Natanko mesec šolskih dni je že za nami, Porabje danes kaže zgornji podobi: dišeči jurčki (delček mojega današnjega "ulova") vabijo v spokojne gozdove, veliki in malo manjši šolarji pa se potijo ob težkih nalogah v zelo lepih in prijaznih učilnicah. Na gornjeseniški šoli smo s sredstvi slovenskega šolskega ministrstva opremili kar štiri. Predstavljajo poseben ponos šole, tako učencem kot njihovim staršem pa so pozitivna motivacija pri vpisu. Gotovo pa si najbolj želim, da bi bila prav tako pozitivna motivacija možnost učenja slovenščine...
Na šolah vladajo čudni občutki negotovosti. Če smo pred mesecem dni govorili o nerazumni potezi matične države, ki je porabskim šolam čez noč ukinila pomoč učiteljice asistentke - no, za rešitev tega problema imamo obljube slovenskega šolskega ministrstva, da z novim koledarskim letom stvar uredi pravno-formalno, do takrat pa so sredstva zagotovljena iz drugega vira, ampak vse bo resnično šele takrat, ko bodo obljube materializirane, banalno rečeno, denar na učiteljičinem računu - smo danes na seniški šoli ugotavljali, da se prebija skozi težke čase tudi novi vzdrževalec naših dvojezičnih šol, števanovske in seniške. Iz Budimpešte prihajajo vedno nove in večje obljube, da bo denar za šoli zagotovljen, le čisto malo manjka do podpisa krovne pogodbe... Smeli korak Državne slovenske samouprave, ki je pod svoje okrilje vzela obe šoli, smo vsi navdušeno pozdravili in podprli. Končno, smo rekli, bomo sami odločali o življenju narodnostnih šol, o tem, koliko slovenskega duha in zavedanja bosta gojili v prihodnje. Toda - kako?? Šole, ki nudijo več od drugih, potrebujejo za to več sredstev, boljše kadre, bogatejše programe. Narodnostne šole so zavezane k ohranjanju in učenju narodnostnega jezika in kulture, to je njihovo najpomembnejše poslanstvo. A tega ne morejo početi brez učiteljev (ki morajo imeti svoje delo plačano), brez najrazličnejših pripomočkov (ki tudi stanejo) in brez številnih dejavnosti (ki so tisto več - dodana vrednost, ki stane). Na šolah se bojijo, da bodo v prihodnje spet životarili v strahu za preživetje, spet bo problem nabaviti vsak papir in svinčnik. In spet bodo lile obljube ob visokih obiskih s te in one strani meje...
Zakaj morajo porabske šole venomer živeti v strahu, negotovosti, tesnobi?? Zakaj je potrebno trošiti ogromno energije za stvari, ki se na koncu tako ali tako morajo urediti? Pa bi se lahko prej, če bi politika vsaj začela poskušati razumeti... Učitelji bi v miru opravljali svoje delo in služili osnovnemu poslanstvu, učenci bi imeli še več možnosti za boljše uspehe - in tako malo bi potrebovali za vse to. Zgolj sistemsko financiranje šol z madžarske strani in vsega dodatnega, kar smo porabskim šolam dolga leta nudili s slovenske strani. Danes pa nikomur nič več ni jasno, ne moremo verjeti v nek lepši jutri, ko smo polni dvomov in strahov... Kmalu bo 20 let, odkar sem v Porabju. Veste, koliko visokih gostov - madžarskih in slovenskih - sem že srečala in koliko ton predvsem praznih obljub slišala?? Nisem štela. Saj ni pomembno. Politika, leva, desna, katerakoli - je vedno bila in vedno bo zgolj tovarna obljub. Bomo uredili... Smo uredili... Samo povejte, kaj potrebujete, pa bo... Ha, ha, ha!! Ob takih frazah visokih obiskovalcev Porabja se spogledamo, zavijemo z očmi in si mislimo svoje. Je kdo izmed teh kdaj pomislil, kaj pomeni nekomu nekaj obljubiti?? Sploh ve, kakšna je pot od obljube do realizacije? Ne. Ne ve in mu največkrat ni mar. Saj bodo volitve in bo zamenjan. V politiki pa tako ali tako nihče za nič ne odgovarja, čeprav imajo vsi polna usta odgovornosti. Žal, samo usta...
In - mimogrede - niti slučajno ne mislim, da sem vsevedna in nezamenljiva, kot mi je nekdo očital neki dan... Z veseljem upoštevam nasvete, kritike, mnenja ljudi, ki strokovno poznajo šolsko problematiko. Sem pa prepričana, da to, kar počnem, delam strokovno, odgovorno, predvsem pa z veliko ljubeznijo, tankočutnostjo in predanostjo, v dobro vseh, s katerimi delam in čutim. In še vedno trdim, da delam in govorim le o tem, kar resnično obvladam... Gotovo ne bom nikoli, na nobenem simpoziju, predavala o novih gasilskih tehnikah ali racionalnem obnavljanju vodovodnega omrežja ali o možnostih življenja na Marsu....
Ni komentarjev:
Objavite komentar