Javno pismo
dr. VINKU LOGAJU, direktorju Zavoda RS za šolstvo
Obstaja nekaj hujšega, ostrejšega in bolj bolečega od noža, ki reže.
Imenuje se krivica.
Le še dvomestno število ur me loči od trenutka, ko bom – KONČNO! – dokončno zapustila Zavod RS za šolstvo. 30 let in skoraj 9 mesecev sem bila zaposlena v tej instituciji kot pedagoška svetovalka (uradno področna podsekretarka) z znanstvenim magisterijem iz slovenskega jezika (od 2005), ožje področje sociolingvistika in didaktika SJ kot drugega/tujega jezika, za narodnostno šolstvo Slovencev v Porabju na Madžarskem. V letu 1999 sem »za uspešno opravljeno strokovno delo v procesu razvoja slovenskega šolstva« prejela PRIZNANJE Zavoda RS za šolstvo. 2002. leta mi je Zveza Slovencev na Madžarskem podelila najvišje priznanje »ZA PORABJE« »za požrtvovalno delo na področju porabskega šolstva«. Leta 2006 sem za svoje magistrsko delo na temo razvoja porabskega šolstva prejela 1. nagrado Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, leta 2010 pa sem na predlog Krovne šolske komisije Zveze Slovencev in Državne slovenske samouprave prejela najvišjo nagrado RS na področju šolstva, in sicer »za posebno uspešno vzgojno-izobraževalno, inovacijsko in organizacijsko delo v zamejskem šolstvu«. Za 30-letnico (1.11.1992-1.11.2022) svojega predanega dela za jezik in slovenstvo v Porabju pa sem od vas, direktor, dobila odpoved delovnega razmerja iz izmišljenih poslovnih razlogov in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na OE Murska Sobota – za »kar nekaj«. Nezakonitost odpovedi in lažne, izmišljene razloge zanjo so vam temeljito in pravno utemeljeno dokazali pravniki sindikata, katerega članica sem, toda vi ste vztrajali pri lažeh, manipulacijah in nezakonitosti pod vplivom političnih prišepetovalcev. Nisem šla na sodišče, ker me je zgolj dobrega pol leta ločilo od odhoda v pokoj. Ker je moje pismo javno, želim pojasniti nekaj dejstev, zakaj je do vaših nerazumnih ukrepov sploh prišlo.
30 let in skoraj 9 mesecev strokovnega dela, včasih brezupnega truda in vztrajanja pri mantri, da ni naroda brez jezika, je za mano. V vsem tem času, ki sem ga odprtih oči in ušes, predvsem pa srca, preživela kot pedagoška svetovalka Zavoda za zamejsko šolstvo v Porabju, s Porabci, sem se trudila svoje strokovno znanje predajati šolam, biti njihova kritična prijateljica, podpornica; zato pa sem morala dobro spoznati madžarski šolski sistem, se zadovoljivo naučiti madžarski jezik, predvsem pa tankočutno pristopiti do učiteljev in vodstev šol. Med nami nikoli ni bilo nekih nerešljivih konfliktov; bili so različni izzivi, ki so vedno dobili pozitiven epilog, učitelji in vodstva šol so spoštovali in podpirali moje strokovno delo, enako madžarske šolske institucije. Nekateri so vam to tudi sporočali, a vas ni zanimalo. Vi ste – skupaj z nekom s šolskega ministrstva – hodili na sestanke s politiki, ki o šolstvu nimajo niti najmanjšega pojma! 30 let sem poslušala, kako je Zavod za šolstvo strokovna institucija in da se svetovalci moramo ukvarjati le s strokovnim delom. A danes ni več tako? Sem kaj zamudila, prespala?
Res je. Moje brezkompromisno vztrajanje pri resnici, načelnosti in poštenosti, pri nujnosti ohranjanja slovenskega jezika je začelo najedati lažne podobe porabskih politikov. (Niti eden izmed njih namreč lastnih otrok ni naučil slovensko.) Moji brutalno resnični zapisi na blogu Iskrice iz Porabja so prestrašili vse, ki so jim resnica, načelnost in poštenost samo besede, dejanja pa nekaj povsem drugega. Začelo se je rovarjenje proti meni, najprej s strani lokalne, vaške politike. Organizirali so se sestanki o meni brez mene, vi ste se temu bizarnemu cirkusu pridružili. Hodili ste torej na klevetalne sestanke o meni v Monošter, kjer jaz kot PREDMET! te bizarnosti nisem imela NIKOLI priložnosti povedati svoje plati zgodbe. Ta abotna igra mačke z mišjo je kulminirala nekega 11. februarja 2020, ko ste mi po enem takih sestankov s »seoskimi poglavicami« poslali ob desetih zvečer sporočilo: »Spoštovani! Glede na informacije, ki sem jih danes dobil na sestanku v Porabju in glede na dogovor, Vas obveščam in odrejam, da od jutri, 12. 2. 2020 dalje, opravljate dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi na sedežu OE ZRSŠ v Murski Soboti. V četrtek, 13. 2. 2020 pa se udeležite sestanka svetovalcev v Ljubljani. V kolikor ste se v Porabju dogovorili za kakršnekoli aktivnosti, prosim, da o njih seznanite predstojnico in se z njo dogovorite, na kakšen način jih boste odpovedali … O načrtovanju vsebine in načina izvajanja vašega dela skladno s pogodbo o zaposlitvi se bomo dogovorili naknadno.« … Smo svetovalci res dolžni brati službeno pošto ob desetih zvečer? To vaše šokantno ustrahovalno sporočilo meni osebno je bilo potrditev, da utihnem, pazim, kaj govorim in pišem, saj se bo v nasprotnem primeru z mano obračunalo. In se je … Tisto noč sem doživela prvi psihični zlom … Sledil je dolgotrajni bolniški stalež … V treh letih in pol, vse do danes, se nihče – ne bivša predstojnica ne vi – »ni imel časa« z mano pogovoriti o načrtovanju vsebine in načinu izvajanja mojega dela …
Čez kakšen teden sem imela priložnost spregovoriti s predsednikom Državne slovenske samouprave: Menda sem sama kriva. Moji iz Ljubljane so proti meni, ne podpirajo me več; vprašam naj »svojega« …, zakaj se je obrnil proti meni … Če »moji« ne bi bili tako zelo proti meni, on ne bi delal problemov … Res niso podpisali pogodbe, o njej ni bilo govora, ker so se v Ljubljani odločili, da mene premaknejo v Mursko Soboto, v Porabje pa pošljejo nekoga od tam ali najdejo drugo rešitev … Premaknejo. Kot omaro ali avto ali računalnik … Potem je prišlo zaprtje zaradi pandemije in delo od doma. Nekako sem se dogovorila s šolami, da sem delala zanje razna gradiva, vzorčne naloge …
V začetku junija 2021 smo z vami in bivšo murskosoboško predstojnico imeli kratek sestanek na temo kaj in kako naprej v Porabju. (To je bil čas, ko so od januarja tega leta porabski krovniki počasi na Zavod infiltrirali režiserko in scenaristko svojih političnih proslav.) Sklep sestanka je bil sklicati delovno srečanje s širšo udeležbo, z vodstvi porabskih šol in narodnostnimi politiki. Dan ali dva pred dogovorjenim datumom so slednji sestanek odpovedali. Ponovnega poskusa srečanja ni bilo. In spet smo obtičali v slepi ulici … Vse do oktobra 2021 sem hodila posedat v zatohlo murskosoboško pisarno, kaj malega postorila, a se vedno bolj grizla z mislimi na to, da ste mi vzeli delo, ki sem ga – po mnenju šol – odlično opravljala, vzeli ste mi dostojanstvo, vse. Na nekem kolegiju – ob strašni stiski – sem doživela drugi psihični zlom … Sledil je bolniški stalež do septembra 2022, negotovost, malodušje, depresija; hrabrila so me pozitivna sporočila učiteljev in ravnateljice iz porabskih šol!
V septembru 2022 – po nekaj dnevih službe – šok! Opozorilo delodajalca: »Delodajalec vas ponovno opozarja, da glede na delovno mesto, na katerem ste zaposleni na Zavodu RS za šolstvo, nimate nikakršnih pooblastil, da v imenu Zavoda RS za šolstvo komunicirate v imenu Zavoda RS za šolstvo preko družbenih in drugih omrežij.« V imenu Zavoda?? Nikoli in nikjer nisem NIČESAR objavljala v imenu Zavoda, razen če mislite, da smo svetovalci to, kar smo, kar 24 ur dnevno, in da so naša privatna razmišljanja na privatnih profilih, kjer NIKOLI nisem imela zapisano, kje sem zaposlena, vaša last. Farsa brez primere! Še do danes nimam pojma, na osnovi česa ste mi to poslali. Ustrahovanje pač! Vas – glede na vaš položaj – res ni nič sram takega abotnega početja in brezglavih reakcij na rekla-kazala porabske klevete??
Iz šoka v šok. To je Zavod za šolstvo, če ti prilepijo etiketo črne ovce. Četrti dan službe (oktober 2022) po dolgi bolniški odsotnosti in dopustu. Odprem elektronsko pošto in najdem vaše sporočilo: REDNA ODPOVED delovnega razmerja iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi!! Kaj?? Ne, nisem mogla verjeti svojim očem. Ko sem zadevo prebrala, mi nič ni bilo jasno. Kakšni poslovni razlogi neki? Farsa. V novi pogodbi je izrecno napisano, da sem »kr neki« v Murski Soboti, da imam enako plačo in delo za nedoločen čas. Ampak kaj je razlog za ta cirkus? Gotovo spet kakšne laži in klevete porabskih samooklicanih vladarjev in vaše politično izbrane »svetovalke«. Nimam pojma, kaj bi lahko bilo, saj sem takoj dojela, da so poslovni razlogi bedasta izmišljotina. Cilj, vem, kaj je – ustrahovati me, da bom prestrašeno, tiho in nekritično gledala to psihopatijo, ki se zdaj dogaja v Porabju.
Naslednji dan mi je predstojnica OE pojasnila zadevo: spet gnusne laži in klevete znanih porabskih akterjev in njihove/vaše izbranke! Menda »na črno, brez potnega naloga« hodim po šolah na svetovanje, so vam javili, vi pa – ne da bi kar koli preverili – napišete odpoved z izmišljenim razlogom. Kaj tako gnusnega pa še ne! Kot sem vam in vsem vpletenim pojasnila: na seniški šoli sem se ustavila na kavi za 20 minut, na povabilo, v odmoru, V ČASU SVOJEGA DOPUSTA! Niste mi odgovorili, kaj je bilo s tem narobe, vztrajali ste pri svoji nerazumni, po mnenju pravne stroke, nezakoniti odločitvi. Res sem vas potem prosila za sestanek, kjer ste hoteli biti zelo pomirjujoči in spravni, a niti malo me niste prepričali. Po grobem in žaljivem verbalnem napadu njihove/vaše izbrane »svetovalke« name sem spet pristala na urgenci in se poslovila od toksičnega okolja. Čez dva dni se bom za vedno.
Razmišljam: pravzaprav nisem ne prva, verjetno pa tudi ne zadnja žrtev vašega brezskrupuloznega in brezsramnega buldožiranja po Zavodu. Nikoli mi niste bili pripravljeni prisluhniti, se pogovoriti in česar koli, kar bi vam rekla, upoštevati. To so vaše metode. Nikoli nisem dobila konkretne razlage, zakaj. Nikoli! Naj vam nekdo razloži, da se tako ne dela z ljudmi! Da je en Igor Lipovšek bil dovolj! Še tega nikoli, res nikoli ne bi smelo biti. Trenutno sem jaz Igor Lipovšek. Jutri bo kateri izmed vas, kolegi na Zavodu, vsi ste lahko. Posebej tisti manj kimajoči, bolj sposobni in glasni … Vsi ste lahko Igor Lipovšek!!! In boste dalje tiho? Čakali, da pridete na vrsto?? Da vam, direktor, politika podtakne kakšno novo scenaristko in režiserko Potemkinovih vasi in boste točno VI, kolega/kolegica odveč? Odpoved iz poslovnih razlogov, ki jih ni. Ki so izmišljeni. Le ugajati je treba pravim, četudi šole niso zadovoljne. Ah, koga pa zanimajo šole!?! Le koga zanimajo tiste porabske šole v krajih, kjer je bog rekel »lahko noč«?!? Vas, direktor, gotovo ne zanimajo … Mene pa so zanimale in dolga tri desetletja sem živela in dihala z njimi. Poskušala pomagati, strokovno svetovati, jih spodbujati in skupaj z njimi skrbeti za tisto malo slovenskega v teh pozabljenih in odtujenih krajih. Dala sem jim svoja najbolj dragocena leta, srce in dušo. Verjela v to, kar sem delala in dajala. A vi ste izkoristili mojo predanost, naivnost, resnicoljubnost, mojo vero v dobroto in poštenost in mi zabili nož v hrbet. Ne v prsi, saj je potem treba gledati v oči … Tako brezvestno se uničuje ljudi na Zavodu za šolstvo … In se s politično všečnimi izbirami ali ukinjanjem delovnih mest uničuje nekdaj izjemno pomembno in potrebno strokovno sodelovanje ter podpora zamejskim šolam. Ker vas področje strokovne podpore zamejskemu šolstvu očitno ne zanima, dopuščate, da se sesuva ves svetovalni kader v zamejstvu. Kolegice Veronike Pirnat ni nadomestil nihče, mencalo se je z naslednikom Andreje D. Antoni. Tudi jaz z gotovostjo trdim, da nimam naslednika/naslednice. Oseba, ki ste jo infiltrirali na Zavod (ne ve se, na osnovi česa) po merilu všečnosti porabskim politikom, je že ob prihodu izjavila, da ne bo opravljala strokovnih nalog, kot sem jih jaz, ampak bo delala svoje projekte. Ni to zadosten razlog, da ugotovite, da je neprimerna za to delovno mesto? Vsakemu je iz tega lahko jasno, da ne gre za osebno nesprejemanje in nekompatibilnost s porabskim šolskim okoljem, temveč za strokovno podkapacitiranost te osebe. Gre za nevzdržno znižan standard za strokovno delo z zamejskimi šolami, kar pomeni – kot rečejo (in vam pišejo) v Porabju – oni takih oseb ne potrebujejo!
V porabskih šolah ne potrebujejo scenaristov in režiserjev političnih manifestacij (take kadre naj si zaposlita narodnostni organizaciji ali konzulat), ne potrebujejo vsiljenih »projektov«, ljudi, ki nimajo pojma niti o spodobni komunikaciji in bontonu kaj šele o področju, ki bi ga morali pokrivati; v porabskih šolah potrebujejo strokovno podkovanega svetovalca/svetovalko, osebo, ki bo pripravljena do potankosti spoznati madžarski šolski sistem, ki bo v podporo učiteljem in vodstvom šol, ki jim bo prisluhnila, jih razumela in s svojim pozitivnim pristopom skrbela za dvig njihovih jezikovnih in pedagoških kompetenc. Brez političnih vmešavanj in sklicevanj na politiko! Prav zaradi slednjega, namreč vaše slepe poslušnosti in ubogljivosti porabskih krovnikov, je Zavod za šolstvo z vašim pristankom na politično izsiljeno zaposlitev osebe, ki je šole ne sprejemajo, izgubil v porabskih šolskih krogih vso kredibilnost.
In za konec še hipotetično, retorično vprašanje: Kaj bi storili vi kot direktor Zavoda za šolstvo, če bi si na tej strani meje, v Sloveniji, za prekmurske dvojezične šole kateri izmed narodnostnih politikov omislil t. i. pedagoško svetovalko iz Madžarske (madžarska šolska institucija bi jo njemu na ljubo zaposlila), ki bi: 1. vsiljevala šolam svoje projekte, katerih one ne bi želele; 2. popljuvala vse, kar se je tu delalo desetletja, in pridigala, da bo vse na novo; 3. hotela spreminjati učne načrte, ker so obstoječi zanič; 4. hotela v dvojezične šole uvesti učbenike iz Madžarske, ker so obstoječi zanič; 5. hotela vpeljevati elemente madžarske šole, in je ne bi zanimal slovenski šolski sistem kot tudi ne slovenski jezik; 6. v imenu politika, ki jo je vsilil, hodila po šolah, jih kontrolirala in disciplinirala; 7. delala razne politične manifestacije; 8. se pojavljala povsod, kamor ni vabljena … ???
»Kjer se pravica sprevrže v krivico, je upor dolžnost.« (Bertold Brecht)
mag. VALERIJA PERGER
😒😓😐
😒😓😐
(Poslano na zgornji in še desetine drugih naslovov pred dvema dnevoma.)
