Ne, nisem nehala pisati bloga in tudi ne mislim! Le neko malodušje me je zagrabilo v tem poprazničnem času, ko pospravimo okraske, ugasnemo lučke in se vse začne od začetka. Že dobra polovica prvega letošnjega meseca je za nami, prav danes se je zaključilo prvo šolsko polletje. Pred prazniki in po njih, ko sem obiskovala šole in vrtce, kar nisem mogla pregnati nekaterih misli, odgnati neštetih vprašanj in dilem... V porabskih vrtcih je skoraj sto otrok, ki se spoznavajo s prvimi slovenskimi besedami; nekaj se naučijo - upajmo, da se bodo sedaj, ko imajo po dva dneva v tednu vzgojiteljico iz Slovenije, bistveno več - in gredo v šolo...
To obiskujejo osem let in čisto vsak dan je na urniku slovenščina. Ne le predmet, uradno sta seniška in števanovska šola dvojezični! Teoretično vemo, kaj to pomeni, razhod med teorijo in prakso pa je tako velik, da se velikokrat s strahom sprašujem, kdaj in kdo in v kakšnem kontekstu bo to mešano solato s poprom razvozlal... Glavno da so papirji urejeni, ko pride kontrola... Dragi moji, a res nočete videti in priznati, da je sedeti 1580 ur pri slovenščini, na koncu pa skoraj nič vedeti, čista norost??? Meni ni potrebno lagati, jaz vem...
Saj ni samo šola ta, ki bi morala hudičevo premisliti o svojem smislu; šola je pač vsem na očeh in vsem se zdi, da se nanjo popolnoma spoznajo. Eni bi korenite reforme, drugi znanstvene konference, tretji projekte zaradi projektov, četrti kar ene dolgotrajno brezposelne učitelje preko javnih del, peti študente, tako za popestritev... Madona, kaj res ne vidite bistva problema? Nič od tega ne potrebujejo porabske šole, gotovo pa ne simpozijev, konferenc in hyde parkov... Tudi s programi ni nič narobe. Naj za vse, ki imajo kratek spomin in medlo dojemanje, ponovim še enkrat: porabske šole rabijo dobre slovensko govoreče in čuteče učitelje, ki bodo znali učence tudi naučiti, predvsem pa z doslednostjo, lastnim zgledom in pozitivnim odnosom do jezika in narodnosti doseči zanimanje za slovenščino pri učencih in posredno pri starših... Tu in tam se najde kakšen tak učitelj v Porabju, a jih je bistveno premalo. Na šolah že dolgo vlada prepričanje, da se slovenščine pač ne da naučiti... Težko je, ne vem, kam to pelje, vse je zaman, nikoli ne bo boljše - mi tarnajo učitelji... In nobeden se ne vpraša, kaj ima s tem on; no, prepričanje, da je možno v takih okoliščinah le odtrpeti svoje - do penzije... Ko sem lani hodila opazovat pouk, sem prav vse poskušala spodbujati v nasprotni smeri od njihovih trdovratnih prepričanj... Brezupno... In kaj imajo od takega pouka učenci??? ... Na nek žalosten način razumem tudi učitelje. Pri kom pa imajo oni oporo in podporo? Pri vodstvih šol? Ne dovolj. V sami skupnosti? Sploh ne. In če še ne znajo prav spretno s starši, je njihovo malodušje logično. Ampak - to ne bi smelo biti tako. Čemu pa potem služi vse, čemur rečemo skrb matične države za najbolj ogroženo slovensko zamejsko skupnost? Samo poklicnežem????
Popolnoma jasno mi je, zakaj se učenci v porabskih šolah ne naučijo slovenščine vsaj za osnovno sporazumevanje. Pred deset in več leti me je ravnatelj na eni od šol, sicer Slovenec, skoraj nadrl:
Kaj nas toliko silite s to slovenščino? Tega je preveč! Deca morajo dobro znati madžarsko... Še vedno mi v spominu odzvanjajo te besede, vsakič, ko ga srečam, se spomnim nanje... Seveda je sam svoje prepričanje o nekoristnosti slovenščine uspešno izvedel tudi v lastni družini... Facebook pa je zame prav tako pokazatelj odnosa do lastne materinščine, posebej v manjšinskih okoljih. Pri omenjenem gospodu z njegovega profila seveda ne bi mogli ugotoviti, da je Slovenec ali celo manjšinski kulturnik in funkcionar, saj so njegove objave skoraj samo madžarske. Ko sem se lani malo obregnila ob eno izmed njih, ki me je posebej zbodla, me je odprijateljil. No, ni mi žal, ampak to mi je povedalo o njem prav vse... Na vse to sem se spomnila, ko sem pred časom prebrala, da je dobil najvišjo manjšinsko nagrado za dosežke na manjšinskem gledališkem področju - to mu priznavam in čestitam - in za prispevek k ohranjanju manjšinskega jezika. Halo???
"Za tau, ka bi se gnesden gezik bole ohrano, pa
po njegovi rečaj bi šaula več pomoči držin nücala: »Gda se narodi dejte, bi mogli
doma z njim po domanje gučati. Samo tak, ka do se vö s knjig, z beril včili
gezik, nede pomagalo. Z mlajšimi trbej gučati, gučati in ške ednauk gučati, po
domanje, v narečji, v šauli pa knjižno slovenščino tö. Če se gezik ne guči, se
ga ne da navčiti,« ške pove sogovornik." ...
Citat iz časopisne predstavitve nagrajenca je več kot zgovoren, jaz pa gospodu na tem mestu (ne le njemu - vsem, katerih besede so eno, dejanja pa drugo) postavljam javno vprašanje: Kdo so tisti starši, ki naj bi z otroki "po domanje gučali, gučali in ške ednouk gučali"??? Katere družine so to, če ni bila vaša, njegova, njena, njihova...??? To je bistvo porabskega samoukinjanja. Da vidiš, ne potrebuješ sej, konferenc in simpozijev... Da vidiš, poglej med ljudi, predvsem tiste, ki se imajo za predstavnike skupnosti, in tiste, ki so prisesani na čebelo matico. Ne bi me motili, če bi bili minimalno korektni, dosledni in lojalni obrtniki, pripadnosti in čustev tako ali tako nimajo, in če bi vsaj lastne otroke naučili slovensko. Pa jih niso... To bi zahtevalo malo več od besedičenja in leporečja na pravih mestih, ob pravem času in s pravimi ljudmi...
Pa vendar je zima v Porabju prelepa, čeprav brez snega... In prelepo je srečati sredi Monoštra starejše ženice, ki se glasno pogovarjajo po porabsko, a lastnih otrok svoje materinščine niso naučile... Prelepo mi je bilo, ko sem spoznala družino mojega dijaka, kjer mi je mama ponosno rekla: Veste, jaz se s sinom vedno pogučavam slovensko... Je v Porabju še kakšna taka mama???
