Obetaven
naslov oddaje In vendar se vrti na Radiu Slovenija »Kakšna je prihodnost
slovenskega šolstva v Porabju?« je morda pritegnil kar nekaj poslušalcev, tudi
mene; 30 let in nekaj mesecev sem se intenzivno ukvarjala s tem področjem in iz
leta v leto ugotavljala vse prej kot pozitivno smer. Znala sem – tudi za medije
– iskreno spregovoriti o problematiki in vedno bolj čutila, da se jezik in
slovenstvo v Porabju sesedata sama vase. Pretežno vse, kar ostaja, so
improliga, teater, kruh in igre. In tega 4. septembra so se na osrednjem
slovenskem radiu pojavili trije odrešeniki, vizionarji, vseznalci! Pa
poslušajmo!
Prispevek novinarke Mateje Železnikar se je začel s korektnim uvodom: »Pouk slovenščine in v slovenščini je ključen za rojake v sosednjih državah in razvoj vsake narodne skupnosti. Izzivi, s katerimi se soočajo, pa se med državami razlikujejo. Porabski Slovenci imajo tri dvojezične vrtce in dve osnovni šoli. Pouk slovenščine je na voljo tudi v gimnaziji, toda pomanjkanje usposobljenih učiteljev in profesorjev postaja vse večji problem. Matična država pomaga s pedagoškimi pomočniki, vzgojiteljicami in učiteljicami asistentkami. Pa je to dovolj? Kakšno je zanimanje za pouk slovenščine in kakšen je končni rezultat? Koliko se učenci dejansko naučijo?« Naj na začetku opozorim na lapsus že v naslovu oddaje: v Porabju NIKOLI ni bilo slovenskega šolstva, ampak se je vse do leta 2005 slovenščina poučevala le kot učni predmet! Že vsa desetletja pa se porabsko šolstvo uradno imenuje NARODNOSTNO ŠOLSTVO SLOVENCEV V PORABJU. Vprašanja novinarke so sicer bila jasna, zelo povedna, toda …
Začela je ravnateljica dvojezične osnovne šole. Najprej so bila vprašanja splošne narave, na katera ni problema odgovoriti. Potem pa se je začelo: ob vprašanjih o učiteljih in učencih, namreč. Zmeda, pomisleki, strah, da se ne bi karkoli zamolčanega obelodanilo, da se ne bi zamerila kateremu od krovnikov. Koliko izmed vseh učiteljev obvlada slovenščino? vpraša novinarka. Velika večina, drugi pa se učijo … Zakaj, ravnateljica, je bila potrebna ta laž? Poznavalci razmer vemo, da le tri učiteljice, vi in pomočnik obvladate slovenščino, dva učitelja pa sta res naredila jezikovni izpit, torej imata ustrezen papir. Kaj pomeni jezikovni izpit na Madžarskem, pa sem opisala pred leti v enem svojih blogov. https://iskriceizporabja.blogspot.com/2016/10/ce-ne-znas-odlicno-madzarsko-ne-mores.html To namreč ne pomeni aktivnega znanja jezika, niti rabe le-tega. In ostali učitelji Madžari brez kakršnega koli znanja slovenščine? Že nekaj let je s tihim pristankom vodstva in upravljalca šole bogokletno kateremu izmed madžarskih učiteljev reči, naj se uči slovenščino. Potem bodo šli, je bilo rečeno nekoč … Že desetletja je v šolah nepisano pravilo, namreč če pride v kolektiv učitelj Madžar, se ni potrebno jezikovno prilagajati njemu, ampak se vsi Slovenci z njim in med seboj pogovarjajo samo še madžarsko … In vprašanja o dvojezičnem pouku; kako lahko madžarski učitelj brez znanja slovenščine izvaja dvojezični pouk?? Ah, da. To je možno na seniški šoli. K učiteljici Madžarki brez znanja ene same slovenske besede pošlješ v razred praktikantko iz Slovenije brez znanja ene same madžarske besede in brez poznavanja madžarske šole. In kaj v razredu (v prispevku omenjena kot oh in sploh asistentka) lahko taka oseba počne? Piše svoje diplomsko delo! Šola pa to prikaže, kot da onidve poučujeta dvojezično v timu! Ravnateljica, to je že groteska … In naslednje neodgovorjeno vprašanje: Koliko izmed otrok, ki pridejo v prvi razred, pa govori slovensko ali se doma s starši ali starimi starši pogovarja slovensko ali v porabščini? Spet zmeda in izmotavanje in nekaj naokrog. Ravnateljica, lepo bi lahko rekli, da že nekaj let ali celo desetletij niste imeli prvošolca, ki bi aktivno govoril, se doma pogovarjal slovensko/porabsko. To je namreč resnica. V vrtcu se otroci naučijo veliko besed, pesmic, izštevank, to pa še zdaleč ne pomeni aktivne komunikacije. Mladi starši že med sabo in z lastnimi starši ne komunicirajo slovensko (veliko je mešanih zakonov), z otroki pa sploh ne. Morda se najdeta kakšna babica in dedek, ki poskušata z vnuki kaj po porabsko, a to so redke izjeme. Zakaj je potrebno zavajati vso Slovenijo s polresnicami? Zakaj se ne more, ne sme odkriti pravih kart?
In je prišla na vrsto t. i. višja svetovalka; res je, sprva je bila učiteljica asistentka na seniški šoli, v Porabju pa ni deset ali šest let, temveč 5 let! Moj arhiv je zelo natančen. Prvi vtis poslušalca: novinarkina vprašanja so zvenela v prazno in ostala neodgovorjena, ker ni dovolj poznala področja, da bi postavljala podvprašanja, ali jih ni želela. A to pri poslušalcih zbuja dvome v povedano in pušča slab vtis. Na vprašanje, kaj je omenjena počela kot učiteljica asistentka, splošen odgovor, kaj v Porabju delajo druge učiteljice in vzgojiteljice asistentke. Zanimivo. Dalje, problematika učiteljskega kadra: nič o tem, da sta s koncem šolskega leta odšla dva učitelja slovenščine, odličen učitelj na gimnaziji celo iz šolstva (pa ne zaradi nove madžarske šolske zakonodaje); in da je odšla prav tako izkušena slovenska vzgojiteljica asistentka. Ne bi javno o tem, zakaj, čeprav imam odgovore. Ni potrebno veliko matematičnega znanja, da izračunamo, da se bodo recimo v sedmih letih upokojili vsi slovenski učitelji s števanovske šole, prav tako večina s seniške. Tu pa se blebeta o romantiki in sodelovanju. T. i. višja svetovalka, ničesar od tega nisi odkrila ti, vsa sodelovanja, ki jih naštevaš, potekajo že desetletja! Gradili in utrjevali smo jih skupaj z učitelji in šolami, ne pa s politiki, ki nimajo pojma o šolstvu. Pred desetletjem in nekaj smo imeli vsako leto seminar za učitelje v Sloveniji. Potem so v Porabju ugotovili, da je to prepogosto, zato smo seminar naredili na dve leti. Prav tako smo s Centrom za slovenščino imeli 16-urne jesenske seminarje v Monoštru, nakar je šolsko ministrstvo ugotovilo, da za taka izobraževanja ni več denarja. In še bi lahko naštevala … A da se v vrtcu ne učijo nobenega jezika, samo opazujejo in poslušajo? Smešno. Od kod pa tista impozantna številka porabskih učencev, ki se učijo slovenščino? In blebetanje o veri v mlade, ki bi lahko bili dobri učitelji. A bodo? Dragi moji, mislim, da ne bodo. Ena porabska študentka končuje študij slovenščine in matematike v Sombotelu, ena pa je v 2. letniku študija slovenščine v Ljubljani. Na gimnaziji je samo 1 dijak od dvanajstih pri pouku slovenščine, s katerim se da komunicirati slovensko. Torej od kod se bodo vzeli vsi mladi, slovensko govoreči učitelji, ki bi v naslednjih sedmih letih nadomestili odhajajoče ali bo učitelj lahko vsak, ki bo komu všeč?? Siljenje mladih na študij v Slovenijo, slikanje z ministrico in druge kul dejavnosti, ki so se počele s strani opevanih organizacij nedavno, namreč ne obrodijo sadov … In kje je tu kakšna prihodnost, načrt zanjo, vsebina, vizija, časovnice, zadolžitve, zaveze? Tega pač ni. Blebetajmo, dokler nam je dano … Sovražim demagogijo in hipokrizijo, ki sta se kot lovke hobotnice razrasli po porabskih logih!! P. s.: Novinarka bi lahko vedela ali se vsaj pozanimala, da biti svetovalec na Zavodu za šolstvo ni funkcija, ampak uradniško delovno mesto!
Češnja na torti pa je tretji sogovornik novinarke v oddaji, tako rekoč že tri desetletja predstavnik šolskega ministrstva za področje zamejskega šolstva. Ko slišimo podatek tri desetletja, smo skoraj prepričani, da oseba popolnoma obvlada področje, ki ga pokriva, in da bo o njem javno govorila strokovno in suvereno, brez nakladanja, mencanja in dolgovezenja. Žal, v zmoti smo. Najprej razčistimo to o mladih, ki jih vedno več prihaja na študij v Slovenijo; laž, neresnica, nepoznavanje, ne vem. To ni res! Kot sem zapisala, je v Sloveniji na študiju le ena Porabka. Pred dvema letoma so na celoletno šolo slovenščine (kot so se nekateri potožili, da skoraj pod prisilo) šli štirje monoštrski dijaki. Trije so takoj ugotovili, da se s svojim znanjem jezika ne morejo vpisati na slovenske fakultete. Eden je poskusil in kmalu odnehal. Vsi so se vrnili domov v Porabje. Ne lani ne letos ni nobenega kandidata na celoletni šoli slovenščine. Torej – kje je tistih vedno več mladih iz Porabja v Sloveniji?? Zakaj ta bedna, anemična demagogija? … Res je; šolsko ministrstvo dobro sodeluje z omenjenimi institucijami, sogovornik novinarke pa je bil reden udeleženec klevetalnih sestankov proti meni s »seoskimi poglavicami« v Monoštru. On že ve … Ob vprašanju, kako si zamišlja prihodnost porabskega šolstva, pa abstraktne floskule. V dobro mu štejem, da je omenil, da morajo Porabci narediti več sami, če želijo v prihodnje obdržati šole.
Kakšna je torej prihodnost porabskega šolstva?
Od vseznalcev, odrešenikov in novih vizionarjev tega, žal, nismo izvedeli.
Lahko pa vprašanje vzamemo kot retorično …
Ni komentarjev:
Objavite komentar