Zahodni rob slovenstva je tokrat gostil 9. vsezamejsko srečanje učiteljev

Ohranjanje in učenje slovenskega jezika v šolah, kjer živi avtohtona slovenska skupnost v sosednjih državah, bi morala biti prva prioriteta vsake skupnosti. Brez jezika ni manjšine/narodne skupnosti, brez živega jezika je skupnost zgolj skupina posameznikov, ki se gredo poklicno slovenstvo. Še vedno sem prepričana, in to potrjuje tudi stroka, ki ji pripadam, da je zgolj in samo jezik temeljni označevalec, osebna izkaznica manjšine. In eden izmed dejavnikov, ki najbolj sistematično skrbi za učenje manjšinskega jezika, je šola - s svojimi učitelji in vsemi, ki si prizadevajo, da bo manjšinski jezik živel naprej. Že vrsto let sodelujem pri organizaciji srečanj slovenskih učiteljev iz zamejstva. Zelo uspešno srečanje se je zgodilo tudi letos.

Vsezamejsko srečanje slovenskih učiteljev, že deveto po vrsti, so letos, od 28. do 30. marca, gostili na zahodnem robu slovenskega kulturnega prostora, v Šempetru pri Gorici na slovenski in Špetru v Benečiji na italijanski strani. Učitelji, ki poučujejo na slovenskih, dvojezičnih in drugih šolah slovenščino kot manjšinsko materinščino ali jezik sosedov, se pod okriljem Zavoda RS za šolstvo in slovenskega šolskega ministrstva srečujejo leto za letom v krajih po Sloveniji in v sosednjih državah, kjer živijo slovenske skupnosti. To je edino strokovno srečanje take vrste, zamišljeno na piranski osnovni šoli pred desetletjem, ko je takratna ravnateljica Alenka Kovšca, s katero v porabskem šolstvu še vedno tvorno sodelujemo, dala pobudo za povezovanje zamejskih učiteljev. Zanje bi pripravljali strokovna druženja s predstavljanjem novosti, medsebojnim sodelovanjem in izmenjavo dobrih praks.

Po dveh, v začetku številčno skromnih, srečanjih na piranski šoli smo tretje gostili 2011. leta v Monoštru, le-temu so sledili: Pliberk v Avstriji, Bazovica v Italiji, Reka na Hrvaškem, Planica v Sloveniji, pa spet porabski Monošter, koroške Ledince in letos Šempeter – Špeter. Koordinatorka tokratnega srečanja je bila Andreja Duhovnik Antoni, pedagoška svetovalka Zavoda za šolstvo za slovenske šole v Italiji.

Če govorimo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru - kulturo naroda pa pojmujem kot šopek, sestavljen iz jezika, izročila, tradicije, mitov in zgodovine – so nosilci in ohranjevalci narodove kulture prav narodnostni učitelji (vsaj naj bi bili). Večinoma so v zamejskih skupnostih ostali samo ti, čeprav so stoletja poslanstvo ohranjevalcev slovenskega jezika in srca opravljali v prvi vrsti duhovniki. Danes je slovenska materinščina v zamejski cerkvi redkost, kmalu pa bo le še spomin … Slovenščina je v boju za obstanek na velikih preizkušnjah in šole so ustanove, ki bi poleg sistematičnega ohranjanja in poučevanja jezika morale skrbeti tudi za slovensko javno podobo ustanov in dosledno javno rabo slovenščine. Za vse to pa potrebujemo jezikovno kompetentne in visoko motivirane učitelje, ki jim bo vse to dosegati lažje, če se bodo srečevali, izobraževali in izmenjevali izkušnje dobrih praks ... To so cilji naših vsezamejskih srečanj, ki so med učitelji tudi po desetletju zaželena, večina jih je vzela za popolnoma svoja.

Tudi letos smo privabili udeležence iz Avstrije, Hrvaške, Slovenije in Madžarske (to lahko zapišem pogojno, saj sva bili le slovenska učiteljica asistentka z gornjeseniške šole in avtorica tega zapisa), pridružili pa so se tudi učitelji domačini iz Italije – skupaj nas je bilo 35. Slovenščina kot manjšinski jezik v šolah sosednjih držav matične Slovenije nima povsod enakega statusa. Slovenci v Italiji imajo osnovne šole (nižje razrede) s slovenščino kot učnim jezikom, na avstrijskem Koroškem so dvojezične ljudske šole (prvi do četrti razred), na avstrijskem Štajerskem se slovenščina poučuje kot izbirni predmet ali v krožku, enako na Hrvaškem v okolici Reke, kot popoldanski krožek ali izbirni predmet v Varaždinski županiji, v Porabju pa imamo dvojezični osnovni šoli od 1. do 8. razreda in ponudbo slovenščine kot predmeta ali krožka v monoštrskih šolah. Potrebe, zahteve ali možnosti v manjšinskih okoljih so tako zelo različne, tudi število pripadnikov slovenske manjšine v posameznih državah, s tem pa število šoloobveznih manjšinskih otrok. Le-to se povsod zmanjšuje, zato šole sprejemajo učence večinskih narodov brez znanja slovenščine, kar je dvorezen meč: ti učenci jim sicer zagotavljajo nadaljnji obstoj, obenem pa se zmanjšujejo priložnosti za rabo slovenščine, kar dolgoročno predstavlja velik problem za učenje in znanje manjšinskega jezika. Udeleženci srečanja smo razpravljali tudi o teh perečih temah.

Po prvem spoznavnem in pozdravnem dnevu smo drugi dan srečanja začeli s potjo iz Šempetra pri Gorici v beneškoslovenski Špeter, kjer smo vse dopoldne namenili obisku edine dvojezične večstopenjske šole za slovensko manjšino v Italiji. Poleg prisostvovanja učnim uram v šoli in delavnostim v vrtcu smo udeleženci izvedeli veliko zanimivega o dvojezičnem izobraževanju v tej ustanovi po modelu »en človek, en jezik«. Vzorno urejena in sodobno opremljena, pred kratkim obnovljena vrtec in šola, nudita odlične pogoje za pedagoško delo. Šola, ki jo danes vodi ravnateljica Sonja Klanjšček (poleg špetrske ravnateljuje še na doberdobski šoli), je bila ustanovljena leta 1984 kot zasebni dvojezični vrtec s petimi vpisanimi malčki. Prva ravnateljica Živa Gruden si je neumorno prizadevala za večji vpis in uveljavljanje šole v okolju. Iz vrtca je »zrasla« osnovna šola, učencev je bilo vedno več, saj so starši – tudi italijanski in furlanski – prepoznali kvaliteto. Pred desetletjem je italijanska država končno priznala šolo kot državno ustanovo, po dobrih treh desetletjih pa jo obiskuje skoraj 300 predšolskih in šolskih otrok. Vzdušje v šoli je prisrčno in prijazno, tudi okolje je dvo- in večjezičnosti v šoli naklonjeno.  
Po obisku šole smo se ustavili še v zelo zanimivem špetrskem inovativnem – krajinskem in pripovednem – muzeju SMO (Slovensko multimedialno okno), po katerem nas je popeljala Živa Gruden. 
V pestrem strokovnem popoldnevu, ki ima skupen naziv Iz prakse za prakso, so se predstavljali udeleženci s prispevki iz svojih okolij. Gostitelje so predstavljale vzgojiteljice in učiteljice iz slovenskih vrtcev ter šol. Prikazale so inovativne načine poučevanja slovenščine s pomočjo pravljic, različnih dejavnosti v okolju, predstavile so pomoč pedagoške asistentke, ki obiskuje vrtce. V drugem delu smo spoznali prenovljeno spletno ponudbo koroških učiteljev »sloviklik.at«, ki bo aktivna od sredine maja in dostopna vsem zainteresiranim. Učiteljice slovenščine, ki le-to poučujejo na Hrvaškem, so predstavile svoje delo, zaključek popoldneva pa je pripadel Valentini Novak, učiteljici asistentki na gornjeseniški šoli. Predstavila je lastne inovativne pristope k pouku slovenščine in možnosti popestritve učnih ur.

Tretji, zaključni dan je bil namenjen izletu po bližnji okolici; iz Šempetra smo se skozi Novo Gorico napotili do znamenitega solkanskega mostu čez reko Sočo, ki je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 metrov največji kamniti most na svetu.

Pot nas je vodila na naslednjo postajo, hrib na obrobju Nove Gorice, kjer domuje mogočni frančiškanski samostan Kostanjevica, znan po mnogih znamenitostih: tu je grobnica zadnjih članov francoske kraljevske rodbine Bourbonov, v samostanski knjižnici hranijo prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča iz leta 1584, edini ohranjen izvod na svetu z avtorjevim posvetilom, v samostanu je 42 let živel in ustvarjal jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec, na samostanskem vrtu pa se prebujajo čudovito dišeče vrtnice burbonke … Sledil je le še ogled Gorice in že smo se vračali v Šempeter …

In še slovo ... Na teh devetih srečanjih smo zamejski učitelji in vodje srečanj postali že prijatelji, povezali smo se v lep obroč od Monoštra, preko Gradca in Celovca do Gorice, Trsta, Reke in Varaždina; sredi tega obroča je Slovenija, matična država Slovencev pred ali za administrativno mejo, država, ki velikokrat premalo vidi in ceni, da so iskrene povezave med zamejskimi učitelji - pedagogi, ki so nenehno v stikih z otroki in starši, torej z bazo in manjšinsko realnostjo - tisto, kar mora materialno in moralno podpirati; mladi in najmlajši slovensko govoreči rod je bodočnost skupnosti, učitelji pa naj bi bili njihovi vodniki …

Deveto vsezamejsko učiteljsko srečanje je za nami. Bilo je odlično, in kot so ob slovesu zatrjevali udeleženci, je več kot izpolnilo njihova pričakovanja. Izmenjava izkušenj, pogovori, nova znanja in povezovanja - to potrebujemo pri našem zahtevnem, a čudovitem poslanstvu ... Na svidenje, Goriška, in čez dve leti, dober dan, Varaždin, smo rekli ob slovesu …