Biti narodnostni učitelj ni le služba, ampak poslanstvo

Še eno šolsko leto v porabskih narodnostnih šolah je za nami, pouk se je uradno končal 15. junija, zato je prav, če se malo ozremo nazaj in razmislimo, kaj smo naredili dobro in kaj bi lahko še bolje. V zadnjih nekaj mesecih se je veliko dela, časa in energije posvečalo odločitvi Državne slovenske samouprave, da prevzame v upravljanje šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Ta resen in skoraj drzen korak pomeni veliko odgovornost za prav vse, ki smo na kakršenkoli način vpeti v delovanje šolstva v Porabju. Za organizacijo pomeni velike in odgovorne naloge upravljanja šol, dobro komunikacijo s šolami samimi in državo. In ker šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih obstajata le še zato, ker sta narodnostni, torej imata poseben pomen, dodano vrednost in status, bosta morali vse to le še bolj dosledno izvajati in dokazovati. Zakaj pravim "bosta morali"? Zato, ker madžarska država pač ne bo dajala finančnih sredstev za nekaj, kar je lepo zapisano v dokumentih, dejansko pa izgleda "ne tako zelo lepo"... 

V prvi vrsti je potreben tehten razmislek in samospraševanje vsakega učitelja, posebej pa šolskih vodstev, kaj na področju pouka slovenskega jezika, dvojezičnega pouka in slovenske komunikacije v šoli lahko še izboljšajo, pa ne le komunikacije pri urah slovenščine, temveč tudi v odmorih, na hodnikih, dvorišču, pri različnih zunajšolskih dejavnostih itd. Kaj če bi si vsak učitelj zastavil cilj: Vedno in povsod, ko bo le mogoče, bom z učenci govoril slovensko… In če bi se vsak učitelj takih sklepov in ciljev dosledno držal ter jih izvajal…

… Bi tistih skoraj dvesto učencev, ki so se zbrali na prisrčni zaključni prireditvi na Gornjem Seniku, vsaj malo ali kar lepo govorilo slovensko…

Pouk slovenskega jezika v porabskih narodnostnih šolah še vedno ni to ali vsaj približno to, kar bi si želeli. (Med učitelji je sicer nekaj svetlih izjem, ki svoje delo – naučiti in ne le učiti – opravljajo odlično, a še vedno je takih premalo…) 5 ur slovenščine tedensko krat približno 36 tednov krat 8 let – ja, do konca osnovne šole skoraj 1500 ur! Dragi porabski učitelji, pomislite malo: a ni to skoraj perverzno, da ob koncu vseh teh ur učenci ob preprostih vprašanjih (Kako si? Kateri predmet imaš v šoli najraje? Kam greš na počitnice?...) le nerodno zardevajo? Velikokrat slišim, da ni motivacije, ni podpore staršev… Kje pa ste vi? Če je pouk zanimiv, če učenci vidijo, da se kaj naučijo, da naučeno lahko uporabijo – je tu zgolj učitelj tisti, ki je popolnoma odgovoren za to, da se učenci slovenščino ne samo učijo, ampak tudi naučijo! Preleteti lekcije, zaključiti snov, ob tem pa skoraj nič ponavljati in utrjevati – to so največje napake pri poučevanju jezika. Prav tako se mi zdi glavni greh porabske šole premalo javne rabe slovenščine. So učitelji, ki nekako navadijo učence, da spregovorijo slovensko. So pa v večini taki, pri katerih je slovenščina le pri slovenskih urah, a še to ne vedno in dosledno. Zaskrbljujoče je, da se ob vsem tem neznanju učencev večini učiteljev ne zdi nič narobe. Večkrat slišim: Ja, saj ti učenci že lepo znajo, lepo delajo, pridni so… Smešno, mučno, za zjokati. Kako ste lahko tako nekritični? Se kdaj sploh vprašate, če ste res naredili vsi vse, da bi se učenci slovenščino tudi naučili in jo govorili?? Včasih sem res žalostna, ker prekleto dobro vem, in to mi potrjuje vedno znova tudi kakšna neposredna izkušnja pri poskusih s slovensko komunikacijo z učenci, da je v šoli vse odvisno od učitelja; pustimo že enkrat preteklost, pa vojne, pa železno zaveso in težko otroštvo – pomislimo na prihodnost… prihodnost slovenščine in s tem slovenstva v Porabju, prihodnost porabskih slovenskih otrok, ki jih učimo slovenščino verjetno tudi zato, da bi se jo naučili in jo začutili kot svoj jezik, da bi se z našo pomočjo zavedli svojih korenin in slovenskega kotička v srcih in ne nazadnje, da se teh 1500 ur pouka slovenščine ob koncu osnovnošolskega izobraževanja ne razblini v nič, kar se žal v zadnjem času dogaja prepogosto… Vem, da vas je veliko, ki se trudite, a vmes so taki, ki se ne; recimo, da se učenci dve ali tri leta naučijo pri prizadevnem učitelju zelo veliko. Potem jih prevzame drug učitelj, ki slovenščino »poučuje« v madžarščini, se niti ne poskuša truditi ali učenci pri slovenskih urah počnejo kaj tretjega… In pozabljajo mesec za mesecem vse, kar so se naučili v prejšnjih letih… In potem – če imajo taki učenci srečo in pred koncem šolanja pride spet do zamenjave učitelja – začnejo vse znova in se nekaj malega spet naučijo… To je katastrofa, ki je ne bom nikoli sprejela. Zakaj počnete učencem vse to?? Ob takih zgodbah pa nisem le žalostna ampak bi nekoga….

S 1. julijem bo torej seniško in števanovsko šolo prevzela v upravljanje Državna slovenska samouprava. Kot sem že nekajkrat povedala, je to velika priložnost za šoli in za upravljavce, da lahko postavijo standarde delovanja obeh dvojezičnih šol na nove temelje in predvsem zahtevajo strokovno odgovornost za dosežene rezultate. Mogoče sem naivna, ampak si res želim, da bi se na šolah popolnoma poenotili okrog temeljne naloge, namreč da bosta narodnostni šoli res narodnostni in da slovenska materinščina, zaradi katere obstajata, dobi v njunem življenju in delovanju mesto in status, ki ji pripada. A vse to je spet v prvi vrsti odvisno od učiteljev, od njihove etične in strokovne drže, od njihovega zavedanja, da biti narodnostni učitelj ni le služba, ampak poslanstvo.

Ker so pred nami počitnice, vsem, učencem in učiteljem, želim obilo sončnih in veselih dni, saj nas v novem šolskem letu čakajo novi izzivi. A če verjamemo vase, smo odgovorni in dosledni, nam bo uspelo... Nam bo uspelo? ... Bo Državna slovenska samouprava premogla kaj odločnosti, doslednosti in vztrajnosti?? Bodo velike besede postale vsaj majčkena dejanja???