Koliko Porabcev sploh govori slovensko iz potrebe, iz prepričanja, iz srca, zato, ker tako čutijo, in ne zgolj iz vljudnosti ali službe - ker se to spodobi, ko je kdo iz Slovenije (recimo jaz) v bližini?? To je ključno vprašanje ohranjanja jezika in s tem slovenske identitete pri Porabcih, pa ne samo pri njih; tudi Slovenci drugod za administrativno mejo bi si tako vprašanje morali začeti postavljati in nanj samokritično odgovarjati. V Porabju so stvari glede rabe slovenščine kritične. Ogromno je sprenevedanja, laganja samim sebi, saj jaz, ki sem tam ves čas prisotna, tako ali tako vem skoraj za vsakega Porabca, kakšen odnos ima do rabe slovenščine. Hudo mi je, ko se nekateri sprenevedajo pred mano. Grem po hodniku slovenskega centra v Monoštru in slišim glasen pogovor treh, štirih Slovencev v pisarni v madžarščini. Vstopim in v trenutku preklopijo na slovenščino in se obnašajo, kot da sem gluha in neumna in nimam pojma, da so se pred dvema sekundama in ves čas prej pogovarjali le madžarsko... Niso edini. Zakaj, hudiča, se je treba igrati te igrice??
Velikokrat se počutim kot kakšen valpet; kot da se slovensko govori zgolj zaradi mojega nenehnega teženja. Pred tednom dni sem bila kot vodja letnega seminarja za porabske pedagoge z njimi pet dni v Slovenj Gradcu. Udeležba je bila odlična, saj smo imeli po dolgem času spet kar 20 seminaristov, učiteljev, vzgojiteljic, pa po dva študenta in dijakinji. Bili smo zelo pestra druščina. Skupaj s slovenjegraškimi kolegicami smo pripravili vsebinsko bogat in pester seminar, res smo se vsi potrudili. Na začetku sem seveda rekla, da pričakujem, da bo teh 5 dni jezik komunikacije slovenski, saj leto za letom v njihovih evalvacijah berem, da se seminarjev zelo radi udeležujejo, ker imajo možnost večdnevne slovenske komunikacije, ki jim doma manjka. Torej - pogovorni jezik naj bo slovenski. Prvi dan je kar bil. Tudi drugi dan med tistimi, ki so sedeli z mano ali v moji bližini. Na drugem koncu mize pa je bila madžarščina vedno glasnejša. Pri kosilu sem se še vzdržala komentarja, pri večerji pa nisem mogla več biti kar tiho. Najbolj "madžarsko glasna" je bila kolegica, ki pravzaprav izmed vseh najbolje govori slovensko in sem računala nanjo, da bo nekako meni v pomoč, saj so bili z nami tudi učitelji, ki se slovenščino šele sedaj intenzivno učijo. Vstala sem in prosila za besedo.
"Kolegice in kolegi, malo posluha, prosim! Samo da vas spomnim: smo na seminarju slovenskega jezika, v Sloveniji, za slovenski denar. Leto za letom mi ob koncu seminarjev pišete, da radi prihajate, ker se veliko naučite in imate možnost medsebojne slovenske komunikacije; danes je šele drugi dan, kar smo tu in na drugem koncu mize že ves čas slišim samo madžarski pogovor. Torej - zakaj ste pravzaprav prišli sem? In - kolegica, na katero sem najbolj računala, da mi bo v pomoč, saj krasno govori slovensko, se zdaj ves čas pogovarja le madžarsko. Ni fer in ni normalno. Madžarščino utrjujte kje drugje, od tega trenutka pa zahtevam, da bo pogovorni jezik slovenščina. Če se kdo ne strinja, pač zanj tu ni prostora..." Presenečeno so me gledali in molčali. Zelo dolgo. In sem pomislila, če morda vseeno malo ne pretiravam. Potem so naslednje dneve govorili slovensko, vsaj v moji bližini...
Imamo nekaj učiteljev in kulturnih delavcev, za katere vem, da govorijo slovensko tudi, ko me ni v bližini, a teh je tako malo. Imamo veliko starejših, vključenih v slovensko društvo upokojencev, ki se radi družijo in pogovarjajo med seboj slovensko. Vsak bi pomislil, da so to ljudje, ki lahko veliko naredijo za ohranjanje jezika tako, da le-tega učijo svoje vnuke, če že lastnih otrok v veliki večini niso. A, žal, ni tako. Medgeneracijska jezikovna kontinuiteta je pretrgana, zavedni slovenski dedki in babice se z vnuki pogovarjajo le madžarsko, in to velikokrat v precej polomljeni madžarščini. To pa me res popolnoma razbesni. Kako morejo? Kako, hudiča, nihče izmed njih, ki se trkajo po prsih, kako veliki Slovenci so, ne pomisli, da so prav oni, ki že svojih otrok niso naučili slovensko, zdaj pa se niti malo ne trudijo pri vnukih - grobarji slovenstva???
In spet kopica čudnih vprašanj. Sem mogoče preveč naivna? Sem res skoraj edina v teh krajih, ki je prepričana, da kar pridigaš, moraš tudi sam živeti? Bo kdo v Porabju dojel, da zgolj šolsko učenje slovenščine le-te ne more ohranjati? Se bo kdo v Porabju začel zavedati, da se Porabski Slovenci počasi in vztrajno samoukinjajo z nenehnimi samoprevarami???
Tisti, ki v Porabju iskreno živijo in delajo tako kot govorijo, so hudo redki (v prihodnje bom jih nekaj predstavila), med njimi pa ni narodnostnih politikov in skoraj nobenega učitelja. Slovence v Porabju politično predstavlja organizacija, ki je neposredna sogovornica madžarskih oblasti, Državna slovenska samouprava. Njen predsednik je Slovenec, ki dobro govori slovensko, kar je za takšno funkcijo seveda normalno. Gotovo pa ni normalno, da tistih nekaj uslužbenk v uradu slovenske organizacije ne zna in torej ne govori slovensko. Kakšna, hudiča, slovenska organizacija je to, v kateri poteka komunikacija v madžarščini in po mojem občutju to članov organizacije sploh ne moti?! (Tisti, ki pa znajo slovensko in se prijavijo na razpisano delovno mesto, pa so zavrnjeni...) Vse to je za moje pojme katastrofa. Katera manjšina na Madžarskem bi v svojih uradih zaposlila ljudi brez znanja njenega jezika? Nobena. V Porabju pa imamo pač madžarsko samoupravo, ki menda zastopa neke Slovence. Dragi moji, komu vi pravzaprav lažete??? Predvsem sebi, ker vsi drugi poznamo resnico...
Ni komentarjev:
Objavite komentar