Rada pišem o lepih, sijočih stvareh; o lučeh ali soncu v daljavi, o svetlobi, o prvih spomladanskih zvončkih, nežnih in krhkih... Vedno me pretresejo žalostni konci ljubezenskih filmov in romanov, ki so menda bolj umetniški kot tisti s srečnimi konci... Z veseljem lahko zapišem, da se bo naša porabska zgodba z učiteljico asistentko v porabskih šolah začela pozitivno razpletati. Imamo zagotovila tistih, v katere sem ves čas verjela - to je Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu - da bodo zgodbo rešili v dobro porabskih šol! Prav tako imam zagotovila šolskega ministrstva, da bo na dolgi rok uredilo pedagoško pomoč porabskim narodnostnim šolam. In vem, kdo so tisti v obeh institucijah, ki me še nikoli niso razočarali... Vsem le - iskrena hvala!!!
Četrti teden pouka teče tudi v porabskih šolah. Toplo jesensko sonce nas spodbuja, daje energijo in moč za danes in jutri. Toliko vsega imamo še postoriti!
Upam, da bodo svoje in v dobro Porabcev postorili tudi člani slovensko- madžarske mešane komisije za spremljanje uresničevanja določil sporazuma o zaščiti manjšin, ki bo zasedala jutri v Ljubljani. Velikokrat smo se pogovarjali, kaj, kako, na kakšen način doseči, da bo po dvajsetih letih drugače; da bo madžarska oblast glede pomoči Porabskim Slovencem prešla od obljub k dejanjem. No, nekaj tega se je uspelo uresničiti, madžarska stran je zagotovila koliko toliko ustrezno financiranje narodnostnih dvojezičnih šol, seniške in števanovske, ki ju je v upravljanje prevzela Državna slovenska samouprava, ena od dveh krovnih organizacij Porabskih Slovencev. Kmalu bo dvajset let od podpisa sporazuma, ki so ga Madžari večinoma jemali kot "samo preporuke i ne obaveze", kot nam je pred leti pojasnil nek njihov visoki uradnik, sicer Srb po narodnosti. Velikokrat je madžarska stran res ostala zgolj pri tem, da so vse to le priporočila; če jih uresničiš, v redu, če ne, tudi v redu. Kdo ve; velikokrat se mi zdi in na koncu tudi potrdi, da so razni sporazumi, mešane komisije in kaj je še takega, same sebi namen. Pač nekateri morajo nekaj početi... Z Gornjega Senika pa se do Verice oziroma Števanovcev še vedno vozimo skoraj 30 km namesto 3 ali 4 km! Na področju kulture, informiranja, šolstva... je sredstev vsako leto manj, šolski učbeniki za narodnostne šole se lahko pripravljajo in tiskajo, če Porabci uspejo na kakšnem evropskem projektu!!! Po novem pač madžarsko šolsko ministrstvo nima več denarja za take banalnosti... Aha, tista strašna cesta... 2007. leta sta madžarski in slovenski predsednik vlade, Ferenc Gyurcsany in Janez Janša, ob skupnem zasedanju obeh vlad nadvse slovesno položila temeljni kamen za to silno cesto. In madžarska stran je zagotovila, da je denar za gradnjo že rezerviran... Ob vsaki naslednji mešani komisiji je zagotovilo zvenelo enako... Verjetno bo tudi jutri...
Ni komentarjev:
Objavite komentar