torek, 04. september 2012

Prvi šolski dan v Porabju s pridihom angelov apokalipse


Zbiram in urejam misli ter občutja o včerajšnjem prvem šolskem dnevu v porabskih narodnostnih šolah... In mi je prišla na misel fotografija, ki sem jo posnela letos julija v slovenjegraški galeriji likovnih umetnosti, kamor smo se v okviru seminarja slovenskega jezika odpravili s porabskimi učitelji. Skupina mojih seminaristov resnih obrazov pozorno posluša kustosinjo, ki je razlagala simboliko razstavljenih, skoraj strašljivih umetnostnih del velikih umetnikov, Jožeta Tisnikarja in Vladimirja Veličkovića... Ti isti obrazi so me enako zaskrbljeno gledali včeraj, ko sem jim z veliko grenkobe morala povedati, da bo pomoč iz Slovenije pri slovenskem jeziku zelo okrnjena ali je mogoče sploh ne bo... Namesto veselja ob prvem šolskem dnevu, pozitivnih misli in svetlih obetov za bodočnost smo vsi čutili v zraku angele apokalipse, nič bele, nežne, obetajoče, kakršni bi menda naj angeli bili, le tiste s Tisnikarjevih in Veličkovićevih slik... Morda pretiravam, a občutki nemoči in brezizhodnosti so nepopisni.

Po nedeljskem večeru, ko mi je - nekaj ur pred začetkom šolskega leta - sicer obzirno in z mnogo taktnosti bilo sporočeno, naj javim naši porabski učiteljici asistentki, da čez nekaj ur nima več službe, števanovska šola pa ne učiteljice slovenščine, in druge šole njene dragocene pomoči, ne morem dojeti, s kakšno neznosno lahkostjo se aktualna oblast igra s človeškimi usodami, z usodo ohranjanja slovenskega jezika tu, v Porabju, na skrajnem severovzhodnem delu slovenskega etničnega in jezikovno-kulturnega prostora, tu, kjer se z nadčloveškimi močmi peščica "noname" ljudi bori za to, da se vsaj atomčki slovenstva ohranjajo za bodočnost...

Včeraj, na prvi šolski dan, sem se najprej odpravila v Števanovce. Na lepo obnovljeni dvojezični šoli se je število učencev od 1. do 8. razreda z borih 24 pred štirimi leti povzpelo do letošnjih 53!(Tudi na seniški šoli se število učencev povečuje in vsi so pri pouku slovenščine.) Kljub nekaterim pomislekom je to izjemen uspeh, ki ga lahko pripišem neumorni ravnateljici Agici. In prav vsi učenci so vpisani k slovenskemu jeziku, 5 ur tedensko. Velikokrat sem kritično pisala o nizki ravni poučevanja slovenščine v porabskih, predvsem osnovnih šolah; ob koncu preteklega šolskega leta smo se dogovorili, da bo števanovske učence, 3., 4. in 5. razred, poučevala učiteljica asistentka. Ko sem ravnateljici prenesla sporočilo, da učiteljice asistentke uradno ni več, ker bi to bilo zgolj nenamensko trošenje proračunskega denarja, je zajokala in skozi solze glasno razmišljala... To bo pomenilo, da nam bodo našo šolo zaprli, saj nimam od kje vzeti učitelja slovenščine. Že zdaj delamo tako, da sta pri nekaterih dvojezičnih predmetih po dva učitelja, ker dvojezičnih nimamo. Kolikokrat mi visoki gostje iz Slovenije zagotavljajo, da bodo naredili vse, da se bo izboljšala raven pouka slovenščine pri nas! Kolikokrat poslušam obljube o strokovni pomoči iz Slovenije, kolikokrat so me že prepričali, da bodo res pomagali, ko pa pomoč, čeprav skromno, najbolj potrebujem, pa se zgodi to... A se oni res ne zavedajo, da se igrajo z usodo naše šole in učenja slovenščine v Porabju??

Začudenje in razočaranje sem na obrazih in v besedah učiteljev ter vodstev šol srečevala še ves dan tako v Monoštru kot na Gornjem Seniku. Povsod so čakali prijazno "svojo" učiteljico iz Slovenije, povsod so imeli zanjo že pripravljena vprašanja, naloge, pričakovanja pomoči...

Kaj storiti? Na koga se obrniti? Kdo bo želel razumeti, pomagati, rešiti problem??? Dobra, razumevajoča učiteljica - optimalna začasna rešitev bi bila, če bi imeli vsaj dve taki - je včeraj šla v Števanovce in se nekako dogovorila, da bi na nek način pomagala, da trije števanovski razredi ne bi ostali brez slovenskega jezika... Toda - se od nje res lahko pričakuje, da bo to počela "na up", ob vsem nezaupanju, ki se je razraslo v vse pore našega vsakdanjika??? So neke obljube nekje v megli, neke možnosti, neke morebitne rešitve - a kdaj???

Kje ste zdaj vsi tisti politiki in diplomati, ki menda tako zelo ljubite Porabje in hočete zanj kaj storiti - zdaj imate priložnost, zdaj vas potrebujemo!!





Ni komentarjev:

Objavite komentar