Slovenščina, družinski jezik - kdaj tudi v Porabju??

Če sem v predhodnem prispevku razmišljala o mladih Porabcih, učencih in dijakih, ki so se pridno učili slovenščino na jezikovnih počitnicah v Piranu, o njihovi motiviranosti in pozitivni naravnanosti do materinščine prednikov, in o učiteljih, ki bi s svojimi zgledi lahko storili za živ slovenski jezik v šolah mnogo več, sem danes ponovno prebirala dokumente in premišljevala o pomembnem projektu pri koroških Slovencih, Slovenščina, družinski jezik, katerega nosilec je Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Z nekaterimi njenimi vidnimi predstavniki že nekaj časa izmenjujemo pisma, mnenja, stališča, konec junija pa smo se prvič srečali v Monoštru. Pobuda je izredno zanimiva in široko zastavljena, v njej pa vidim ogromno pozitivnih učinkov. Prvič, angažirani so različni dejavniki, društva, institucije, mediji, drugič, svoje izjave o pomenu dvo- in večjezičnosti v družini pišejo vidni predstavniki manjšine in večine, tretjič, nagovarja se starše otrok, dedke in babice, in četrtič, koroški Slovenci (vsaj krog okrog projekta) so se začeli odkrito zavedati problema izginjanja slovenske materinščine iz družinskega okolja in so pripravljeni za zaobrnitev teh zaskrbljujočih trendov kaj storiti. Uzaveščanje družin, da se pozitiven odnos do manjšinske materinščine pri mladih gradi prvenstveno s tem, da se le-to uči in uporablja najprej v družini, šele potem so druge ustanove, vrtci in šole, je prava pot. Dragi rojaki na Koroškem, vso srečo in mnogo vztrajnosti vam želim!

Pa se vrnimo v moje Porabje. Na vseh prireditvah, srečanjih, obiskih visokih predstavnikov iz Slovenije in še od kod imajo manjšinski funkcionarji polna usta besed o ohranjanju slovenske materinščine. Menda je to njihov osnovni cilj. Toda, ljubi bog, kdo in kako naj bi to počel??? Imamo dve slovenski organizaciji, Državno slovensko samoupravo in Zvezo Slovencev na Madžarskem, s tem pa dva predsednika teh organizacij, ki imata tudi družine. In kateri je - če bi najvišji funkcionarji naj delovali tudi s svojim zgledom - družinski jezik v domačih okoljih teh gospodov? Poglejmo. Predsednik prve omenjene organizacije ima ženo Slovenko, tudi sam je Slovenec. Rekli bi, idealno okolje. Predvidevam, da se z ženo sporazumevata po slovensko, malo drugače je z otrokoma, ki sta že odrasla. Sin nekako še govori slovensko, hčerka skoraj nič. Zakaj, gospod predsednik?? In kako bo v njunih družinah? To je zgolj retorično vprašanje. Vem tudi, da se ta predsednik slovensko pogovarja z znanci Slovenci, tudi učitelji so v anketi omenjali, da z njim komunicirajo večinoma slovensko. Torej? Vsaj malo upanja za slovenščino kot družinski jezik?? Bo predsednik le-to učil vsaj svoje vnuke in se trudil pri njih, če se je že pri otrocih premalo???

Predsednik druge omenjene organizacije je poročen z Madžarko, sam pravi, da je na pol Slovenec. Rekli bi, idealna zveza za dvojezično družino. Žal, ni tako. Družinski jezik pri njem je madžarščina, tudi hčerki govorita le madžarsko. In - kaj je z zgledi??? Kaj je s cilji in nameni neke organizacije in njenega predsednika, ki sicer ob vsaki priložnosti ponavlja mantre o ohranjanju slovenščine kot najpomembnejšem poslanstvu - toda, kdo, gospod predsednik, jo bo ohranjal??? Vedno sem bila naivna in slepo verjela, da je delati v manjšinskih organizacijah mnogo več kot le služba. Moj moto je že od nekdaj: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih! Govoričenje o ohranjanju slovenščine in slovenstva ni verodostojno, je celo moralno in etično sporno, ko vsi vedo, da oseba, ki to počne, lastnih otrok ni naučila slovensko... Ja, tu je še cela plejada gospodov in gospa, ki počno enako in se izgovarjajo, da ni bilo mogoče, ker je pač partner Madžar. Bojim se, da se v mladih družinah, ki se zdaj ustvarjajo, dogaja enako. Veliko pišemo in govorimo, žal, predvsem samo jaz, o pomenu učenja slovenščine v družinah. Toda - v katerih porabskih družinah in kdo je lahko verodostojen "pridigar" o tej temi??? Koroška pobuda o slovenščini kot družinskem jeziku je krasna zamisel. Seveda sem takoj pomislila, da bi - poleg nagovarjanja staršev, da vpišejo v šoli otroke k slovenskemu jeziku - bilo potrebno stopiti do mladih družin, ki že imajo ali načrtujejo otroke in jim vse o pomenu zgodnjega učenja dveh ali več jezikov pojasniti. Ampak - kdo sem jaz?? Nimajo Porabci svojih predstavnikov, politikov, kulturnikov in še koga??? Seveda imajo. In - vsi omenjeni še niso opazili, da je z rabo slovenščine, v največ primerih tudi pri njih samih, nekaj hudo narobe??? Tega pa verjetno niso opazili. Torej - kako se bo ohranjala slovenščina v Porabju in kdo jo bo ohranjal? Zamislimo se malo, najprej vsak pri sebi, in razmislimo o svojih družinskih jezikih. V prihodnje pa od besed k dejanjem!