Kakšna je sedanjost narodnostnega šolstva v Porabju?

 

Če sem pred sedmimi meseci pisala o smešnem, demagoškem razglabljanju treh odrešenikov, vizionarjev in neverjetnih napovedovalcev prihodnosti porabskega šolstva (tu si lahko osvežite spomin: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2023/09/kaksna-je-prihodnost-slovenskega.html ), se bom tokrat lotila sedanjosti le-tega. Čeprav nisem na tem področju več službeno aktivna, imam dovolj pravih informacij z različnih virov. Sem se pa s tematiko aktivno ukvarjala več kot 30 let, živela v Porabju in svoje delo ter ljudi, s katerimi sem sodelovala, imela iskreno rada. 

Ne samo svet kot globalna celota, tudi Porabje, ta mikro svet, je padel s tečajev. Vse bo drugače, vse bo na novo, so blebetali novi oblastniki, osebki brez morale, etike in znanja o šolstvu. Tem polpismenim likom so se hodili slepo klanjat predstavniki slovenskega šolskega ministrstva, predvsem pa Zavoda za šolstvo. Seanse o šolah brez predstavnikov le-teh so potekale na političnih uradih, včasih tudi za lepo obloženimi mizami. Že v letu ali dveh bodo rezultati v šolah, vse bo drugače, je nakladal po medijih predsednik Državne slovenske samouprave, tisti lik, ki javno laže še o lastni izobrazbi, a je po funkciji nekakšen šef porabskega šolstva. 😛 In sprega le-tega lika in direktorja Zavoda za šolstvo je prinesla odličen rezultat: na mesto pedagoške svetovalke je tako rekoč po izboru omenjenega predsednika na podlagi laži in bizarnih argumentov direktor Zavoda za šolstvo zaposlil strokovno globoko podkapacitirano osebo, ki o šolstvu na Madžarskem kot tudi porabskem šolstvu, ki je del madžarskega, nima pojma, niti je ne zanima. Glavno, da trobi v isti rog s politiki, jim dela lepe proslave izmišljenih uspehov, je njihova glavna propagandistka, sicer na plačnem seznamu Zavoda za šolstvo, direktor Zavoda pa ima mir. In kaj imajo od vse te tragikomedije porabske šole? NIČ oziroma stalne probleme, nobene strokovne pomoči, le vsiljevanje nekakšnih mega projektov, ki služijo tej samooklicani odrešenici Porabja in še komu kot pokritje za obstanek na delovnem mestu. Kaj pa šole? Večinoma jo ignorirajo, celo ji prepovedujejo prihajati k njim in jim krasti dragoceni čas. Šole živijo svoje življenje, delajo in se trudijo po lastnih močeh in zmožnostih, a vedo, da jih je Slovenija, tako Zavod kot šolsko ministrstvo, izdala in popolnoma pustila na cedilu. Zakaj molčijo? Velikokrat so poskušale kaj povedati, z ene od šol so romala različna pisma predvsem na Zavod kot delodajalca svetovalke, a zgodilo se ni nič. S strani politike se je šikaniralo ravnateljico, ki je obupana iskala pomoč. Zdaj so vsi raje tiho in vedo, da je tistim v Sloveniji važen samo politični mir in lažna propaganda o oh in sploh uspešnih porabskih politikih in njihovi propagandistki. Odurno!

Projekti. Ko slišim to zlorabljano in zlajnano besedo, dobim kurjo polt. Danes je projekt vse, česar se kdo spomni, tudi najbolj bedaste in neuporabne ideje poimenujejo projekt. Kovnica takih in drugačnih projektov je vsekakor Zavod za šolstvo. Moja spoštovana prijateljica, izjemna slovenska učiteljica Jožica Frigelj, je pred kratkim zapisala: "Ne morem vstati in oditi niti ob nesmislih, kot so razni projekti: šola je dolgočasna – pa že vpeljemo projekt Popestrimo šolo. Otroci ne znajo brati in pisati - potrebujemo projekt razvijanja bralne pismenosti. Otroci preveč sedijo in že se najde projekt, ne eden, celo dva - Fit in Zdrav življenjski slog, po novem pa tudi Razširjeni program, ki bo zagotavljal vsem otrokom gibanje vsak dan (strukturirano, seveda). Odgovornega vedenja do okolja se bodo pa naučili zaradi projekta Eko šola. In vse šole bodo naravnost fantastične zaradi projekta (no ja, zdaj že nekaj časa obvezne) samoevalvacije. Da tekmovanj na vseh mogočih in nemogočih področjih sploh ne omenjam. Šola je itak le še eno samo veliko tekmovanje. Na koncu pa ugotavljamo, da so otroci bralno nepismeni, da ne znajo povezovati znanja v koncepte, da ne premorejo osnovnih moralnih vrednot, saj učenje o moralnih vrednotah še nikoli ni nikogar naredilo moralnega, da šola že davno ni več tisto, kar naj bi bila, tj. vzgojno-izobraževalna inštitucija." In se takoj spomnim na svojo bivšo institucijo in norenje s projekti ... Žalost in beda. Še bolj pa me asociacije ponesejo v porabsko šolstvo, kjer politično inštalirana oseba s te iste institucije počne zgoraj opisane nesmisle. Samo to. Ker mora biti vse drugače. Ker se odkriva Amerika. Ker otroci v vrtcih in šolah kot tudi njihovo znanje jezika, odnosi, okoliščine ... niso pomembni. Kaj pa je pomembno? Kamere, fotoaparati, režimski pisuni, ki te bizarnosti spreminjajo v suho zlato! Beda do bolečine. 😭

Trideset let se mi je na Zavodu za šolstvo vbijalo v glavo, da se svetovalec v Porabju mora ukvarjati izključno s strokovnim delom v šolah in z ničemer drugim! Nazadnje mi je to v obliki groženj zabičeval (vse do nezakonite odpovedi delovnega razmerja in ponudbe nove pogodbe za kar nekaj) še vedno aktualni direktorski model. A kot počnejo vsi oportunisti, je čez noč obrnil ploščo in namesto strokovne svetovalke za šole zaposlil propagandistko za politike. Vas še vedno ni nič sram, moj bivši direktor??

Pa si oglejmo nekaj projektnih biserov omenjene politične inštaliranke, ki bodo kot po čudežu spremenili vse porabske učence v slovensko govoreče navdušence. (Mogoče pa ima omenjena res kakšne nadnaravne sposobnosti in se bo zgodil binkoštni čudež.) Vse pogruntavščine sicer niso zrasle na njenem zeljniku, nekatere producira Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, ki glede porabske šolske problematike vedno bolj bluzi nekam daleč in mimo. Domišljajo si celo, da bodo njihove produkte kot didaktično gradivo uporabljali učenci in učitelji v šolah. Res skrajno naivno in malo smešno to nepoznavanje področja in okoliščin, katerih se lotevajo. Mega projekt, ki letos dobiva tretje nadaljevanje, nosi skupen naziv Porabje z otroškimi očmi. A res? V prvem delu naj bi učenci pisali, tudi risali, o sebi, svoji družini, domačem kraju, šegah in navadah ... ob koncu pa je nastala publikacija. Prvič, niti en učenec na šolah ne obvlada slovensko tako, da bi bil zmožen samostojno napisati celostranski spis, še petih stavkov ne. In drugič, kdo so torej avtorji spisov? Učitelji, babice in dedki, podpisani pa so učenci. Komu koristijo take bizarne laži? Tistim, ki so nosilci projekta, resnica, morala in etika pa jih ne zanimajo. Tudi sram jih ni, čeprav se je javno šušljalo o tej abotnosti. Drugi del naj bi bil nekakšen turistični vodnik po Porabju, ki bi ga ustvarili učenci. A res? Učitelji so pripravili liste, s katerih so učenci prebrali besedilo ... In še bi lahko naštevala nesmisle mega projekta. V tretjem delu pa bo poustvarjanje porabskih pravljic, gotovo z učiteljevimi očmi in učenci kot statisti. Kakšen smisel ima vse to? Za učence in tudi učitelje nobenega, saj se jim vsi ti projekti dobesedno vsiljujejo, ne pa ponujajo ali delajo v dogovorih z njimi.

Seveda, to še ni vse! Tu so različni turistični projekti, pri katerih se pisari, da učenci uporabljajo slovenščino kot jezik komunikacije. Popolna laž, saj imajo na raznih taborih in tednih vedno ob sebi svoje učitelje, ki jim ves dan neutrudno prevajajo, kar nekdo reče po slovensko. Čez mesec dni, torej takrat, ko bi učenci najbolj morali biti prisotni v šoli, se izbrance pelje na "Jezikovni" teden v CŠOD v Tolmin. Ko sem videla program, mi je bilo popolnoma jasno, da tu ni niti J od "jezikovnega". Nekdo (oseba z Zavoda za šolstvo) mora nekaj narediti in upravičiti svojo plačo, ne pozna pa in ga ne zanima šolski koledar madžarske šole, vzdušje v razredih, ko nekateri učenci gredo, drugi pa ostanejo pri pouku, vedno bolj negativen odnos do učenja slovenščine - tudi zaradi takih bizarnih projektov. Kdo, pri zdravi pameti, vleče učence od pouka mesec dni pred koncem šolskega leta?? In zakaj se to dovoli? (Zaradi ljubega miru, jasno.)

Kaj pa se na porabskih šolah dela s strani omenjene samooklicane dramaturginje strokovnega, kot podpora pouku, pomoč učiteljem? Nič. Ni pomembno. Ni medijsko zanimivo. Vse v šolah bi menda bilo potrebno spremeniti, napisati nove učne načrte, nove učbenike ... Aha, kdo, kako, čemu? Blablabla in je konec sestanka. Do naslednjič ... V porabskem šolstvu vladajo apatičnost, kaos in zmeda. Vodstva šol in učitelji se trudijo, da vse kolikor toliko živi. Prav tako nudijo učencem dodatne zanimive dejavnosti, za katere poskrbijo sami. Na tem področju je potrebno pohvaliti ravnateljico števanovske šole, ki si resnično - v nemogočih razmerah, kar se tiče učencev - prizadeva za bogato in pestro dogajanje na svoji mali šoli. Žal pa učenci obeh porabskih šol, ko zaključijo 8. razred in gredo v srednje šole, za vedno končajo s slovenščino. Tudi z letošnjimi osmošolci je tako. To pa bi morala biti naloga narodnostnih politikov, ki so jim na ustih vedno besede o  skrbi za ohranjanje jezika, v resnici pa so njihova skrb kmetija, žganjarna, mlin in druge zanje konkretno koristne zadeve. In za konec še odličen citat Kozme Ahačiča ... 

80.000 ogledov - hvala vsem!

Spoštovani bralci mojih zapisov, dragi prijatelji!

Danes se je števec ogledov mojega bloga obrnil na številko 80.000! Zame čast in neverjeten dosežek, saj svojih zapisov nikjer drugje, razen na lastnem fb-profilu, ne oglašam. Ogromno mi pomeni, da me berete, na fb kaj pokomentirate, predvsem pa je zame važno, da kapljica po kapljico resnice o Porabju prodira v zavest vedno več ljudi. Žal, ne tistih, ki brezglavo lopatajo naš davkoplačevalski denar tja čez Srebrni breg, v denarnice nekaj posameznikov,  tistih, ki se tam gredo politike (in Slovence) ... Kriva je Slovenija, slovenska politika, mi je v Porabju rekel marsikdo. Res je. Bizarna institucija, ki si je nadela naziv Urad za Slovence, je druščina, ki - razen enega ali dveh posameznikov - nima pojma o Slovencih v zamejstvu in po svetu. Serija ministrov na uradu, vključno z aktualnim, so bili in so še osebki, ki so dobili strankarske nagrade - krasne pakete ugodnosti in udobnosti. Globoko strokovno podkapacitirani tipi, ki jim je fino "ministrirati". Poglejte aktualnega lika - nima pojma! Edina, ki je vedela, komu, čemu in zakaj ministruje, je bila Ljudmila Novak. Bilo je zelo davno ... 

Zakaj pisati, če so tisti, ki bi morali razumeti in ukrepati, gluhi, slepi in privezani na svoje udobne fotelje, sem se spraševala velikokrat; vedno sem dobila v mislih isti odgovor: morda bo kaj zaleglo, mogoče bo komu kliknilo ... Saj enkrat bo. Karma dela svoje. Prišel bo čas, ko bo v Porabju dobesedno zmanjkalo ljudi (jih že zmanjkuje!!), ki bi bili resnično Slovenci, z jezikom in srcem. Hvalisanje s 1000+ je nekaj tako bednega in bizarnega, da človeka kar zvije v želodcu. Pa se sprašujem dalje, kaj je tem političnim likom, da nimajo nobenega sramu. No, če vemo, kdo so in kakšen je njihov inteligenčni domet, nekako razumemo ... Jezik v Porabju pa tiho umira. V šolah ni niti enega učenca, s katerim bi lahko brez vnaprejšnje priprave spregovorili tri slovenske stavke. Ko končajo osnovno šolo, se razkropijo po celi županiji in še dalje, in zanje je slovenščine konec za vedno. In o kakšnem napredku blebetajo politiki, dvorni pisuni pa skrbno beležijo in objavljajo? Morda o napredku pri debelini lastnih denarnic  ... 

Pred kratkim mi je nekdo, ko sem omenila, da bom nehala pisati bloge, rekel: "Prosim te, piši naprej, dokler imaš voljo in moč, saj le tako lahko izvemo, kako je v resnici v Porabju. Vsa blebetanja po časopisih, radiu in še kje so definitivno prikrojevanje resnice, da ne rečem laganje. Porabci postajajo, žal, virtualna narodnostna skupnost. Bil sem tam velikokrat in sam to doživel ..." Ja, prijatelj, res je. Če pomislimo, koliko milijonov sta Slovenija in Madžarska potrošili na t. i. revitalizacijo slovenske skupnosti v Porabju, a se dogaja zgolj obraten proces, se tisti, ki so o teh milijonih odločali, res lahko tolčejo po bedastih glavah. Morda pa edino jaz napačno mislim, da je revitalizacija narodnostne skupnosti vračanje k jeziku, njegovo učenje, predvsem pa raba, narodnostno in kulturno zavedanje o pripadnosti k skupnosti. Res sem naivna! Revitalizacija je lagodno življenje peščice "uhljebov", kmetija za eno družino, mlin, mlinarjeva hiša, žganjarna, turistične kapacitete, malo laganja in cvetličenja, kako je vse super in krasno in fajn. Grigorij Potemkin se je reinkarniral v Porabju, slovenska politična vrhuška, ki nima pojma, pa se mu hodi klanjat. In živeli bodo srečno do konca svojih dni ...

Še enkrat srčna hvala vsem, ki berete moje zapise. 💖💖💖

Porabsko prešerno kurentovanje

 

Bil je slovenski kulturni praznik. Bil je čas, ko so se v Porabju slavili pred kratkim skonstruirani simboli, ko je nagravžna patetika s pripadajočimi izmišljotinami dosegla dno dna. Še sreča, da je ta komedija absurda sovpadla z resničnim pustnim časom, s pisanimi maskami, kurenti in vsem, kar je zunanjost nečesa, skritega pod maskami. V Monoštru se namreč ni slavilo kulture v žlahtnem pomenu besede, ampak najnovejše število "Slovencev" na Madžarskem. Prešernov dan se je zlorabilo za promocijo lažnih "Slovencev". Žalostno. Doslej smo v vseh medijih in nastopih krovnikov slišali le številko 3965; to so namreč Slovenci + lažni "Slovenci". Državni statistični urad pa je zapisal še eno številko, namreč 1524. Po uradni verziji so to Slovenci s slovenščino kot maternim jezikom!!! To številko, ki je po vseh pravnih, etičnih in moralnih merilih edina verodostojna za število resničnih Slovencev, pa se skriva kot kača noge. Saj vedo, zakaj, vse namreč o Slovencih za pejneze pove izjava predsednika Državne slovenske samouprave: »Tau nan Slovencon je fejst važno, ka kelko nas baude ... Tau tü nej baja, če jezik ne gučin. Ali mati, ali oča je Slovenec, te un zatok tö leko povej, na, ka dja sam tö Slovenec ...  Tau je fejst potrejbno, kelko nas je, ka vse po ten računajo, da pejnaze delijo ... Če nas je več, smo bole močni, pa do več pejnaz leko prideš ...«

Lažni simboli, himne, izmišljotine vsake vrste. Ob porabski novodobni ikonografiji sem se spomnila primera iz bosansko-hercegovske entitete Republika srbska. Njen predsednik, sicer odličen Viktorjev prijatelj Milorad Dodik, razglaša srbski del BiH za državo. Le-ta pa mora imeti himno! In tako so jo našli: prelepo pesem, čisto in nedolžno, z naslovom "Pukni zoro". Začeli so jo peti na državnih proslavah, zabavah, stadionih. Dodik je novinarjem razložil, da je to stara srbska junaška pesem, ki so jo peli srbski vojaki po zmagi nad bolgarsko vojsko na gori Kajmakčalan (danes grško-makedonska meja) 1916. leta. Ko so novinarji po ulicah Banja Luke spraševali mimoidoče, od kod ta pesem, so jo vsi poznali in pritrjevali predsednikovi razlagi! Ampak ... Pesem je stara šele dobro desetletje! Odličen SLOVENSKI skladatelj in pevec Magnifico jo je - kot ostalo glasbo - leta 2010 napisal za film Montevideo, Bog te video srbskega igralca in režiserja Dragana Bjelogrlića. 😀😋😁Gre torej za avtorsko skladbo, obloženo z miti in lažmi vladajoče politike, in Magnifico je pred časom sarkastično rekel: "No, ja, saj se človeku zdi fino, če nek narod vzame tvojo pesem za himno. Ampak lahko bi me prosili za note, da ne bi tako fušali."

Kaj ima Milorad Dodik s porabskimi simboli in proslavo? Veliko. Takšen starodaven simbol, kot je himna Republike srbske, so porabske spominčice. Od kdaj so spominčice simbol Porabskih Slovencev? V treh desetletjih mojega bivanja v Porabju nisem zanje kot simbola slovenstva nikoli slišala, pa sem ušesa nastavljala vsepovsod, tudi tam, kjer jih menda ne bi smela. Vem za pevsko skupino Sombotelske spominčice, ki jo vodi Francek Mukič. To je vse. Kot likovni motiv so se spominčice pojavile na plakatih, zloženkah, majicah ... v bizarni kampanji pred zadnjim popisom prebivalcev pred dvema letoma, ko se je vabilo nove "Slovence", mert hasznos (ker je koristno). In takšen milorad je izpadel slovenski šolski minister, slavnostni govornik na proslavi, kjer je med drugimi nebulozami rekel: »Ti mali cvetovi so na poljih včasih zelo sramežljivo skriti in neopazni. Točno taki ste, kot so spominčice. Vaša skupnost je majhna, ampak vaše korenine so močno prepletene in napajajo steblo, ki se bohoti s toliko socvetji. Vsak cvet zase je čudovit, in vendar bi bil en sam neopazen,« je poudaril minister in v nadaljevanju nagovoril tudi mlado generacijo. »Dragi mladi, vi ste popki teh cvetlic. Bodite odprtega srca in uma. Berite, poslušajte, ko vam pripovedujejo, učite se, bodite odprti do vsake nove informacije, da boste lahko širili polja znanj s svojo modrino, ki vam je položena v zibelko.« Minister seveda ni vedel, da NITI EN UČENEC izmed vseh v dvorani ni razumel, kaj jim je cvetličil, in da niti enemu prisotnemu učencu ni bila položena v zibelko NITI ENA slovenska beseda. Še bolj bizarna pa je bila ministrova izjava ob "veselem druženju" z gornjeseniškimi malčki v vrtcu: "Minister, ki je izvedel, da poleg domačih vzgojiteljic porabskim vrtcem pomagajo tudi vzgojiteljice asistentke iz Slovenije, je bil vesel, da mladi govorijo slovensko, pa tudi, da ohranjajo svoj domači jezik, porabščino. »Upam, da so med temi otroki tudi bodoči vzgojitelji in učitelji, ki bodo svoj jezik ohranjali in ga prenašali naprej,« je poudaril minister in dodal, da je tudi v Sloveniji veliko različnih narečij" (Citat iz časopisa Porabje). Še eden, ki nima pojma o pojmu, kam je prišel in zakaj ter kako so ga naplahtali! (Še retorično vprašanje: Koliko pojma pa ima ta lik o slovenskem šolstvu, ki mu ministruje?) Miloradi so vsepovsod! Porabski propagandni stroj pa odlično naoljen, namazan z vsemi žavbami, posebej v pustnem času. Dragi minister, malčki se naučijo pesmice in plese, v vseh vrtcih v Porabju pa ni NITI ENEGA, ki bi vsaj nekaj malega znal slovensko! Drugič pa se malo poučite o porabski realnosti ... 😨 (Nebuloz, ki jih je klatil aparatčik z Urada za Slovence, pa se mi sploh ne da komentirati. 😒)

Pa se vrnimo k proslavljanju 3965 spominčic oziroma h komediji absurda. France se je gotovo obračal v grobu, kakšne bizarnosti se nekateri gredo na njegov račun. Naj najprej omenim, za mnoge prisotne pozitivno iskrico s proslave (citat iz časopisa Porabje): "Osrednjo prireditev sta povezovali dve ključni besedili, in sicer porabski prevod Prešernove Železne ceste izpod peresa Dušana Mukiča ter zgodba Noémi Illés z naslovom Spominčice, s katero je v letu 2022 na literarnem natečaju Porabske litere osvojila 1. nagrado. Odlomek iz zgodbe je prebrala avtorica sama, ki opozarja in polaga vsem na srce: »Ponosni moramo biti tudi na naše prednike, ki niso pustili, da bi porabsko narečje izumrlo. Ohranili so kulturo z vsemi odtenki. Ta dediščina je njihovo najlepše in največje darilo za nas. Moramo ga ceniti in paziti nanj kot na zenico svojega očesa. In nikoli ne smemo pozabiti, da nam bije slovensko srce. Vseeno je, v kateri krajini živimo trenutno na svetu, važno je samo to, da ponosno rečemo: Sem porabski Slovenec, porabska Slovenka.« Upamo in želimo, da punca misli resno. 😀 In sledil je "grand finale", vrhunec komedije absurda, v časopisu sicer prikazan z najbolj osladnimi, vznesenimi in smešnimi opisi: "Prav posebna točka so bili videoposnetki s sporočilom iz porabskih vasi in vseh koncev sveta, kjer živijo porabski Slovenci. Publika je ganjeno poslušala izpovedi posameznikov, ki se zavedajo svojih korenin, spoznavala globoko ljubezen do porabske pokrajine, kulture, maternega jezika. Ob koncu sporočil so vsi ponosno rekli: Sem porabski Slovenec ... Sem porabska Slovenka. Potem ko so vsi odrecitirali svoje odlomke in je Komorni zbor ZSM zapel pesem Slovenec sem ..." Videoposnetek, kjer se je z vesolja videlo, da so nastopajoči le amaterski igralci (verjetno so se ob popisu prebivalstva res zapisali za Slovence), ki se jim je v roke dalo srceparajoče zapise, da so "odrecitirali svoje odlomke", kot je malo nespretno priznala avtorica članka. Prisotni so ganjeno poslušali ... Ja, eni tako zelo ganjeno, da jim je postalo slabo in so morali iz dvorane. Vsak pač ne prenese toliko laži in sprenevedanja na enem kupu!

In še "grandissimo finale"! Ob koncu so vsi nastopajoči prišli na oder, se trkali po prsih in skoraj kričali: Slovenec sem, porabski Slovenec sem, porabska Slovenka sem!!! In se je med občinstvo vsulo nešteto drobnih spominčic ... Zaključek, kakršnega bi jim zavidal celo kakšen severnokorejski Kim, da o madžarskem Viktorju sploh ne govorimo ... In vsi ti glasni Slovenci - so Slovenci s čuvanjem slovenskega jezika in kulture tudi danes, jutri, pojutrišnjem? Ah, nadležno retorično vprašanje ... Le koga so glasno prepričevali, da so Slovenci? Sebe? VIP vrsto? Novinarje? Še sreča, da je bil pustni čas ...  

Po svoje žalostno, da ta zapis nastaja na mednarodni dan maternega jezika ... Narod, ki izgubi najdražjo svetinjo, svoj materni jezik, izgubi svoje bistvo, svojo dušo. Porabski Slovenci so na tej poti. Tiho umiranje jezika se dogaja vsak dan, vsako uro, oni pa prirejajo komedije absurda za politike in medije. Za več pejnez ... Kar na jok mi gre ... 

(Fotke sem posnela v budimpeštanskem živalskem vrtu in imajo simbolični pomen.)

Slovenskih državnih odlikovanj je kot peska v Sahari (2)

 

Po sedmih letih spet zapis na temo državnih odlikovanj v Sloveniji; gotovo ga ne bi pisala, če bi najnovejši porabski odlikovanci bili to, za kar se izdajajo ali če bi odlikovanja dobili za resnične, ne pa večinoma izmišljene zasluge. Naj že na začetku poudarim, da so si nekateri odlikovanci izmed Porabskih Slovencev v prejšnjih letih ta odlikovanja res zaslužili in sem jim iskreno čestitala (gotovo pa ne vsi, posebej ne tisti, o katerem sem pisala pred sedmimi leti). 

Eno izmed opravil predsednika/predsednice Slovenije je podeljevanje odlikovanj posameznikom ali skupinam ali organizacijam za "izjemen doprinos k blaginji Republike Slovenije" piše na predsedničini spletni strani. Odlikovanja so: najvišja se imenujejo znaki (najvišji je zlati častni znak svobode RS), srednja so redi in najnižja medalje. Pri medaljah poznamo: medalje za zasluge, medalje za hrabrost in medalje za častna dejanja. Tu je še več podskupin, ki za ta zapis niso važne. Ostali bomo pri odlikovanju "medalja za zasluge". Za odlikovanje mora kandidata nekdo predlagati, napisati utemeljitev, dodati še kakšno priporočilo in zadevo posredovati na predsedničin urad. Tam je tudi posvetovalna komisija, končna odločitev pa je izključno v domeni predsednice. Pred sedmimi leti se je ob spornem odlikovancu ena od aktualnih odlikovank ogorčeno spraševala na fb: Kdo so pa bili predlagatelji? Lepo bi bilo tudi kaj takega vedeti narodnostni skupnosti, ki naj bi dala soglasje za veliko odlikovanje za ljudi, ki so vse življenje delovali za njo ... Hahaha! Kdo pa je dal predlog/soglasje za aktualne odlikovance brez vednosti narodnostne skupnosti in kdo je tiste osladne, sluzaste utemeljitve, polne izmišljotin, napisal? Res bi rada poznala tega junaka/junakinjo. Ali je zaveden ali je naiven ali se dela neumnega ali porabskim orbančkom leze nekam zaradi lastnih koristi, bodočih ali bivših. Ni drugega razloga. Nekoga sicer sumim ... Ne bi pa se čudila, če bi se predlagali kar sami. 😋😊😉 Ker vse tri like osebno (še preveč) poznam že 30 (!!) let, je moje začudenje, pravzaprav ogorčenje, toliko večje. (Sicer je še četrti lik v "porabskem paketu", a se mi ne zdi vredno ukvarjati z njim.)

Predsednica RS je omenjenim trem likom podelila medalje za zasluge za, citiram: "Za izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika, kulture in narodne identitete Slovencev na Madžarskem ter prizadevanja za vsestranski razvoj in napredek Porabja." Hahahaha!!! Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem to bizarnost brala ... Osebki, ki še lastnih otrok niso naučili slovensko, ki jim je slovenski jezik zgolj občasno delovno orodje, imajo "izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika"?!? Kaj je potemtakem sploh "ohranjanje slovenskega jezika" v Porabju? Potemkinove vasi, do podrobnosti izdelan marketing samopromocije glavnih igralcev, slovenska komunikacija ob obiskih slovenskih politikov (tudi aktualna predsednica je bila že nekajkrat v Porabju in ji je bila postavljena veličastna slovenska Potemkinova vas)? Pripisati izjemne zasluge za ohranjanje slovenskega jezika tem trem likom je absurd, žalitev, neetično dejanje za vse tiste, ki so to leta in desetletja počeli, tiho, brez samopromocije in laži, počeli zgledno, načelno in dosledno. Med Slovenci na Madžarskem je nekaj takih, ti trije pa gotovo ne spadajo mednje. Temelj ohranjanja jezika je družina. Ožje in širše družine omenjenih so po jeziku madžarske, blebetanje o ohranjanju slovenščine je zgolj floskula, mantra, ki se izgovarja ob vsaki priložnosti in jim daje izmišljeno legitimnost pri slovenskih političnih podpornikih. Dajte jim medalje za kar koli, le za ohranjanje slovenskega jezika ne! Ker je to navadna, obskurna laž in farsa brez primere! 

Pa se razglejmo malo po likih in delih odlikovancev skozi bizarno načičkane obrazložitve, objavljene na spletni strani predsednice RS. 

Začnimo tam, kjer večina zapisanega - razen osladnih glorificiranj - drži, pri zagovornici Slovencev v madžarskem Parlamentu. Res si prizadeva za izvajanje narodnostne zakonodaje, za pravice skupnosti, za finančno podporo, za marsikaj v dobro Slovencev na Madžarskem; medalja za zasluge do sem ni sporna, osebno pa lahko dodam, da je omenjena velikokrat v zvezi z mano in mojim delom v Porabju bila dvolična, pristranska in zahrbtna, čeprav se je meni predstavljala v drugi luči in sem ji dolga leta celo zaupala in verjela. Ja, medalja za izjemne zasluge, a nikoli za področje ohranjanja slovenskega jezika!! Kdor jezika ne ohrani in brani v lastni družini, ga ne bo nikjer drugje oziroma je neverodostojen in so njegove besede prazne. Saj ljudje, ki jo poznamo, vemo, kaj je resnica ... 

Drugi odlikovanec - v obrazložitvi spet povzdignjen skoraj v porabskega boga - je predsednik Državne slovenske (po rabi jezika in zaposlenih madžarske) samouprave. Res izvira iz zavedne porabske slovenske družine, a pridevnik "slovenski" se z njim konča, saj lastnih otrok ni naučil slovensko. Tudi glede izobrazbe ima težavo priznati, katero šolo je v resnici dokončal, študija zagotovo ne. Saj njegovega šolanja ne bi bilo potrebno omenjati (pri prvi odlikovanki namreč ni omenjeno, pa je edina res končala univerzo), če ga je sram, da je po poklicu serviser traktorjev. Vsak poklic je časten, tudi ta. Grdo pa je javno lagati o izobrazbi, če prejemaš medaljo za zasluge, ki bi morala imeti tudi neko moralno in etično konotacijo ... Veliko lastnih zamisli je uresničil, veliko vsega pridobil za svojo vas (in zase), kreativno ljudsko štetje mu je z bizarno kampanjo uspelo pripisati 1000 ljudskih duš, "mert hasznos" za njega in oni mislijo, da zanje, o šolstvu seveda nima pojma, planinstvo pa je njegov hobi. Na Triglav gre z nekaj družinskimi člani in madžarskimi prijatelji. Morda res misli, da je to domoljubno dejanje. Okej. A ne nakladajte, da so s tem njegovim hobijem Porabci bolj zavedni Slovenci! Po svoje je zanesenjak in človek neštetih idej. Do sem nimam nič proti medalji za nekakšne zasluge zanj. Ampak "izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika", ko lastnih otrok ne naučiš slovensko in ti je slovenščina le "delovno orodje", ker si pač zaposlen pri časopisu, ki izhaja v slovenščini - to pa je absurd! Predlagatelj (predlagateljica) kandidatov bi res lahko malo tehtneje razmislil, kaj je zapisal v tiste grandiozne tekste.

In še češnja na torti - tretja odlikovanka, predsednica Zveze Slovencev, ki ni nobena predstavniška organizacija Slovencev, temveč zgolj krovno kulturno društvo s približno 100 člani. Ob tem imenu pa sem se pošteno nasmejala, prav tako sem spoznala, koliko so v resnici vredna ta, kao najvišja odlikovanja Republike Slovenije. Skozi tri desetletja sem spoznavala številne obraze te osebe, zahrbtnost, dvoličnost, predvsem pa pohlep. Vsak zapisan stavek v tisti načičkani obrazložitvi bi lahko pokomentirala na dolgo, a je škoda besed in energije. Odlikovanka prav tako kot predhodnika izvira iz slovenske družine, a pri njenih otrocih za slovenščino "ni bilo časa in možnosti", kot mi je nekoč rekla. Ker je bila zaposlena na slovenskem konzulatu, je imela dostop do informacij o različnih taborih, jezikovnih šolah, študiju ... Tako smo učenje slovenščine njenemu sinu leta in leta plačevali slovenski davkoplačevalci. Res je končala visokošolski študij v Sombotelu, v Mariboru pa je bil le nedokončan poskus. Kar nekaj let je opravljala v času ene, dve službi (eni so res megasposobni), dokler slovenski financerji niso ugotovili, da to ni čisto okej. Zveza Slovencev in njeni sateliti so namreč financirani iz slovenskega proračuna. V obrazložitvi beremo o njenih velikanskih uspehih, ko je vodila razvojno agencijo: projekti taki in drugačni, vzorčna kmetija, hiša jabolk ... In je napočil čas, ko je bilo potrebno zamenjati opravilno nezmožnega predsednika Zveze. Kdo ga bo nasledil? Ona! Tu pa pridemo do bistva zgodbe, do poglavja, ki bi ga lahko naslovili Prefinjena korupcija, klientelizem in nepotizem velikih razsežnosti! Ko je postala predsednica Zveze, je za direktorico Zvezine razvojne agencije zlobirala kar svojo svakinjo. A to še ni vse! Tudi vzorčna kmetija, ki smo jo v celoti financirali (in jo še) slovenski davkoplačevalci, je potrebovala direktorja. In glej ga, zlomka! Prav takrat je visokošolski študij turizma končal njen sin in brez enega samega dneva delovne dobe postal direktor kmetije! A tudi tu še ni konec! V posle je vpet tudi njen brat in še kakšen sorodnik pa kakšen prijatelj. Družinsko podjetje pod blagovno znamko Porabski Slovenci!!! Kaj imajo resnični Porabski Slovenci od vseh slovenskih davkoplačevalskih milijonov?  Čisto nič! Vse je pod lovkami porabske družinske hobotnice. Če dobro razmislim, bi ta oseba lahko dobila kar medaljo za hrabrost! Vsi slovenski politiki, ki sodelujejo pri teh rabotah in zagotavljajo denar, so tiho. Tudi novinarji so tiho. Pa diplomati so tiho. In porabski ljudje, ki vse to vedo in gledajo, so tiho, a zelo zelo jezni. Kriva je Slovenija, sikajo. Vaši so krivi! To je Viktor Orbán v malem ... V obrazložitvi je še nekaj prav posebnih cvetk, s katerimi pa ne bi dolgočasila bralcev. Pojdite na spletne strani slovenske predsednice pod razdelek Odlikovanja in poglejte. 😆In tudi v tem primeru ponovim: dajte ji medaljo za kar koli, če že morate, samo ne za izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika!!! Velikokrat sem šla po hodniku, kjer so pisarne Zveze in razvojne agencije, in malo prisluhnila. Niti enkrat nisem slišala ene same slovenske besede! Pomislila sem, da sem na napačnem hodniku ... 

Če strnem: slovenska državna odlikovanja so s takimi odlikovanci popolnoma razvrednotena. Trije porabski odlikovanci NIČESAR, kar jim je pripisano kot izjemna zasluga, ne delajo prostovoljno, v svojem prostem času, ampak so to njihove, za madžarske razmere, nesramno dobro plačane službe z vsemi finančnimi dodatki in bonitetami!!! Prepričana sem, da bi medaljo za zasluge pravzaprav moral dobiti vsak resničen Porabski Slovenec, ki sredi vasi ali mesta na cesti, ulici, v trgovini ... glasno in brez zadržkov s prijateljem ali znancem, ne da bi za to bil plačan, "guči po porabsko". To bi bil iskren poklon slovenske države ohranjanju slovenskega jezika, srca in duše v Porabju.