Tri leta (2020-2022) sem občasno ob vsakem dogodku, pretresu, radosti ali žalosti pisala dnevnik. Poimenovala sem ga Dnevnik neke norosti ali izdajstva po porabsko. Človek pač ne more pomniti vsega, kar se dogaja, a je morda kdaj pozneje potrebno vedeti. Danes objavljam delček zapisov, kako sem bila skoraj pregnana (s strani bednega samodržca, samooklicanega pomembneža) iz Monoštra.
15. maj 2021
Včeraj sem dobila od Državne slovenske samouprave sporočilo: »Vrnite ključ od stanovanja do 30. 6. 2021«. Vrnite ključ … Brez kakršnega koli pojasnila, pogovora, brez vprašanj, če je to izvedljivo … Ne, ni izvedljivo, ker sem se želela odseliti tam nekje do konca avgusta, ker moj sin Samuel končuje gimnazijo v Monoštru in imava še veliko tega za postoriti … Vso noč nisem spala in spet se mi začnejo pojavljati znani simptomi … Zunaj pa maj in sonce in dišeča pomlad … Popoldne sem odšla v to dišečo pomlad. Pravzaprav sprva brez cilja, potem pa sem zavila mimo table Prepovedano za ves promet; v pragozd, proti izviru Zale … Med mogočnimi hrasti do močvirij in izvira … Sedela sem ob bregu jezerca in jokala. To je slovo, me je prešinilo, morda sem tu zadnjič … Kaj jokala, tulila sem sredi gozda, hlipala in nemočno strmela v jezero … Ja, poslavljala sem se od mojih dreves, rož, metuljev in ptic, od milih bitij, ki me niso nikoli ranila, prizadela, užalila … Neizmerno sem uživala v njihovi družbi, z njimi. Mojo dušo so ubili podli ljudje … Osebki, ki jim želim, da bi stokrat bolj trpeli, kot trpim zdaj jaz … Verjamem, da bo karma naredila svoje … Hvaležna stvarstvu rečem hvala metuljčku, ki radovedno strmi v moj objektiv. Vem, meni nihče ne bo rekel hvala ... Šla bom in to bo konec ... Bitja brez duš in obrazov se ne zahvaljujejo ... Bil je težek dan, kljub neizmerni lepoti ...
18. junij
2021
Junij. Takšen brezvezen, ko se počasi
pakiram v Lendavo. Trideset let sem pustila tu, trideset takih in drugačnih
let, ko sem vse do konca verjela, da tudi njim, ne samo meni, gre za ohranjanje
jezika, slovenstva … Ni jim šlo za to – samozvana porabska oblast, predstavniki
samih sebe so zgolj pajdaška klika, ki se je prigrebla do korita, zase, za ožji
sorodniški in prijateljski krog, nič več. Njihovih
nedostojnosti ni in ni konec; te so postale stalnica samozvanih krovnikov, zato
so ti tudi tako neobčutljivi na svoja ravnanja, ljudje v Porabju pa popolnoma
otopeli. To je pač značilnost pajdaške politike, ki smo ji priča na mikroravni,
a se razteza vse do vrha državne oblasti. Med Porabjem in državo Madžarsko, nad
katero so tudi Porabci tako vzvišeno izkazovali svojo domnevno evropsko
spodobnost in etičnost, danes ni več nobene razlike: Porabje je ugrabljeno na
podoben način kot država, na oblasti so neki pajdaši, prijatelji in kolegi, ki
vsi skupaj delujejo okoli dveh pajdaških združb, t. i. organizacij, ki sta
dejansko le krinka za posle, koristi in prelivanje moči in denarja v zasebne
roke. In ne, prav nič jih ni sram, mislijo namreč, da jim to pripada. In večina
izmed njih res verjame, da je to, ker gre zanje, dovoljeno, slabo vest (ne vem,
če je to res slaba vest ali zgolj prikrivanje svinjarij) pa si lajšajo tako, da
slikajo svoje predhodnike kot enake. Za vsako oblast so bile značilne tovrstne
anomalije in odkloni, a ti zdaj nimajo nobenih moralnih zadržkov, ne kakršne
koli že vesti. Trpaj v žepe, dokler moreš, nikoli ne veš, kaj bo jutri, kdo bo
na oblasti in ali bo vaš ali naš ali nikogaršnji. Uživaj danes, kot svojo
mantro ponavlja predsednik ene od teh združb. Veliki predsednik, ki zase misli,
da ima neomejeno oblast, je v bistvu neizobražen, nevzgojen in v vseh pogledih
globoko podkapacitiran model. Ostal bi to, kar je v resnici po poklicu … A tako
kot mnogim v teh logih – tudi njemu očitno delo, za katerega se je izučil, ni
dišalo … In naj je to samooklicano oblast še tako frustrirajoče opazovati, naj
se zdi, da so Porabci kot narodnost, ki so ji z izdajo ugrabili ime, izdani s
strani demokracije, velja spomniti, da je ta oblast nastala na podlagi
nespodobnosti in koristoljubja ob molku teh istih Porabcev. Nespodobnost teh
samozvanih predstavnikov narodnosti je toliko večja, ker ljudje vejo, da oni
točno vedo, kaj počnejo, kako in za koga. Ljudje vejo, da tisti na vrhu
zlorabljajo oblast in polnijo lastne žepe s skupnim denarjem. Zato ljudstva ni
več. In v teh okoliščinah se vsi iskreni in resnicoljubni ljudje zavedamo, da v
porabski greznici nimamo kaj početi. Ostala bom tiho, dostojna in vzvišena – a
enkrat bo čas, ko bodo tišino presekali brutalno iskreni kriki. Tisto pa bo
bolelo. Konec koncev ta beda podkapacitiranih samooklicanih oblastnikov ne more
trajati. In vedo, da ne bo. Zato se tudi tako vedejo. Zato se rinejo čim bolj h
koritu. Zato so tako arogantni. Zato so tako popadljivi. Ker me nikoli niso
mogli potegniti v svoj svet ali vsaj dokončno utišati. V Porabju definitivno ne
bo nobenega gospodarskega razvoja in napredka, saj ga ti globoko
podkapacitirani modeli niti niso sposobni narediti, sicer pa to nikoli ni bil
njihov namen, ampak le lažna krinka. (Obljubim pa, da bom preklicala vse te
stavke, če se izkažejo za netočne.) Napredek bo le v polnjenju žepov pajdaških
političnih klik. Milijarda forintov iz Budimpešte, prav toliko iz Ljubljane,
vsaki družinski združbi njen del in to je to. Živeli bodo mirno in sladko –
seveda tudi njihovi potomci in prijatelji – do konca svojih dni. No, srčno
upam, da ne bodo živeli mirno …
30. junij 2021
Danes je dan D, do katerega bi morala predati ključ monoštrskega stanovanja Državni slovenski samoupravi. A res??? Nihče ni nič vprašal, če je to možno, primitivno in nesramno se zgolj pišejo zahteve. Ne zanima jih, kako v teh nemogočih časih, ko so oteženi prehodi čez mejo, spraviti v Slovenijo stvari dveh desetletij življenja v tem stanovanju, ne zanima jih, kako urediti vse podrobnosti in formalnosti, nihče nič ne vpraša, preCednik bednik celo bulji v tla, ko ga srečam. Mu je vsaj nerodno, če že ne pozna sramu, spodobnosti in vsaj malo osnovnega bontona? Ne vem in me ne zanima. Ključa danes seveda ne bo dobil, to je jasno. Tudi vprašal ne bo nič, ker je pač navadni revček s prevelikimi čevlji, kaj čevlji – s čolni na nogah! Vedno bolj se mi ti modeli gabijo in vedno bolj hrepenim zgolj po tem, da mi jih ne bo potrebno več srečevati.
10. julij 2021
Julij, čas počitnic in dopustov, a moj ni prav nič dopustniški. Urejam lendavsko stanovanje in praznim monoštrsko. Prava groza je selitev polnega stanovanja v drugo, prav tako polno. Veliko mi pomaga prijateljica Klara, res sem ji hvaležna. Kar nekaj dni sem tuhtala, kako se stvari sploh lotiti. Glede na primitivnost in nespodobnost porabskih krovnikov sem se odločila, da izselim čisto vse, kar je moje, tudi stvari, ki bi jih kdo za mano lahko uporabljal. Ničesar ne bom pustila, le pol stoletja stare kose pohištva, ki niso moji. Naj se ukvarjajo z njimi in jih vozijo na smetišče. Načrt je torej tak, da osebna garderoba, knjige, predmeti, ki so mi dragi, in moja masivna knjižna polica gredo z mano v Lendavo, prav tako nekaj polic in poličk bo našlo mesto v moji hiški, nekaj malenkosti pri tastu in tašči. Vse drugo – moje pohištvo, pralni stroj, hladilnik in še kaj – gre monoštrskim socialno ogroženim družinam, ogromno vsega pa na monoštrsko smetišče. V stanovanju nočem pustiti čisto nič svojega, raje podarim neznancem ali odpeljem na smetišče. Načrt je torej narejen, v naslednjih dneh pa bo intenzivna akcija.
25. julij 2021
Delo na praznjenju stanovanja poteka po načrtih. Koliko vsega se je nabralo v dvajsetih letih, kar sem bila v tem stanovanju! Menda bo zdaj pripadlo novi svetovalki, pravzaprav politični potaknjenki. Res me ne gane. Jaz sem se tako mentalno kot čustveno poslovila od tega stanovanja in ga hočem čim prej dokončno zapustiti. Knjige, garderoba in osebne stvari so že v Lendavi, kjer s Samuelom ustvarjava pravi dom. Ogromno vsega sva s Klaro odpeljali na smetišče, z mislijo, da raje uničim kot prepustim hijenam. Tudi podarjanje pohištva in drugega inventarja gre dobro. Omara, stoli, razne poličke so razveselili Klarine znance, pralni stroj je odpeljal mladi par s številno družino, ki si le-tega ne more privoščiti. Praktične omarice iz spalnice sem podarila znanki. Vsi so bili neizmerno veseli in hvaležni, sploh niso mogli verjeti, da vse to res podarjam, ne pa prodajam. »Bog vas blagoslovi in naj vam da zdravje, dobra gospa,« je z globoko hvaležnostjo rekel mlad moški, ki je odpeljal pralni stroj. Ja, lepo je slišati, ko so ljudje hvaležni za nekaj, kar jim daš ali narediš … Stanovanje se pridno prazni, le še zaključna dela me čakajo.
10. avgust 2021
Danes sem bila zadnjič v monoštrskem stanovanju. Spakirala sem še neke malenkosti, malo počistila, vrgla v kante za smeti še zadnje svoje stvari, vse pregledala in presenečena ugotovila, da je to res konec. Dolgo sem sedela na edinem stolu in nekako odvrtela dvajsetletni film svojega življenja v teh sobah … Bilo je lepo. Zaradi mene same, mojega Samuela, ki je tu preživel vse svoje dosedanje mlado življenje, zaradi redkih, a dragocenih prijateljev, ki sem jih imela; predvsem pa zaradi narave, ki je tu prav posebna in me je s svojimi vabnimi klici vedno znova potegnila v svoj idilični svet brez zlobnih in moje pozornosti nevrednih ljudi. Največkrat sem bila sama. Sama s seboj, s svojimi mislimi in občutji, s svojimi hrepenenji, žalostmi in veselji. Samoten svet me je naučil lepote samosti, nikoli nisem čutila osamljenosti. Šla sem v naravo, se pogovarjala z rožami, drevesi, pticami in metulji, opazovala, fotografirala, uživala. Zdaj se poslavljam. Nobena pot v te kraje ne bo več ista, nočem nikoli več videti od blizu tega stanovanja, kaj šele izvedeti, kdo in kako živi v njem. To moje obdobje je za vedno končano. Pred odhodom sem v vsakem prostoru pustila kakšno sporočilo, ki bo tistemu, ki bo prvi prestopil prag in sporočila prebral, gotovo pustilo debeli cmok v grlu. Naj mu, nevrednežu … Tako sem odšla za vedno. Res za vedno in jutri ne bo nič več tako, kot je bilo danes. Konec je. Amen.
Ključ stanovanja sem s pomenljivim sporočilom predala sredi septembra 2021.
Post scriptum:
1. Lani poleti sva s sinom obiskala prijatelje
(vsak svoje, seveda) v Monoštru. Ko sva se ob dogovorjenem času dobila, je
rekel: »Mami, ne boš verjela, kje sem bil. Pred vrati najinega nekdanjega doma!
Veš, moral sem malo pokukati tja. Ugotovil sem, da so tam zdaj neki čudaki.
Neka pisarna, čudne slike. Vse je čudno …«
2. Pred nekaj tedni spet
sinovo čudenje: »Veš, kaj sem videl na facebooku? Moj nekdanji dom! Menda se
tam rojevajo ideje, pišejo doktorati, lovijo sanje, verjetno se tuli v luno in
snuje projekte, ki jih nihče ne rabi. Pa moja znanka je s to združbo. Res sem
razočaran. Zelo me je prizadelo …« Mlade, nepokvarjene duše težko dojemajo
svinjarije aktualnega sveta … Morale se bodo utrditi …
Ni komentarjev:
Objavite komentar