Danes se je števec ogledov mojega bloga obrnil na številko 80.000! Zame čast in neverjeten dosežek, saj svojih zapisov nikjer drugje, razen na lastnem fb-profilu, ne oglašam. Ogromno mi pomeni, da me berete, na fb kaj pokomentirate, predvsem pa je zame važno, da kapljica po kapljico resnice o Porabju prodira v zavest vedno več ljudi. Žal, ne tistih, ki brezglavo lopatajo naš davkoplačevalski denar tja čez Srebrni breg, v denarnice nekaj posameznikov, tistih, ki se tam gredo politike (in Slovence) ... Kriva je Slovenija, slovenska politika, mi je v Porabju rekel marsikdo. Res je. Bizarna institucija, ki si je nadela naziv Urad za Slovence, je druščina, ki - razen enega ali dveh posameznikov - nima pojma o Slovencih v zamejstvu in po svetu. Serija ministrov na uradu, vključno z aktualnim, so bili in so še osebki, ki so dobili strankarske nagrade - krasne pakete ugodnosti in udobnosti. Globoko strokovno podkapacitirani tipi, ki jim je fino "ministrirati". Poglejte aktualnega lika - nima pojma! Edina, ki je vedela, komu, čemu in zakaj ministruje, je bila Ljudmila Novak. Bilo je zelo davno ...
Zakaj pisati, če so tisti, ki bi morali razumeti in ukrepati, gluhi, slepi in privezani na svoje udobne fotelje, sem se spraševala velikokrat; vedno sem dobila v mislih isti odgovor: morda bo kaj zaleglo, mogoče bo komu kliknilo ... Saj enkrat bo. Karma dela svoje. Prišel bo čas, ko bo v Porabju dobesedno zmanjkalo ljudi (jih že zmanjkuje!!), ki bi bili resnično Slovenci, z jezikom in srcem. Hvalisanje s 1000+ je nekaj tako bednega in bizarnega, da človeka kar zvije v želodcu. Pa se sprašujem dalje, kaj je tem političnim likom, da nimajo nobenega sramu. No, če vemo, kdo so in kakšen je njihov inteligenčni domet, nekako razumemo ... Jezik v Porabju pa tiho umira. V šolah ni niti enega učenca, s katerim bi lahko brez vnaprejšnje priprave spregovorili tri slovenske stavke. Ko končajo osnovno šolo, se razkropijo po celi županiji in še dalje, in zanje je slovenščine konec za vedno. In o kakšnem napredku blebetajo politiki, dvorni pisuni pa skrbno beležijo in objavljajo? Morda o napredku pri debelini lastnih denarnic ...
Pred kratkim mi je nekdo, ko sem omenila, da bom nehala pisati bloge, rekel: "Prosim te, piši naprej, dokler imaš voljo in moč, saj le tako lahko izvemo, kako je v resnici v Porabju. Vsa blebetanja po časopisih, radiu in še kje so definitivno prikrojevanje resnice, da ne rečem laganje. Porabci postajajo, žal, virtualna narodnostna skupnost. Bil sem tam velikokrat in sam to doživel ..." Ja, prijatelj, res je. Če pomislimo, koliko milijonov sta Slovenija in Madžarska potrošili na t. i. revitalizacijo slovenske skupnosti v Porabju, a se dogaja zgolj obraten proces, se tisti, ki so o teh milijonih odločali, res lahko tolčejo po bedastih glavah. Morda pa edino jaz napačno mislim, da je revitalizacija narodnostne skupnosti vračanje k jeziku, njegovo učenje, predvsem pa raba, narodnostno in kulturno zavedanje o pripadnosti k skupnosti. Res sem naivna! Revitalizacija je lagodno življenje peščice "uhljebov", kmetija za eno družino, mlin, mlinarjeva hiša, žganjarna, turistične kapacitete, malo laganja in cvetličenja, kako je vse super in krasno in fajn. Grigorij Potemkin se je reinkarniral v Porabju, slovenska politična vrhuška, ki nima pojma, pa se mu hodi klanjat. In živeli bodo srečno do konca svojih dni ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar