Sonce, morje in seminar za porabske učitelje

Seminarji slovenskega jezika in kulture za porabske slovenske pedagoge in kulturne delavce, če se nam želijo pridružiti, se že desetletja organizirajo v Sloveniji. Pred štirimi  desetletji, torej še v rajnki Jugoslaviji, so ta izobraževanja trajala dva tedna, sprva po različnih krajih Slovenije, potem nekaj let v Mariboru, na takratni pedagoški akademiji, nakar smo jih skrajšali na teden dni, naredili popolnoma nov koncept, zdaj pa smo že nekaj časa na petih, zelo intenzivnih dnevih, kar se mi zdi optimalno. Prav tako se je letos seminar drugič odvijal po dveh letih, ker je na tak način zanimanje večje. Seminar slovenskega jezika in kulture za porabske učitelje, vzgojiteljice in kulturne delavce, v organizaciji Zavoda RS za šolstvo, OE Koper, in avtorice tega zapisa, je potekal zadnji teden v juniju, 5 dni, v Kopru. Osnovni cilj takih druženj je, poleg spoznavanja krajev, ljudi in kulture, predvsem jezikovno-kulturno izobraževanje, tudi druženje in komunikacija v slovenskem jeziku. Tokratnega seminarja se je udeležilo lepo število seminaristov, kar 20 nas je bilo. Bivali smo na čudoviti lokaciji tik ob morju v hotelu Žusterna, tam je potekala tudi večina seminarskih dejavnosti.

Prvi dan seminarja, po dolgi vožnji z avtobusom iz Porabja na slovensko Obalo, je bil namenjen spoznavanju kulturno-zgodovinskih znamenitosti Kopra. Ogledali smo si najatraktivnejše turistične lokacije, Pretorsko palačo, Ložo, stolnico, se povzpeli na zvonik, od koder je čudovit razgled po celotnem Kopru in okolici, obiskali smo bogato zbirko učil na italijanski šoli ter Osnovno šolo Koper, kjer so nas pozdravili s kulturnim programom učencev. Čudovit uvod v petdnevno bivanje v Kopru so po večerji nekateri zaključili še s kopanjem v morju, spet drugi pa smo še malce pokramljali o vtisih prvega dne.

Drugi dan je bila na programu celodnevna ekskurzija po hrvaški Istri. Za večino udeležencev je bilo to neprecenljivo doživetje – skoraj vsi udeleženci so bili v teh krajih prvič – saj so nas naravne in kulturne lepote značilnih istrskih naselij, Motovun, Buje, Momjan, popolnoma očarale, istrski kulinarični okusi, tartufi in oljčno olje, pa so našli nove navdušence tudi med porabskimi učitelji. Kosilo na turistični kmetiji v Momjanu, kjer sta nas za dobrodošlico »pozdravila« dva malo nenavadna pujsa, zaščitni znak kmetije, je bilo nekaj posebnega.

Na koncu smo se zapeljali še do morja v Novigrad, ki je bil že v predsezonskem času poln dopustnikov in turistov. Škoda, da si nismo mogli ogledati še prelepe cerkve … Sledil je povratek v Koper. Med potjo smo občudovali izjemno urejene istrske vinograde, kjer trte rastejo na opečno rdeči zemlji, ki grozdju daje prav posebno aromo. Na mejnem prehodu Sečovlje je bila gneča. Pred nami nizkocenovni avtobus Flixbus, ki potnike npr. od Ljubljane do Dunaja pripelje za 10 €. Sestava potnikov pa je zelo narodnostno mešana, zato so mejni organi tudi na Sečovljah vse povabili na podroben pregled v svoje prostore. Naše čakanje je zato bilo malo daljše … Večerja v hotelu in pred spanjem še malo osvežitve v morju ali ob njem.

Tretji dan so sledile pedagoške delavnice, ki pa so bile letos vse povezane z isto tematiko, to je poučevanje slovenščine kot drugega ali tujega jezika, koristni nasveti, primeri dobre prakse učiteljic, ki poučujejo slovenščino na dvojezičnem, slovensko-italijanskem in nacionalno mešanem (migranti in druge različne narodnostne skupnosti iz nekdanje Jugoslavije) območju, so nazorno pokazali, da imajo podoben jezikovni problem, kot je v Porabju, tudi na Obali.

»Popoldanski del delavnic je bil za večino udeležencev kot razsvetljenje, tudi olajšanje za nas učitelje, ki že vrsto let predstavljamo grešne kozle, krivce za izginjanje slovenščine v Porabju. Zamejska Slovenka Matejka Grgič, doktorica jezikoslovja, odlična poznavalka manjšinske problematike nam je razjasnila marsikatero dilemo, povezano z izginjanjem, ohranjanjem in ponovno oživitvijo manjšinskih jezikov. Morda bi to predavanje morali slišati tudi vsi tisti, ki s prstom kažejo samo na učitelje in vso krivdo za stanje, kakršno je v Porabju glede jezika, pripisujejo samo šolam …  Čeprav je bil zunaj vroč poletni dan in so misli udeležencev morda odtavale tudi na plažo in v morje, je osem šolskih ur minilo hitro,« je zapisala Metka Perger. Gradiva, ideje, odgovori, tudi vprašanja so se kar vrstila in za nami je bil še en uspešen dan.

Četrti dan smo vsi tisti, ki poznamo Mihaelo Knez, legendarno profesorico slovenščine kot drugega/tujega jezika na Centru za slovenščino FF v Ljubljani, in tudi vsi, ki je še ne poznajo, uživali v dopoldanskem delu delavnic. S svojo odprtostjo, toplino, pozitivnim odnosom do vsega, kar počne, nas je spremenila v igralce različnih vlog, vse z namenom, da nam pokaže, koliko različnih metod, tehnik, poti obstaja, da se učimo in tudi naučimo tujega jezika in tudi tokrat je, tako kot že 20 let počne na seminarjih za porabske učitelje, ponovno poudarila, da se jezikov ne učimo in ne naučimo s prevajanjem. Le-tega je namreč še vedno preveč v porabskih učilnicah in zunaj njih, zato se učenci sploh ne trudijo uzaveščati slovenščine kot ciljnega jezika. Nekateri menijo, da brez skupnega metajezika ne gre, a Mihaela Knez jim je ponovno dokazala, da je skupni metajezik med učenci in učitelji sestavljen iz: učiteljeve motivacije za poučevanje 2. jezika, njegove strokovne usposobljenosti, ponavljanja in utrjevanja, volje in želje naučiti, izžarevanja pozitivne energije, v prvi vrsti pa njegovega pozitivnega odnosa do tega, kar počne. Če manjka samo eden od naštetih členov, je neuspeh zagotovljen.

V popoldanskih delavnicah nam je Tjaša Alič, prav tako profesorica s Centra za slovenščino v Ljubljani, predstavila nova elektronska gradiva za učenje slovenščine za začetnike. Tisti, malo starejši učitelji so gotovo imeli v začetku majhen odpor v smislu, kaj nam je tega treba na stara leta. Mlajši učitelji so se seveda razživeli, kajti končno je bilo področje, njim pisano na kožo, toda odlična predavateljica nam je predstavila preprosto aplikacijo, preko katere smo se vsi naučili izdelati kviz in ugotovili, da za učenje nikoli ni prepozno. Koristno, poučno in zabavno popoldne, vsekakor dobrodošla popestritev pouka z e-gradivi tudi na porabskih šolah.
Zvečer je sledila slavnostna večerja. Bil je krasen poletni večer. Zbrali smo se na terasi našega hotela, kjer smo pričakali nekaj visokih gostov ter najprej skupaj prisluhnili čarobnim zvokom violine in klavirja, ki sta nam jih pričarali mlada virtuozinja Ilenia in njena profesorica. Nato je sledila večerja, skrbno izbrani primorski okusi, dopolnjeni s kozarčkom terana ali malvazije. Čudovito zaokrožen dan. Zagotovo ob tako raznolikem razvajanju nihče ne more ostati ravnodušen.

Pred nami je bil še peti, zadnji dan. Zjutraj seveda najprej pakiranje, nato zadnji zajtrk v hotelu in še dopoldanske delavnice. Na slovenskih šolah je trenutno eden od popularnejših projektov Formativno spremljanje v podporo učenju. Zanimivi primeri dobre prakse, vsekakor koristne informacije, odlični novi pristopi, ki pa žal še za enkrat ne morejo biti kar umeščeni v madžarski šolski sistem. Lahko pa v narodnostni šoli razmišljamo o vključevanju nekaterih elementov formativnega spremljanja v pouk slovenskega jezika. Sledila je še evalvacija seminarja, zaključek in kosilo ter po kosilu povratek domov.

»In za konec še misel, malce povzeta po predavateljici Matejki Grgič … Pri manjšinah je zgolj ohranjanje jezika na ravni tradicije, folklornih običajev, veliko premalo. Ohranjanje tako postane životarjenje, kateremu sledi popolna potopitev, ki je ne nazadnje smrt jezika … Mladi z odmikom od tradicije iščejo nova področja znanj, zabave, zapolnitve prostega časa in tega gotovo ne najdejo v arhaičnih ostankih manjšinskega jezika, ki ostaja ujet v tradiciji, ampak v jezikih, ki jim vse to ponujajo in omogočajo. Torej so potrebni spodbujevalci, iskanje novih metod oživljanja jezika, nekaj, kar bo tudi mlade pritegnilo, da bo slovenščina postala kul jezik. Za začetek morda slovenski jezik na tipkovnici mobilnih naprav?« Tako avtorica članka.

Ostalo je samo še slovo … Nasmejanih in zadovoljnih obrazov smo odhajali, upam, da bosta to zadovoljstvo in zanos udeležencev trajala še zelo dolgo, tudi v učilnicah in z učenci, saj je večina udeležencev ob koncu zapisala, da bo veliko tega, kar je dobila na seminarju, lahko uporabila tudi v razredih. Nekaj lepih misli (prav vsi zapisi so pozitivni) udeležencev: "Na seminarju sem se počutila zelo dobro, ker sem bila obdana z ljudmi, ki oddajajo pozitivno energijo. Ves teden sem bila v slovenskem okolju, kar je tudi pozitivno vplivalo na širjenje mojega besednega zaklada. Hvala za kvaliteten in učinkovit teden." "Hvala za vse! Res sem dobila nove ideje, svoje delo zdaj vidim z drugega zornega kota. Predavatelji so nam pokazali, kaj vse lahko naredimo na šolski uri, pritegnemo učenčevo pozornost z raznimi dejavnostmi, ki jih lahko uporabljamo na različnih področjih." "Učim se slovenščino, ker živim v narodnostno mešanem okolju, ker delam v narodnostni šoli in želim tudi sama prispevati k razvoju jezika." »Hvala za dneve v Kopru.« … Še bi lahko naštevala in citirala, a imam le eno željo: mislite, dragi pedagoški delavci, na vse lepo, kar ste doživeli, se naučili, posvojili … v Kopru, tudi od 1. septembra dalje! Podelimo to lepo energijo navdušenja nad učenjem in poučevanjem slovenščine tudi z našimi porabskimi učenci …

 Vsem želim lepe počitnice! 

(Zapis je delno povzet po članku Metke Perger, učiteljice asistentke v porabskih šolah, udeleženke seminarja.)

Moje Porabje je neko drugo Porabje ...

Prav ste prebrali: moje Porabje je neko drugo Porabje! V njem ni prostora za politiko, laži sprenevedanja, za ljudi, ki so stiske rok in nasmehe natrenirali do potankosti. Moje Porabje je čarobni svet samote in tišine, ozaljšan s cvetjem in ptičjim petjem, prežet z mislijo na vsako novo slovensko besedo, ki jo usvojijo in posvojijo malčki v vrtcih, učenci v šolah. V minulih dneh sem jih pozorno opazovala v vrtcih: mamam, očetom, babicam in dedkom so se predstavili - z dramatizirano pravljico v slovenskem jeziku! Je katera od mam, babic ... pomislila na to, da bi njen mali princ/njena mala princeska lahko vse te preproste, lepe slovenske besede, prinesel/prinesla že iz domačega gnezda? Bo katera izmed slovenskih mam/babic, seveda tudi očetov/dedkov, dojela, da bi bilo vzgojiteljicam, predvsem pa njihovim otrokom!! veliko lažje, če bi slovenščino/porabščino najprej slišali od svojih staršev in starih staršev? Ne, ne bodo dojeli, ker se s tem nihče, razen nas, nekaterih belih vran v Porabju, ne ukvarja. Oni pač pošljejo svoje otroke k slovenščini od vrtca dalje, in jih ne zanima, če se bodo le-ti tudi kaj naučili. Svojo manjšinsko obvezo so opravili. Pika.

Ampak moje Porabje je neko drugo Porabje ... Hodim med polji in travniki, v večernih zarjah, ob lenobni Rabi, poslušam njen zven, njeno zamolklo šumenje. Vso pomlad sem jo obiskovala, mirno, skoraj brezvodno, včasih bistro, včasih motno, srečevala požrešne kormorane, ki so zdesetkali njen živelj. Pred nekaj dnevi sem spet hotela k reki; nemogoče. Bregove je prerasla tuja invazivna rastlina, japonski dresnik, visok kakšna dva metra, neverjetno gost, ki menda sodi med 100 najbolj invazivnih rastlin na svetu! Nihče se ne zmeni za to, nikomur ni mar. Vse je v teh krajih samoumevno: invazivne rastline, ki dušijo domače, in invazivni jeziki, ki so zatrli domačega - porabsko slovenščino.

Res je, moje Porabje je neko drugo Porabje ... Vem, da zvenim naivno in staromodno, a jaz ostajam jaz - z malo popravki na sebi, ki so nujni za preživetje v tem svetu ... Pomlad. Razcvetele divje češnje ob veričkem razglednem stolpu; tako naraven in zrasel s pokrajino je ta preprost leseni stolp, s katerega ob jasnem vremenu vidimo zelo daleč, predvsem proti severu in zahodu, kjer nas na gradiščanskih hribčkih pozdravljajo bele cerkvice, proti jugu in vzhodu pa si spočijemo oči na zelenilu bujnih gozdov. Na senožetih v okolici cvetijo kukavice - travniške orhideje in druge, skoraj pozabljene pisane rožice. Nad gozdom krožijo ptice, tudi jastrebi.

Verjemite, da je moje Porabje neko drugo Porabje ...

Razcveteni otkovski močvirni travniki ... Koliko lepote in bogastva skrivajo! Le široko je treba odpreti oči in srce in se prepustiti trenutku ...

V zgodnjem večeru obujem  škornje in vzamem fotoaparat. Zabredem med visoko ostro travo na enem izmed močvirnih travnikov. Med gosto travo se skrivajo modre in rumene perunike, zlatice, lilije, panonski osati ... Zavoham dim. Zatopljena v iskanje zakladov ne opazim človeka v neposredni bližini ob izgorevajočem kupu dračja. Šele ko me po madžarsko pozdravi, pogledam v njegovo smer ... Dober dan, odgovorim glasno in ga pogledam. Domačin, gotovo, krepko v letih, kot vsi v teh krajih, ki govorijo slovensko ... Na moj slovenski pozdrav se veselo nasmeje: Dober den! Mislo san, ka ste Vogrinka. Nej se mantrati iti po toj viski travi, pridte na pout ... Šla sem bliže in mu povedala, zakaj hodim po močvirju med visoko travo. Odgovoril je, da je že videl nekaj ljudi v preteklih letih, ki fotografirajo neke rože in pravijo, da jih najdejo samo v teh krajih. Začel mi je "žmano" porabsko pripovedovati, kako je bilo tu nekoč: vse, kar je zdaj gozd v bližini, so bile rodovitne njive, travnike so trikrat letno kosili, Porabje je bilo živo, predvsem pa slovensko. Tudi on je Slovenec, rad vsak dan posluša porabski radio, tudi tiste ljudi z Goričkega, ki "prpovejdajo" novinarkam, vse jih razume, saj "smo mi isti narod, gučimo isti gezik" ... Moj sogovornik se razvname v pripovedovanju o starih časih, ko je bilo še vse drugače: velika hiša poleg njegove je bila krčma, sklepali so se posli z živino, na "poštiji" je bilo živahno. Potem so vsi odšli po svetu, hišo je kupil nekdo iz Budimpešte, ki dvakrat na leto da pokositi travo. Nekoč mogočna zgradba neusmiljeno propada ... Z obžalovanjem pove, da danes mladine nič več ne zanima: Majo neke telefone, tisto gledajo, pa ne vidijo našoga lejpoga svejta ... Starci smo sami. Večer gledan djelene, kak pridejo na dvoriške pa vse na nikoj dejejo ... Gotovo je s Porabjon ... Starci pomremo, mladi pa so tak Vougri. Skoro nišče več ne guči po domanje, po porabsko ... 

... Večer je padel na pisan travnik. Poslovila sva se. V mojem fotoaparatu je bilo ogromno neizmerne porabske lepote, a v mislih ogromno grenkobe ... To, neko drugo Porabje sem pravkar doživela v vseh njegovih razsežnostih in mi je seglo globoko v srce ... Moje Porabje je neko drugo Porabje ... 

Zahodni rob slovenstva je tokrat gostil 9. vsezamejsko srečanje učiteljev

Ohranjanje in učenje slovenskega jezika v šolah, kjer živi avtohtona slovenska skupnost v sosednjih državah, bi morala biti prva prioriteta vsake skupnosti. Brez jezika ni manjšine/narodne skupnosti, brez živega jezika je skupnost zgolj skupina posameznikov, ki se gredo poklicno slovenstvo. Še vedno sem prepričana, in to potrjuje tudi stroka, ki ji pripadam, da je zgolj in samo jezik temeljni označevalec, osebna izkaznica manjšine. In eden izmed dejavnikov, ki najbolj sistematično skrbi za učenje manjšinskega jezika, je šola - s svojimi učitelji in vsemi, ki si prizadevajo, da bo manjšinski jezik živel naprej. Že vrsto let sodelujem pri organizaciji srečanj slovenskih učiteljev iz zamejstva. Zelo uspešno srečanje se je zgodilo tudi letos.

Vsezamejsko srečanje slovenskih učiteljev, že deveto po vrsti, so letos, od 28. do 30. marca, gostili na zahodnem robu slovenskega kulturnega prostora, v Šempetru pri Gorici na slovenski in Špetru v Benečiji na italijanski strani. Učitelji, ki poučujejo na slovenskih, dvojezičnih in drugih šolah slovenščino kot manjšinsko materinščino ali jezik sosedov, se pod okriljem Zavoda RS za šolstvo in slovenskega šolskega ministrstva srečujejo leto za letom v krajih po Sloveniji in v sosednjih državah, kjer živijo slovenske skupnosti. To je edino strokovno srečanje take vrste, zamišljeno na piranski osnovni šoli pred desetletjem, ko je takratna ravnateljica Alenka Kovšca, s katero v porabskem šolstvu še vedno tvorno sodelujemo, dala pobudo za povezovanje zamejskih učiteljev. Zanje bi pripravljali strokovna druženja s predstavljanjem novosti, medsebojnim sodelovanjem in izmenjavo dobrih praks.

Po dveh, v začetku številčno skromnih, srečanjih na piranski šoli smo tretje gostili 2011. leta v Monoštru, le-temu so sledili: Pliberk v Avstriji, Bazovica v Italiji, Reka na Hrvaškem, Planica v Sloveniji, pa spet porabski Monošter, koroške Ledince in letos Šempeter – Špeter. Koordinatorka tokratnega srečanja je bila Andreja Duhovnik Antoni, pedagoška svetovalka Zavoda za šolstvo za slovenske šole v Italiji.

Če govorimo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru - kulturo naroda pa pojmujem kot šopek, sestavljen iz jezika, izročila, tradicije, mitov in zgodovine – so nosilci in ohranjevalci narodove kulture prav narodnostni učitelji (vsaj naj bi bili). Večinoma so v zamejskih skupnostih ostali samo ti, čeprav so stoletja poslanstvo ohranjevalcev slovenskega jezika in srca opravljali v prvi vrsti duhovniki. Danes je slovenska materinščina v zamejski cerkvi redkost, kmalu pa bo le še spomin … Slovenščina je v boju za obstanek na velikih preizkušnjah in šole so ustanove, ki bi poleg sistematičnega ohranjanja in poučevanja jezika morale skrbeti tudi za slovensko javno podobo ustanov in dosledno javno rabo slovenščine. Za vse to pa potrebujemo jezikovno kompetentne in visoko motivirane učitelje, ki jim bo vse to dosegati lažje, če se bodo srečevali, izobraževali in izmenjevali izkušnje dobrih praks ... To so cilji naših vsezamejskih srečanj, ki so med učitelji tudi po desetletju zaželena, večina jih je vzela za popolnoma svoja.

Tudi letos smo privabili udeležence iz Avstrije, Hrvaške, Slovenije in Madžarske (to lahko zapišem pogojno, saj sva bili le slovenska učiteljica asistentka z gornjeseniške šole in avtorica tega zapisa), pridružili pa so se tudi učitelji domačini iz Italije – skupaj nas je bilo 35. Slovenščina kot manjšinski jezik v šolah sosednjih držav matične Slovenije nima povsod enakega statusa. Slovenci v Italiji imajo osnovne šole (nižje razrede) s slovenščino kot učnim jezikom, na avstrijskem Koroškem so dvojezične ljudske šole (prvi do četrti razred), na avstrijskem Štajerskem se slovenščina poučuje kot izbirni predmet ali v krožku, enako na Hrvaškem v okolici Reke, kot popoldanski krožek ali izbirni predmet v Varaždinski županiji, v Porabju pa imamo dvojezični osnovni šoli od 1. do 8. razreda in ponudbo slovenščine kot predmeta ali krožka v monoštrskih šolah. Potrebe, zahteve ali možnosti v manjšinskih okoljih so tako zelo različne, tudi število pripadnikov slovenske manjšine v posameznih državah, s tem pa število šoloobveznih manjšinskih otrok. Le-to se povsod zmanjšuje, zato šole sprejemajo učence večinskih narodov brez znanja slovenščine, kar je dvorezen meč: ti učenci jim sicer zagotavljajo nadaljnji obstoj, obenem pa se zmanjšujejo priložnosti za rabo slovenščine, kar dolgoročno predstavlja velik problem za učenje in znanje manjšinskega jezika. Udeleženci srečanja smo razpravljali tudi o teh perečih temah.

Po prvem spoznavnem in pozdravnem dnevu smo drugi dan srečanja začeli s potjo iz Šempetra pri Gorici v beneškoslovenski Špeter, kjer smo vse dopoldne namenili obisku edine dvojezične večstopenjske šole za slovensko manjšino v Italiji. Poleg prisostvovanja učnim uram v šoli in delavnostim v vrtcu smo udeleženci izvedeli veliko zanimivega o dvojezičnem izobraževanju v tej ustanovi po modelu »en človek, en jezik«. Vzorno urejena in sodobno opremljena, pred kratkim obnovljena vrtec in šola, nudita odlične pogoje za pedagoško delo. Šola, ki jo danes vodi ravnateljica Sonja Klanjšček (poleg špetrske ravnateljuje še na doberdobski šoli), je bila ustanovljena leta 1984 kot zasebni dvojezični vrtec s petimi vpisanimi malčki. Prva ravnateljica Živa Gruden si je neumorno prizadevala za večji vpis in uveljavljanje šole v okolju. Iz vrtca je »zrasla« osnovna šola, učencev je bilo vedno več, saj so starši – tudi italijanski in furlanski – prepoznali kvaliteto. Pred desetletjem je italijanska država končno priznala šolo kot državno ustanovo, po dobrih treh desetletjih pa jo obiskuje skoraj 300 predšolskih in šolskih otrok. Vzdušje v šoli je prisrčno in prijazno, tudi okolje je dvo- in večjezičnosti v šoli naklonjeno.  
Po obisku šole smo se ustavili še v zelo zanimivem špetrskem inovativnem – krajinskem in pripovednem – muzeju SMO (Slovensko multimedialno okno), po katerem nas je popeljala Živa Gruden. 
V pestrem strokovnem popoldnevu, ki ima skupen naziv Iz prakse za prakso, so se predstavljali udeleženci s prispevki iz svojih okolij. Gostitelje so predstavljale vzgojiteljice in učiteljice iz slovenskih vrtcev ter šol. Prikazale so inovativne načine poučevanja slovenščine s pomočjo pravljic, različnih dejavnosti v okolju, predstavile so pomoč pedagoške asistentke, ki obiskuje vrtce. V drugem delu smo spoznali prenovljeno spletno ponudbo koroških učiteljev »sloviklik.at«, ki bo aktivna od sredine maja in dostopna vsem zainteresiranim. Učiteljice slovenščine, ki le-to poučujejo na Hrvaškem, so predstavile svoje delo, zaključek popoldneva pa je pripadel Valentini Novak, učiteljici asistentki na gornjeseniški šoli. Predstavila je lastne inovativne pristope k pouku slovenščine in možnosti popestritve učnih ur.

Tretji, zaključni dan je bil namenjen izletu po bližnji okolici; iz Šempetra smo se skozi Novo Gorico napotili do znamenitega solkanskega mostu čez reko Sočo, ki je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 metrov največji kamniti most na svetu.

Pot nas je vodila na naslednjo postajo, hrib na obrobju Nove Gorice, kjer domuje mogočni frančiškanski samostan Kostanjevica, znan po mnogih znamenitostih: tu je grobnica zadnjih članov francoske kraljevske rodbine Bourbonov, v samostanski knjižnici hranijo prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča iz leta 1584, edini ohranjen izvod na svetu z avtorjevim posvetilom, v samostanu je 42 let živel in ustvarjal jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec, na samostanskem vrtu pa se prebujajo čudovito dišeče vrtnice burbonke … Sledil je le še ogled Gorice in že smo se vračali v Šempeter …

In še slovo ... Na teh devetih srečanjih smo zamejski učitelji in vodje srečanj postali že prijatelji, povezali smo se v lep obroč od Monoštra, preko Gradca in Celovca do Gorice, Trsta, Reke in Varaždina; sredi tega obroča je Slovenija, matična država Slovencev pred ali za administrativno mejo, država, ki velikokrat premalo vidi in ceni, da so iskrene povezave med zamejskimi učitelji - pedagogi, ki so nenehno v stikih z otroki in starši, torej z bazo in manjšinsko realnostjo - tisto, kar mora materialno in moralno podpirati; mladi in najmlajši slovensko govoreči rod je bodočnost skupnosti, učitelji pa naj bi bili njihovi vodniki …

Deveto vsezamejsko učiteljsko srečanje je za nami. Bilo je odlično, in kot so ob slovesu zatrjevali udeleženci, je več kot izpolnilo njihova pričakovanja. Izmenjava izkušenj, pogovori, nova znanja in povezovanja - to potrebujemo pri našem zahtevnem, a čudovitem poslanstvu ... Na svidenje, Goriška, in čez dve leti, dober dan, Varaždin, smo rekli ob slovesu …