Hladno vetroven današnji monoštrski popoldan mi je polepšal pogovor z mladim Porabcem, ki je iztekajoče se šolsko leto preživel na celoletni (jesenski in spomladanski) šoli slovenskega jezika v Ljubljani, pred tem pa je končal monoštrsko gimnazijo. Seveda me je zanimalo, kako mu kaj gre slovenščina in kaj sam meni, koliko se je naučil. Kar veliko, z mnogo zanimanja in pozitivne motivacije.
Lepo je bilo v Ljubljani, posebej na urah v šoli, malo sem razočaran glede končnega izpita, ker mi je zmanjkalo časa, mi je pripovedoval. Njegova pravilna, tekoča komunikacija v slovenščini me je navdušila. Da se, če hočemo. Samo, je rekel, zdi se mi, da ste v Sloveniji veliki nacionalisti... Res?? sem se čudila. Kako to misliš? Veste, zelo me je prizadelo, ko so mi rekli v dijaškem domu, kjer sem stanoval, čefur, enkrat sem doživel, da mi je nekdo rekel ti, kurba madžarska.... Seveda sem mu na različne načine poskušala razložiti, da verjetno niso mislili tako, da pač niso poučeni, kdo je kdo, in da so, preprosto rečeno, nevzgojeni in primitivni. In - naj si tega preveč ne žene k srcu... Ja, lahko je reči, težje pa sprejemati. Tudi drugi naši nekdanji porabski študenti so tu in tam v Sloveniji doživljali podobne travmatične pripetljaje. Pa ne samo študenti. Pred leti so naši učenci iz Porabja bili skupaj s še nekaj vrstniki iz različnih držav v poletnem taboru v Sloveniji. Ob vrnitvi mi je učiteljica spremljevalka rekla nekako takole: Vi nam razlagate, kako se moramo zavedati, da smo Slovenci, na taboru pa so o nas ves čas govorili "oni Madžari"; ko je med otroki prišlo do nekega nesporazuma, so drugi našim celo rekli "vi, umazani Madžari"... Kako naj se imamo za Slovence, če nam še v Sloveniji rečejo, da smo Madžari?... In sem se globoko zamislila...
Že desetletja organiziramo v različnih krajih po Sloveniji letne seminarje za pedagoške delavce iz porabskih vrtcev in šol. Že nekaj let so ti seminarji 5- do 6-dnevni, vsako leto v drugem kraju, celo damo jim možnost, da sami predlagajo lokacijo seminarja. Zanimanje za taka izobraževanja je med porabskimi slovenskimi učitelji iz leta v leto različno, včasih se nam pridružijo še kakšni študenti, kulturniki, novinarji. (Letos bo naš seminar v začetku julija v Slovenj Gradcu.) Lokalno okolje naše porabske seminariste sprejema zelo različno, lahko rečem, skoraj vedno s simpatijami in naklonjenostjo, sem pa že doživela, da so jih ves čas imeli za Madžare, zaradi česa so "moji" učitelji v večini bili upravičeno prizadeti. Posebej mi je ostalo v spominu nekaj takih negativnih pripetljajev, ko smo bili pred leti na seminarju na Bledu. Ob prihodu v hotel me je receptor ponosno seznanil z "dodatno ponudbo", da se bodo gostje Madžari počutili bolje - imajo natakarja, ki govori madžarsko in jim bo brezplačni prevajalec, tudi na jedilnem listu piše madžarsko in promocijska gradiva jim bodo dali v madžarščini... Pisano sem ga pogledala: Kakšen prevajalec? Saj to so slovenski učitelji iz Porabja na Madžarskem, Porabski Slovenci, kaj ga pa lomite?! - A, a res? Ah, tisti, ki so se z nami dogovarjali, veste tu, naši v Sloveniji, so rekli, da prihajajo Madžari... Verjamem, da gostinci nimajo prav nič z nacionalizmom in še marsikdo v Sloveniji ne. Gre za nerazgledanost, površnost, nekulturnost; hudo je, če so taki ljudje, ki so izobraženi, delujejo na šolskem področju in o sebi mislijo, da obvladajo prav vse... Takrat sem prvič globoko začutila stisko Porabcev ob tem, tako ali tako mlačnem odnosu do slovenske identitete, ki jo nosijo v globinah svojih duš; ja, težko jim je. Ob nezavednem pomadžarjanju doma doživijo še, da jih imajo v matični Sloveniji za Madžare in jim nabavijo celo prevajalca! Res so upravičeno bili užaljeni in razočarani, jaz pa skupaj z njimi.
Veste, mi je rekel danes popoldne moj mladi porabski sogovornik, tudi jaz v osnovni in srednji šoli nisem čutil, da bi imel kaj s Slovenci in slovenščino. Pa me je malo učila mama, potem ko sem prišel v Ljubljano, pa je bilo vse drugače. Danes, ko že dobro govorim tudi slovenščino, pa vem, da je to moj jezik, kot madžarščina... (Fant je iz mešane, slovensko-madžarske družine.) Dvojezičnost kot materinščina, velikokrat poudarjam. Da bi v Porabju bilo še vsaj nekaj takih fantov in deklet, se nam ne bi bilo treba bati za prihodnost slovenstva.
In - za božjo voljo - oni so Slovenci, živeči na Madžarskem! Dajmo, priznajmo in spoštujmo to tudi takrat, ko pridejo v Slovenijo, če že govorimo in pišemo o Sloveniji kot o matični domovini vseh Slovencev...
Ni komentarjev:
Objavite komentar