Epilog 4, zadnji na to temo: Prijazna Domača
učiteljica je v penziji, a še vedno aktivna članica predsedstva Državne
slovenske samouprave, tiste združbe, ki jo je ves čas podpirala, kljub vsemu
naštetemu. Njena hčerka, ki je študij končala v Sloveniji (to štejem mami za
edino pozitivno točko), je predsednica Slovenske samouprave Sakalovci in se je
po letih dela izven Porabja zaposlila na Zvezi Slovencev. Takoj je dobila –
skupaj s sinčkom – vlogo v bizarnem spotu, ki naj bi ob državnem popisu prebivalstva
vabil »Slovence«, da postanejo Slovenci na papirju: »Midva sva Slovenca,« je
rekla. Pred kratkim pa je po porabskih vaseh odjeknila novica, pravzaprav
zgražanje sovaščanov, da bo taista »Slovenka«, ki ji dajemo plačo slovenski
davkoplačevalci, namesto v bližnji slovensko-madžarski dvojezični vrtec,
svojega sina vozila vsak dan čez mejo v avstrijski vrtec!!! To je vendar bolj
fensi, absolutno kul in na dolgi rok wunderschön! ... Toliko o mladih perspektivnih „Slovencih” v
Porabju ... Babici pa želim, da se čim prej začne učiti nemščino, da bo lahko
komunicirala z vnukom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar