Bil je neverjetno vroč in soparen dan tistega 20. junija, ob 5.00 uri popoldne. Nismo po angleško pili čaja, ampak smo se odpravili na monoštrsko osnovno šolo, kjer so delili zaključna spričevala. Joj, mamica, kaj misliš, mi bo učiteljica Erika dala odlično oceno iz madžarske književnosti?? ... To vprašanje je mučilo mojega sina Samuela kar lep čas. Ja, v prvem polletju sta bili celo 2 trojki iz besedilnega razumevanja. Včasih imamo težave s t. i. madžarskim kulturnim kontekstom. Tu in tam mojemu sinu ne gre pet ali šest sopomenk za neko besedo, pa po svoje razume nekaj, kar je nek literarni junak mislil ali delal. Pa po domače odgovori na kakšno zelo modro vprašanje in ne dojema resnosti popolnega razumevanja madžarskih zgodovinskih tekstov. In včasih se malo pohecava ob imenu kakega velikega madžarskega junaka, npr. Dugovics Titusza... Moj Samuel, monoštrski tretješolec z dvema materinščinama in angleščino kot drugim oz. tretjim jezikom, je priden in prizadeven fant. Njegova dvokulturnost je za monoštrske pojme unikat, čeprav bi taki lahko bili vsi otroci iz narodnostno mešanih družin. Pa niso. Razredničarka Erika, Madžarka s slovenskimi koreninami, ki ne zna niti besede slovensko in to zelo obžaluje, ga velikokrat pohvali in izpostavi njegov talent za jezike in pridnost. Vidite, pravi, on je iz Slovenije in je pri madžarski slovnici in še pri marsičem najboljši v razredu. Malo se še mora potruditi pri književnosti... Se res mora še malo potruditi??? A ni njegov izjemen trud že to, da pri devetih letih aktivno govori madžarsko in slovensko ter zelo dobro angleško??? Ne, to za madžarsko šolo, kjer ni nobene diferenciacije za tiste, ki so v narodnostnem programu, ni dovolj. Pravzaprav ni nič. Naša privatna zadeva, saj t. i. narodnostni program s slovenščino kot učnim predmetom v tej šoli pomeni le to, da imajo učenci dodaten predmet, ki je pač samo predmet. Učijo se, morda malo naučijo in sčasoma pozabijo. Kot nekaj o celicah, marjeticah in molekulah. In o Dugovics Tituszu ter drugih največjih junakih...
Ob petih popoldne neznosna vročina pred monoštrsko šolo, gneča, učenci v prazničnih oblačilih - tudi to je predpis - ob svojih učiteljih, starši in drugi zadaj; himna, recitacije, ravnateljičin glas, ki prebira imena tistih, ki so uspeli doseči superodličen uspeh. To pomeni, da imajo same petice plus vedenje in pridnost vzorno. Vsi drugi s kakšno štirko ali dvema so le navadni odličnjaki. Poslušam, stiskam zobe, 3. razred - imena mojega Samuela ni med njimi. Hm... Saj sem nekako vedela, čutila, ampak... Pridemo v razred, delitev spričeval je tam. Grem do njega, ni poslušal, kaj je prebrala ravnateljica. Veš, Samuel, ti pač ni uspelo, ne bodi žalosten. Zelo zelo sem ponosna nate. Krasen si, sem mu rekla... Nisem??... Ne, nisi. Saj ni važno, sonček moj... Zame si najboljši... Procedura v razredu se nadaljuje. Razredničarka ga zelo pohvali, ampak... Samuel junaško zadrži solzice, jaz pa cmok v grlu... Tako nekje v globinah se mi porodi misel, da je pravzaprav ne bi nič stalo, če bi tisto med 4 in 5 v drugem polletju zaokrožila navzgor... Ne vem. Morda bo Samuelu to spodbuda, morda pa misel, saj se nima smisla truditi, ker tako ali tako ne bo petka... Tudi sama, čeprav nisem hotela, sem bila žalostna. Res se je veliko trudil. Veliko več kot vsi tisti, ki jim je madžarščina prvi in edini jezik.
Ob koncu je razredničarka Erika prišla do mene: Ne bodite jezni, prosim, tako krasno se Samuel trudi, srce mi krvavi ob tej štirki, ki sem mu jo dala...
Kaj naj rečem?? Malo grenko sem se ob tej patetiki nasmejala in si mislila svoje... Še nekaj dni sva s sinom delala analize in načrte, kako naprej. Ker pravijo, da je vsako slabo dobro za nekaj drugega, upam, da bova to izkušnjo zaobrnila v pozitivno smer. Zdaj pa so počitnice in nekaj časa nesrečnega "samo" odličnega uspeha ne bova omenjala... Pravzaprav sploh ne gre za vrsto odličnega uspeha...
Ni komentarjev:
Objavite komentar