Slovenija in Madžarska imata podpisanih čez petdeset sporazumov, protokolov, dogovorov, programov in kaj je še takega na meddržavni, regijski, čezmejni, narodnostni... ravni, dvostranski, tristranski, večstranski... Prva fotografija je nastala ob podpisu sporazuma med predsedniki slovenskih krovnih organizacij na Madžarskem in pomurskimi Madžari. Podpisu sta botrovala celo državna predsednika (madžarski je zdaj že bivši, ker se na Madžarskem ob dokazanem plagiatorstvu, recimo disertacije kot pri njem, pač odstopi in ponikne; a to je na Madžarskem...). Aha, kaj sta se manjšini sporazumeli? Nič konkretnega. Med drugim to, da bosta obiskovali prireditve druga druge. Halo? A je za to potreben sporazum??? No, dalo bi se na osnovi tega sporazuma kaj med manjšinama postoriti. O tem sem se tudi pred meseci pogovarjala s predsednikom krovne organizacije Madžarov v Sloveniji. A pobude in vsebinske osnove morajo biti obojestranske, je rekel, in prav ima. Torej sporazum zaradi sporazuma, dogodka, kamer, fotoaparatov...
Druga fotografija prikazuje že veseli del podpisa, menda obnovitve podpisa, sporazuma med goričkimi občinami in slovenskima organizacijama v Porabju. Več sodelovanja si želijo, več skupnih projektov, več neposrednih stikov, pobud, dejavnosti. Prelepo! A kako to deluje v praksi? Ima kdo voljo, predvsem pa denar, da recimo ustanovi kakšno podjetje v Porabju? So delovna mesta, v Porabju in na Goričkem, kjer bi se zaposlovali delavci z Goričkega recimo v Monoštru in delavci iz Porabja na Goričkem? Lahko porabski in gorički turistični delavci pripravijo skupno odmevno promocijo območja? Lahko gorički in porabski sadjarji skupno nastopijo z ekskluzivno ponudbo na trgu? Lahko učitelji z goričkih šol dopolnjujejo svojo manjkajočo obvezo v kadrovsko podhranjenih porabskih šolah??? Na pretežno vsa vprašanja je odgovor NE!!! Nič od tega skoraj ni možno zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, predvsem pa toge zakonodaje, ki ob vsaki pobudi kot mlinski kamen obvisi nad le-to. In kaj bodo dobronamerni podpisniki sporazuma počeli z le-tem??? Upajmo, da se bo kdo česa spomnil... Kamere in fotoaparati ter lepi prosti spisi v medijih pa so le bili...
To sta dva taka primera nedolžnih družabnih iger; lepa kot moja zgornja jurčka s petkove bere... Fotografije tretjega porabskega tihožitja, ki sem jo obljubila v zadnjem zapisu, pa še vedno ni. Seveda je Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu korektno opravil obljubljeno nalogo - zagotovil sredstva za 4-mesečno delo učiteljice asistentke v porabskih šolah. A kar se tam zgoraj zagotovi, je potrebno tu spodaj izpeljati. A, kako? Težko. Nekoč so me poučevali, da so vsi meddržavni sporazumi pravno mednarodni akti, katerih veljavnost je nad notranjo zakonodajo držav podpisnic. Morda v teoriji mednarodnega prava. A, dragi pametni gospodje, ste kdaj poskušali rešiti kakšen elementaren problem ali zapis česa na osnovi vašega visokega prava? Niste. Ker se ne da rešiti. Ker vas bo zadnji uradnik v kakšni zanikrni občinski pisarni debelo gledal in vas prepričeval, da ste s svojo pametno teorijo gotovo s katerega drugega planeta. Pametne obljube lepih sporazumov pač niso del notranje zakonodaje držav podpisnic sporazumov, v tem je srž zgodbe. Jaz take reči čutim na lastni koži neštetokrat, vseh 20 let, odkar sem v Porabju. In takrat sem sama, nemočna, nebogljena... brez kamer in fotoaparatov. Kot trenutno naša učiteljica asistentka...
O še dveh, meni tako ljubih in zanimivih, sporazumih med Slovenijo in Madžarsko pa drugič. Še prej pa bom pokomentirala odgovor na pisno poslansko vprašanje v zvezi s problematiko narodnostnega šolstva v Porabju. Zdaj pa v lep, porabski jesenski dan, po malo sonca in veselja. Še kako potrebujem oboje!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar