Evropski - tudi porabski? - dan jezikov

Skoraj vsak dan je dan nečesa, zato omembe v medijskih poročilih gredo kar mimo nas. Toda - dan jezikov je že nekaj, kar pritegne vsaj mojo pozornost. Zamisel o posebnem dnevu, posvečenem jezikom, njihovemu učenju, razvijanju in ohranjanju, je gotovo dobra. Danes praznuje 11. obletnico. Je v tem desetletju in nekaj, odkar vsaj en dan v letu malo več govorimo o pomenu učenja jezikov, ta zavest kaj močnejša? Je pomen ohranjanja majhnih in zato ogroženih jezikov bolj v zavesti ljudi, predvsem pa snovalcev jezikovne politike? V Sloveniji se danes - kolikor sem preko medijev spremljala - ni kaj dosti in obširno govorilo o tem. Pa bi se moralo. Na spletnih straneh slovenskega državnega statističnega urada so sicer objavili zanimive podatke o obvladovanju tujih jezikov pri slovenskih državljanih. Menda smo na tem področju v primerjavi z drugimi Evropejci kar dobri. Toda sama se velikokrat vprašam: Koliko in v kakšni obliki pa dejansko obvladamo svojo slovensko materinščino? Koliko slovenskih državljanov bi brez večjih težav napisalo recimo doživljajski spis, opis ali oris nečesa ali katero izmed besedil praktičnega sporazumevanja brez prevelikega števila napak in z upoštevanjem vseh besedilnih zakonitosti ter sestavin?? Koliko državljanov v celoti razume zapletena besedila tiskovin, obrazcev, navodil ..., ki so nujni del našega vsakdanjega življenja? Koliko navadnih državljanov, raznih politikov, celo ministrov, zna pojasniti, kaj pomeni besedna zveza fiskalno pravilo, ki je glavna mantra aktualne oblasti?? Nekaj časa se je govorilo, da ni pomembno, kako neko stvar zapišeš, to velja tudi za elektronska sporočila, ampak kaj sporočaš. Prepričana sem, da so take trditve hudo napačne in da vodijo v razgradnjo vseh pravil oblikovanja sporočil, kar že vidimo v različnih javno dostopnih pisnih sporočilih, visokošolski in univerzitetni učitelji pa bentijo ob pisnih polizdelkih študentov. Vem, da to po eni strani ni le slovenski problem, po drugi pa je, saj nekateri menda moderni pristopi v poučevanju slovenščine kot materinščine v slovenski osnovni šoli gotovo ne prispevajo k boljšemu jezikovnemu znanju in pismenosti učencev. Prepričana sem, da je pouk madžarščine kot materinščine v šolah na Madžarskem - kljub navidezni krutosti (zelo zahtevna besedila že v nižjih razredih OŠ) - veliko bolj učinkovit. V marsičem. A to je tema za drugič.

V naslovu sem se retorično vprašala, če tudi porabski dan jezikov ... V Porabju res veliko govorimo in pišemo o pomenu učenja več jezikov, predvsem pa učenja slovenske materinščine, poleg madžarščine, ki so se jo in se jo še vedno tudi slovenski učenci učijo kot prvi jezik, v enakem obsegu ur in vsebini kot vsi šolarji na Madžarskem. Pravzaprav učenje madžarščine kot drugega jezika in slovenščine ali katerega koli manjšinskega jezika kot prvega, z večjim številom ur za učence, pripadnike narodnosti, sploh ni možno. Manjšinske materinščine na Madžarskem torej v vseh oblikah ostajajo le drugi jezik, kljub navidezni enakovrednosti jezika manjšine kot součnega jezika v dvojezični šoli. Radi se učimo slovenščino lahko preberemo na plakatu monoštrske slovenske učilnice, ki sva ga naredila z mojim Samuelom, ker so bila vrata nekaj časa prazna. V učilnici nadstropje niže pa so pred letom dni tako mirno in resno sedli v šolske klopi porabski učitelji in opazovali pouk - čudovito uro slovenščine v 2. razredu - pri kolegici, učiteljici Agici.

Ja, lepo je, ko se učitelji zavedajo, da je znanje, tudi jezika, posebej v okolju, kjer je javna raba slovenščine tako zelo ogrožena, potrebno nenehno izpopolnjevati. Ob evropskem dnevu jezikov pa si želim predvsem to, da se tako Slovenci za mejo kot tisti v matici začnemo bolj zavedati, da nam kot res naš, kot tisto, s čimer se identificiramo in na osnovi česar si pripadamo, ostaja le naš slovenski jezik!!! Kljub čaščenju večjezičnosti in hrepenenju po evropskosti...