Porabje je spet šolsko živahno...

Prvi september tudi v Porabju prinese živahnost v okolje, najbolj pa v šolske zgradbe. Konec je brezskrbnih počitnic, učilnice so pripravljene, čiste, dišeče po novih barvah. Lahko začnemo!

Ko sem se nekajkrat v juliju in avgustu vozila skozi porabske vasi, sem razmišljala o fenomenu, ki je očitno že prisoten tudi v teh krajih: nova digitalna era... Še pred desetimi leti so v poletnih mesecih vasi bile živahne; otroci so se podili po cestah, dvoriščih, igriščih, srečevala sem male kolesarje, videla skupinice z žogami, tu in tam, a to res redko, kakšnega šolarja s starši na njivi ali travniku. Danes so porabske vasi poleti dobesedno prazne; kot da ni otrok, kot da je vse izumrlo - zjutraj, opoldne, zvečer. Le kje so vsi? Na morju? V poletnih taborih? Žal, ne. Skoraj vsi so v hišah pri računalnikih ali z mobilnimi telefoni v rokah. Vsak dan se odkrivajo nove igrice, ure in ure so otroci zatopljeni v čudesa na ekranih; žal, že tudi v Porabju... Grozljiv čas, vsaj meni se zdi tako. Nihče več ne vidi lepot narave, nikogar ne zanima, kaj je vznemirljivega v knjigah. Babice okopavajo krompir, vnuki pa iščejo nove elektronske izzive... Ko pride september, se imajo računalniki in telefoni, na srečo, priložnost malo ohladiti...

Prvi september je bil obsijan s soncem in pričakovanji. Šolarji so prihajali v šole svečano oblečeni, saj je na Madžarskem ta lepa, stara navada še vedno živa. Vsak šolski začetek je nekaj slovesnega in pomembnega in prav je tako. V uvodnih nagovorih sem sicer malo pogrešala poudarjanje pomena učenja slovenskega jezika za obstoj in razvoj šol. Staršem je to treba jasno in odločno povedati, pa ne le enkrat, da ne bodo čez čas, ko bi pri slovenščini bil kakšen problem, prišli v šolo in glasno spraševali, zakaj se njihov otrok mora učiti slovenščino... Verjamem, da bo v prihodnje o tem bistveno več govora kot doslej, saj nam je porabsko šolsko leto prineslo nekaj pozitivnih pridobitev, ki bodo, srčno upam, spremenile odnos do učenja slovenskega jezika v učilnicah in šolskih zbornicah.

Na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku je pred desetimi leti bilo od 1. do 8. razreda 53 učencev, letos jih je v šolske klopi sedlo 73! Lepo je videti v 1. razredu 9 prvošolcev, ki so prav vsi prinesli le iz vrtca nekaj slovenskih besed. Veliko dela čaka učiteljico Ibolyo, ki ji želim mnogo veselja, potrpljenja in vztrajnosti...

Na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih je 49 učencev, izmed teh 6 prvošolcev. Učiteljica Judit, ki je njihova razredničarka, se pridno uči slovenščino, saj je v Porabje pred leti prišla z drugega konca Madžarske. Na šoli je večina učencev brez slovenskih korenin in zato je učiteljem toliko težje.

Teden dni po začetku šolskega leta; obiskala sem dvojezični šoli, da se pogovorim z učitelji in vodstvoma in da preverim vzdušje prvih šolskih dni. Ker sem bila zaprošena, da fotografiram prvošolce, sem to tudi storila. Ampak - tudi nasmejani seniški drugošolci so želeli, da jih fotografiram, in nastala je ta prikupna sestavljanka...

Nenajavljeno sem najprej šla na seniško šolo. Učenci seveda glasno pozdravljajo po slovensko, ko me vidijo, pravo prijetno presenečenje pa me je čakalo v zbornici in pred njo! Od 1. septembra je na šoli učitelj Nino, asistent iz Slovenije, in vzdušje v zbornici je bilo zelo pozitivno. Klepet v slovenščini, vedri obrazi, zatrjevanje, da so v redu in da jim je novi učitelj v veliko pomoč pri vsem. Kar tako naprej, v dobro spoznanj, da bo šola preživela le tako, da bo učence slovenščino tudi naučila. Res mi je bilo lepo ob spoznanju, da se je tudi na seniški šoli začela snovati lepa zgodba o več slovenščine v razredih in zunaj njih. Naj traja!

Tudi števanovsko šolo sem obiskala ta dan. Učiteljica Metka, asistentka iz Slovenije, je tu že peto leto, a bo v tem šolskem letu malo več v Monoštru, kjer bo poskušala reševati, če se da kaj rešiti. No, tudi števanovska šola ima dobro kadrovsko okrepitev - dvojezičnega učitelja nemščine in slovenščine Zolija, za katerega sem prav tako prepričana, da bo s svojimi natančnostjo, strokovnostjo in delavnostjo veliko prispeval k dvigu kvalitete pouka. Seveda pa mora na prvem mestu biti skrb za slovenščino, ki se je učenci v stotinah razpoložljivih ur morajo naučiti veliko več. Ob vsej tej pomoči bodo tudi porabski učitelji - upam - svoje delo opravljali z več uspeha, zadovoljstva in pozitivnih misli. Na seniški in števanovski šoli se lahko sluti kanček zadovoljstva ob pravi poti. Žalostijo pa me razmere v monoštrskih šolah...

Največja lepota je v čisto majhnih stvareh. V drobnem koraku, ki spremeni smer, morda pot. Poskušajmo vsi skupaj spremeniti pot in smer v upanju - ne le v upanju, temveč v prepričanju -, da ne stopamo nazaj, ampak naprej. V dobro ohranjanja jezika in identitete, v dobro skupnosti, za dragoceno dediščino zanamcem. Vredno je poskusiti s spremembami in vztrajati na novi poti. Danes, jutri, v prihodnosti...

Odprto pismo političnim nejevernim Tomažem in drugim vsevedom...

Dragi naslovniki in vsi tisti, ki že leta in desetletja - morda zaradi svojega ugodja in udobja - tiščite glave v pesek, ste avtohtoni ali prihajate v Porabje na proslave, konference, simpozije, delovne zajtrke, kosila in večerje ali na rehidracije na znamenito monoštrsko teraso! Dobra tri leta je od dneva, ko ste me nekateri izmed vas kurili na grmadi, a vaša drva so bila plesniva in vlažna... Se je od takrat kaj spremenilo? Ste razčistili v svojih glavah, da ohranjanje in učenje slovenskega jezika, kulture in slovenske duše v Porabju pod vašo taktirko ne gre v dobro smer? Si dovolite priznati, da v Porabju ni bilo bavbava, ki ste ga poimenovali problem pedagoške svetovalke, ampak se ta bavbav imenuje problem vašega lastnega opuščanja slovenske materinščine (za avtohtone) in obenem problem toleriranja tega smrtnega greha (za politike&Co. iz Slovenije)?!? K temu pisanju me je spodbudilo dobronamerno opozorilo osebe, ki jo cenim in ji verjamem: "Veš, v določenih krogih so me spraševali, kako lahko o Porabju pišeš take grozne stvari; nekaj o počitnicah ob morju, kjer učenci niso znali slovensko... Pazi se, bila je skoraj grožnja... " Pravzaprav nisem vedela, naj se smejem ali zakolnem... Ampak - moj France bi rekel: "Čez tebe več ne bo, sovražna sreča, iz mojih ust prišla beseda žala; navadil sem se..." To pismo bo torej zgolj prijateljski poduk, ob parafrazi: Odpuščam vam, saj ne veste, kaj delate! (Nekateri pa ne želite vedeti - vam pa ne odpustim!!)

Pa se vrnimo h kratki analizi mojih groznih blogov. Zadnja dva sta res bila delno počitniška, a prav nič grozna, le polna resnice, ki bode, peče, boli - predvsem tiste, ki je nočete videti; v predzadnjem sem pisala o lepih in nelepih dogodivščinah na jezikovnih počitnicah v Fiesi, zadnjega pa sem posvetila medijskim demagoškim igricam o jezikovnem taboru v Porabju. Dogodka imata kar nekaj skupnega; v Fiesi smo zmajevali z glavami nad neznanjem slovenščine pri porabskih otrocih, ki imajo za seboj 1000+ ur šolskega učenja, tudi nad nekaterimi učitelji, ki niso dojeli, čemu so tam. Na porabskem jezikovnem taboru pa so bili nekateri isti udeleženci kot v Fiesi, a se nihče ni spomnil teh 1000+ ur minulega dela, temveč so jih nadebudneži učili prve slovenske besede! Kdo normalen se nad vsem tem ne bi zgražal??? Dragi moji obrekovalci - kaj konkretno vas je v mojem pisanju zmotilo? Morda to, da si prizadevam vaše motne vode malo razbistriti? To, da nekdo jasno pove ali zapiše, da je v Porabju doseženo dno in da globlje ne gre? To, da se o tem govori in piše? Kako dolgo, mislite, bodo še zdržale floskule o pomenu ohranjanja jezika in kulture, ki jih raztresate ob vsaki priložnosti? Kdaj in kako boste začeli ohranjati jezik in kulturo? Koliko zahrbtnih strelov ste pripravili zame, ki ne znam, ne morem in nočem lagati???

Zakaj je potrebno lagati, se izogibati resnici, prikrojevati neke zgodbe in z vsemi sredstvi braniti namišljene forme? Morda sem starokopitna, morda sem obtičala v nekem preteklem času, ko se je ognjevito govorilo, da narodnostne skupnosti ohranjajo tradicija, kultura, predvsem pa jezik. Sem kaj zamudila? Sem kaj preslišala? Je - ne da bi opazila - danes namesto jezika kaj novega? Ja, nekaj novega je. Denar... Pred dvajset in nekaj leti, ko je bilo v Porabju malo denarja, je bilo veliko več jezika in srca. Ob začetku šolskega leta kakšno rečemo o številu učencev v šolah, o tem, da je potrebno kaj spremeniti; malo sem pojamrala, da v monoštrskih srednjih šolah skoraj ne bo več dijakov, ki bi se učili slovenščino. Na gimnaziji, na primer, je od tistih nekaj dijakov večina Madžarov, ki se jim ne da učiti nemščine, slovenščine sicer tudi ne, a te se tako ali tako ni treba, in imajo vsi odlične ocene, znanja pa absolutno nobenega. Glavno je, da se slovenščina poučuje in lahko smo veseli, četudi bo tam samo en dijak, mi je bilo rečeno. Halo?? Cilj torej ni znanje, ampak število in forma. Hvala za pojasnilo...

Velikokrat se zgodi, da kakšna šola iz Slovenije organizira izlet učencev v Porabje. Včasih želijo tudi na šole. Seveda to vedno ne gre, saj šole niso turistične destinacije. No, tu in tam kakšna skupina z več kot turističnim namenom tudi obišče katero izmed porabskih šol. Pred kratkim sem dobila pismo z zanimivo vsebino, katere povzetek je takšen: Naša šola bi želela obiskati slovensko gimnazijo v Monoštru. Lani nas je povabil župan. Želimo navezati stike, se spoznati; predstavili bi se drug drugemu, največ časa pa namenili medsebojnemu spoznavanju dijakov. Lepo in zanimivo, če ne poznaš umazanih podrobnosti... Ker nisem takoj odpisala, so me klicali. Veste, v Monoštru ni slovenske gimnazije, sem začela. Kako je ni? sem slišala presenečen glas na drugi strani. Poskusila sem razložiti: Nikoli je ni bilo. Slovenščina se poučuje kot tuji jezik, nič več. V katerem jeziku pa se boste pogovarjali, družili? Odgovor je bil, da v slovenskem, morda angleškem. Ne bo šlo... Po dolgi debati sem ugotovila, da mi gospa ne verjame, saj ima informacijo, da je v Monoštru slovenska gimnazija. Veste, mi bi želeli, da naši učenci dobijo realno sliko razmer v Porabju, ampak pozitivno, da bodo odnesli dober vtis... Dragi moji, v takem primeru in za tako naročilo pa je potrebno angažirati politike... To je bistvo porabskega - pa ne samo porabskega - problema, ki ga sama manjšinska in politika matične Slovenije gojita, podpirata, vzdržujeta in s tem peljeta manjšino v popolno asimilacijo. Kot je Evropa zaspala na lovorikah svobode in demokracije, so Slovenci v Porabju (upam si trditi, da tudi drugod v predmejstvu) zaspali na prepričanju, da je slovenska materinščina danost od samega boga, nekaj samo po sebi umevnega, nekaj, s čimer se ni potrebno posebej ukvarjati. Da bi lastne otroke učili slovensko? Kje pa! Saj se bodo enkrat že naučili. Niso se in se nikoli ne bodo!!! Temelj materinščine se gradi v družini, s srcem, čustvi in pozitivnim odnosom do družinskih svetinj... Ni druge poti...

Dragi naslovniki, pridite v porabske šole v njihovem vsakdanu. Pridite v institucije in društva, ne da bi vas pričakovali. Stopite v razrede in se poskušajte slovensko pogovarjati z učenci. Sprašujte jih najpreprostejše stvari in opazujte. Če vam pogovor uspe, ste zmagali... Žal, tudi učenci v večini primerov vedo, da se jih vpisuje na šole za število... Bo kdaj drugače? Bo drugače, če neham pisati svoj blog? Bodo otroci politikov, kulturnikov, učiteljev in vseh porabskih velepomembnežev spregovorili slovensko??? Ne bodo. Ker jih njihovi pomembni starši niso naučili lastne materinščine. Amen.

In še zadnji apel: Odrasli, kulturni ljudje s stilom in osebnostjo brez zadreg, obvodov in obvozov - če jih kaj  muči, če se ne strinjajo ali imajo drugačno mnenje - povedo to dotični osebi. Dragi gospodje (in gospe), če mi imate kaj povedati, povejte meni! Če ste brez grehov, začnite s kamenjanjem! Ostro, strumno, dostojanstveno, z argumenti! Čakam...