Klara - veliko več kot bivša sekretarka Zveze Slovencev

Po dveh tednih skoraj popolnega odklopa sem se vrnila v Slovenijo. Skoraj popolni odklop pomeni, da sem na dopustu brez računalnika, z zgolj tremi hrvaškimi TV-programi, ki jih gledam zelo redko, telefon za nujne primere sicer imam, a ga uporabim v nujnih primerih. Samo družinica, kristalno čisto morje, mediteranski vonji in okusi. Letos sem si privoščila tudi obisk koncerta klape Maslina in mnogo rib ter rdečega vina. Slovenija in Madžarska sta bili daleč, skoraj neresnični. In prav je tako. Vsaj za dva tedna …

Danes sem dobila spet v lekturo članke za Porabje - to pomeni, da se je potrebno spet vklopiti - med njimi tudi prispevek skromne dolžine o tem, da se je pred nekaj dnevi poslovila in odšla v pokoj sekretarka Zveze, Klara. Hm - poslovila? Zaboga, to besedo uporabljamo kot sopomenko besedi - umrla!! A ste jo izbrisali?? Sramotno, res … O njej in svojih občutkih ob njenem odhodu bom pisala danes, saj se mi prispevek za Porabje zdi skoraj žaljiv. O nekom, ki je več kot desetletje iskreno in pošteno goreče delal za ohranjanje slovenstva v Porabju, le nekaj suhoparnih vrstic - žalostno …

Klaro sem kot zavzeto in priljubljeno učiteljico spoznala ob svojem prihodu v Porabje na gornjeseniški šoli. Ne le da je govorila vedno in povsod slovensko, tudi na kulturnem področju je bila uspešna. Tako so jo po odhodu zdaj že pokojne Irene Barber povabili na Zvezo, da prevzame posle sekretarke. Z veliko volje in želje po uspešnem delu je začela. Njene naloge so bile vezane na organiziranje in koordiniranje dela kulturnih skupin, prireditve, nastope in še marsikaj, Klara je živela za to, kar je počela. Po slovensko. Njena glavna odlika, zaradi katere sem jo izredno cenila, je bila doslednost pri rabi slovenščine v komunikaciji z vsemi in povsod. Z vsem srcem in dušo je živela za to, kar je delala. Iskreno in pošteno. Nikoli nisem podvomila v njeno doslednost. Ko je bila Klara v službi, se je v slovenskem centru govorilo slovensko, ker je ona tako hotela. Znala je tudi opozarjati na problematiko nedoslednosti in nelojalnosti med Slovenci samimi, to, kar je delala, je živela. Včasih je delala preveč, ker nobene stvari ni hotela prepustiti naključju. Tudi pretiravala je z doslednostjo in natančnostjo pri delu. Ne poznam nikogar, razen nje, ki bi prihajal v službo ob štirih ali petih zjutraj, če se je nakopičilo preveč stvari. Zaradi svoje trmaste vztrajnosti pri nekaterih zastavljenih načelih je bila velikokrat razočarana, njena prizadevanja za spremembe pa nerazumljena. Klara je bila in bo vedno ena redkih nepoklicnih Slovenk v Porabju, zato jo globoko cenim in spoštujem. In srčno upam, da je - razen mene - te njene odlike dojel še kdo. In prav tako upam, da bo tudi po koncu aktivnega poklicnega dela za slovenstvo še kdo dojel, da Slovenci v Porabju za svoje preživetje rabijo ne eno, temveč kar nekaj takih pridnih Klar.

Draga Klara, zelo mi boš manjkala. Ne morem si zamisliti, da ne bo v prostorih slovenskega centra več tvoje sočne porabske govorice, tvojega zavzemanja za dosledno rabo slovenščine v slovenski instituciji. Vem, da čas gre naprej, da se je potrebno zavzemati za nove ideje, nove projekte, nova sodelovanja. A brez žive slovenske govorice je v slovenskem centru v Monoštru vse le velik blef. Bojim se, da tisti, ki ostajajo, tega ne bodo doumeli …