Danes sem začela z zanimivo fotografijo, ki je nastala pred nekaj meseci na gornjeseniški šoli, v eni izmed lepih učilnic, opremljenih s finančno pomočjo slovenskega šolskega ministrstva, ki so si jo - in uro slovenščine v njej - z zanimanjem in naklonjenostjo ogledovali slovenski parlamentarci, člani Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Skrajno levo je slovenska učiteljica asistentka v porabskih šolah. Svoje uspešno in s strani porabskih šolnikov izredno pozitivno sprejeto poslanstvo je začela pred nekaj meseci, natančneje v drugem polletju iztekajočega se šolskega leta. V Porabju, posebej v števanovski šoli, je kmalu od opazovanja pouka in asistence učiteljem prešla na samostojno delo. Prav tako se je vključila v številne šolske in zunajšolske dejavnosti in zaživela s Porabje, šolami, učenci in učitelji...
Porabske šole poleg finančnih, jezikovnih in drugih problemov pesti hudo pomanjkanje ustreznih kadrov. Dober, zaveden, strokovno in jezikovno kompetenten učitelj je steber vsake šole. In kako je s tem v Porabju? Mladi, ki gredo študirat, se redko odločajo za pedagoške poklice, ker so le-ti tudi na Madžarskem necenjeni, mizerno plačani (neto plača porabskih učiteljev doseže približno tretjino slovenske, življenjski stroški pa so skoraj enaki) in odrinjeni na rob družbe. V porabskih šolah skoraj ni mladih učiteljev, v naslednjih letih se bodo številni upokojili, žal, je med njimi veliko takih, ki poučujejo slovenščino ali vsaj dobro govorijo slovensko. In kaj nas čaka potem? Kaj bomo počeli z velikimi besedami politikov, poklicnih in ljubiteljskih dušebrižnikov in priložnostnih funkcionarjev, ki Porabcem vedno znova obljubljajo skoraj raj na njihovi mali zemljici, z besedami vseh tistih, ki prihajajo in odhajajo, povedo v novinarske mikrofone nekaj neumnih puhlic in se sčasoma spet vrnejo na kakšno proslavo ali konferenco ali simpozij in vso zgodbo ponovijo. A Porabci nimajo od tega čisto nič. Šole se skupaj s svojimi vzdrževalci desetletja borijo za osnovno preživetje, trenutno za spodoben začetek novega šolskega leta, saj staršev ne zanimajo njihovi problemi, ampak dobra izobrazba otrok. V Števanovcih so kljub enormnim prizadevanjem vodstva dobiti ustrezne učitelje tudi za naslednje leto ostali praznih rok. Dvojezičnih učiteljev za razredni pouk in tudi za slovenščino na Madžarskem preprosto ni. In kaj storiti v takem primeru? Nekako se znajti in vključiti tiste, ki lahko pomagajo.
Učiteljica asistentka iz Slovenije! Mogoče ne samo ena, mogoče še ena ali dve in problem bi bil vsaj začasno rešen, pa še slovenščina bi se veliko več slišala na šoli. Navdušena je ravnateljica, veseli so starši in učenci in narodnostne organizacije, da bo osnovno poslanstvo slovenske narodnostne šole začelo počasi pa vendarle dobivati vsebino in obliko. Sedanja učiteljica asistentka, ki se ji pogodba izteče čez dva dni, na prošnjo ravnateljice in s soglasjem delodajalcev z veseljem sprejme poučevanje slovenščine v 3., 4. in 5. razredu - to je 15 ur tedensko - v števanovski šoli. Več slovenščine, več slovenskega duha, več možnosti, da se končno začno stvari premikati v pozitivno smer. Tudi na drugih šolah, posebej na monoštrski gimnaziji, bi bilo to življenjskega pomena. Vodijo se pogovori, porabski predstavniki obiskujejo ministre, državne sekretarje, pišejo se pisma, telefoni pregorevajo...
Veš, slabo kaže, nekje se je nekaj zalomilo in pogodba za asistentko v Porabju kot tudi nova možna sistemizacija ne bo podpisana prav kmalu - se je glasilo sporočilo s slovenskega šolskega ministrstva včeraj... Kaj naj naredimo, s kom naj se še pogovarjamo?? - sem moledovala v telefon. Ne vem... je bil odgovor na drugi strani... menda so neki zapleti... računsko sodišče pravi, da je to nenamensko trošenje denarja iz državnega proračuna... In tu se uradniška zgodba brezsramno konča...
Potem mi je pa res prekipelo...
Resignirano smo skupaj s predsednikoma slovenskih krovnih organizacij ugotavljali, da smo po dvajsetih letih samostojne Slovenije, tonah besed in obljub z najvišjih vrhov slovenske politike tu v Porabju le še postavka, ki ji bo računsko sodišče izreklo mnenje s pridržkom... Nikogar ne bo zanimalo, da trije števanovski razredi čez nekaj dni ne bodo imeli učiteljice slovenščine. Nikogar ne bo zanimalo, da se bo čudovito začeto poslanstvo banalno končalo. Prišli bodo novinarji in se čudili in zapisali, da se v Porabju vedno manj uči slovenščina, da je tu nekaj hudo narobe, znašel se bo še kakšen pisun in z mastnimi črkami v rumenčku objavil novico, da madžarska država ukinja slovenski jezik v porabskih šolah... Svet meče s tečajev, vam rečem... Kaj storiti, na koga se obrniti se sprašujemo v Porabju. Bo kdo vendarle začel poskušati razumeti?????????????
Ni komentarjev:
Objavite komentar