Mojih dvajset porabskih let...

Mojih dvajset porabskih let... Pisalo se je leto 1992, bila sem profesorica slovenskega jezika na srednji šoli v Lendavi. V neki drugi dvojezični zgodbi, v času, ki je bil zelo drugačen od sedanjega. V okoliščinah, kjer sem se velikokrat morala boriti za svoj prav, kjer prevečkrat nisem razumela, zakaj bi morala biti moja priprava na uro slovenskega jezika dvojezična. In nisem razumela, zakaj jaz - kot lojalna prebivalka na dvojezičnem območju, kjer moram biti dvojezična, če se želim zaposliti npr. v šoli, nimam pravice voliti poslanca madžarske narodnostne skupnosti... Še danes ne razumem...

 

Potem so se pri mojem ravnatelju oglasili gospodje z Zavoda za šolstvo... Povabili so me na razgovor. Porabje? Iščejo svetovalca za pouk slovenskega jezika v Porabju... Oh, ah... Kaj? Kako? Menijo, da sem primerna kandidatka... Halo? Saj nisem kandidatka! Pa razmisli...

In sem razmišljala in razmislila... 1. novembra 1992 sem postala svetovalka za šolstvo Slovencev v Porabju. 1. november? Dan spomina na mrtve? Datum, ki me je plašil in izzival obenem. Ne, ne bom grobar!!! Gotovo je bilo v tej simboliki veliko izzivov, veliko dilem, solz in smeha. Porabje me je zasvojilo, kljub.............................................

 

temu da sem po treh letih skoraj pobegnila, ko so mi učitelji v obraz povedali, da je grozno, kaj vse hočem in pričakujem od njih; da je strašno, kako nesramna sem, ker je sicer vse, kar sem v svoji dvojezični knjigi esejev Tudi to je Slovensko Porabje zapisala, res, a se o tem ne piše, posebej pa ne še madžarsko, češ, kaj pa bodo kolegi Madžari mislili o njih... Aha, tu je problem....

 

kljub temu da sem morala svoje kriterije v zvezi s poučevanjem slovenščine in pridobljenim znanjem spustiti s strehe v kletne prostore...

 

kljub temu da sem šla v Porabje s popolnoma drugačno predstavo slovenstva in narodnostnega zavedanja, kot sem jo v vseh teh letih srečevala vsepovsod...

 

kljub temu da sem šele po mnogih letih dojela, da je v Porabju potrebno neizmerno ceniti in spoštovati že najmanjše pozitivne stvari, vsak prisrčen slovenski pozdrav kjerkoli, vsako lepo besedo in dejanje, ki pove, da je porabsko slovenstvo še živo, a drugačno, kot običajno v Sloveniji pričakujemo, unikatno, samo njihovo... Postala sem del tega in jih globoko razumem. Skozi svojih dvajset let pa me vodijo trenutki, ujeti v zgornje fotografije: na prvi sem s porabskimi učitelji v Monoštru na enem od neštetih izobraževanj, ki sem jih pripravila zanje; dušo si spočijem v tišini porabskih lepot, po razcvetenih gričkih... in v krogu družinice, ob razumevajočem partnerju Janiju in zlatem sinčku Samuelu... na gornjeseniški šoli pa velikokrat snujemo - kot na 4. fotografiji - načrte za prihodnost, skupaj z vodstvom šole, predsednikom Državne slovenske samouprave in dragimi gosti iz Slovenije... moj zakladek, nekdo, ki mu posvetim največ časa, energije in ljubezni, pa je moj sin Samuel, četrtošolec v narodnostnem razredu monoštrske osemletke... Tako teče mojih dvajset porabskih let, to so drobci mojega sveta, ki me radostijo. Veliko ljubezni je potrebno, veliko vere v to, kar delam. In bom počela še naprej in ljubila in verjela... Pred časom mi je bilo postavljeno zanimivo vprašanje s strani novinarke tednika Demokracija:

 

Zdi se, da je prav Porabje od matične Slovenije najbolj oddaljeno. Kako bi opisali stanje duha Slovencev v Porabju? Ali k tej oddaljenosti res prispeva samo dejanska oddaljenost v kilometrih?

 

Moj odgovor je bil:

*** Še zdaleč ne gre za kilometre, ampak za velika razhajanja med projekcijo Slovencev v Sloveniji o tem, kakšni naj bi Porabci bili, in dejanskim stanjem slovenstva v Porabju. Ta skrajni severovzhodni branik slovenstva je namreč svet, premalo in preveč površno znan Slovencem v matici, včasih zlorabljen, včasih malikovan, nikoli pa razumljen do konca… Občudujem vse tiste Porabske Slovence, ki ohranjajo svojo slovensko dušo, ki so naučili slovenščino svoje otroke. In želela bi razumeti vse tiste, ki niso učili svojih otrok slovensko in danes ne vedo, kje in kako zasidrati svoje duše…

Življenje v več jezikih zahteva odprtost duha in srca; porabski mikrokozmos je dvo- ali večjezičnost kot materinščina. Porabski Slovenci so to, kar so, dragoceni del slovenske kulturno-jezikovne celote na svoj, porabskoslovenski način. Identificirajo se s svojim blagozvočnim porabskim slovenskim jezikom – a na žalost le starejše in srednje generacije, s Prešernom in Petöfijem, s slovensko in madžarsko himno in zastavo, enako ljubi sta jim Budimpešta in Ljubljana.

Sanjajo v dveh jezikih, njihova materinščina je dvojezičnost. Enako srčno pojejo slovenske in madžarske pesmi, enako ognjevito plešejo polko in čardaš. In sebe imenujejo Porabci... Bogastvo oplajanja s stičnimi jeziki in kulturami daje slovenski zavesti Porabcev nove dimenzije, širša obzorja, izkušnje, a obenem vsem nam v matici jasno sporočilo, da moramo njihovo perspektivo slovenstva, oplajanega s kulturo in jezikom države, v kateri živijo, razumeti in spoštovati…

...Razumeti in spoštovati njihovo perspektivo slovenstva, to je bistvo. In po dvajsetih letih jo razumem in spoštujem...