Kaj Porabci imajo in česa nimajo

Miren porabski večer in moje razmišljanje o tem, kaj naj še pripravim za letni učiteljski seminar, prekine zvonenje telefona. Dober večer, kolegica!... Znanka iz Slovenije je, njeni znanci organizirajo izlet v Porabje. Veš, razlaga, to so izobraženi ljudje, radi bi Porabcem pomagali, vse jih zanima. Smo slišali, da tam, v Porabju, živijo zelo revno. Pa slovenskih knjig nimajo... Oh, bi malo kaj zbrali?...

Hudiča, pa ne že spet...

V slovenskih medijih in med ljudmi, ki kot turisti ali s kakršnimi koli drugimi nameni in cilji v zadnjih letih obiskujejo Porabje, se pojavljajo določeni stereotipi, ki Porabskim Slovencem velikokrat škodujejo ali jih celo žalijo. Vesti o revščini, o revnih otrocih, ki še nikoli niso videli morja, o tem, da Porabci nimajo slovenskih knjig, da tu vlada vsesplošna beda, so čiste laži, rekla bi celo žaljivke. Ker pa bo kmalu dvajset let, odkar sem prišla v Porabje, pa ne le občasno in na prireditve, ampak sem vsakodnevno med porabskimi ljudmi – tu delam in živim – sem ob takem odnosu velikokrat zgrožena; zgrožena nad slovenskimi mediji, ki določene bizarnosti objavljajo, še bolj pa nad tistimi, ki jih v medije lansirajo. Verjamem, da vsi tisti, ki prinašajo v Porabje karkoli, to počnejo z dobrimi nameni, ampak malo več premisleka, intimnosti in tankočutnosti ne bi bilo nikoli odveč.

Kaj Porabci imajo in česa nimajo? Največkrat beremo in poslušamo o strašnem pomanjkanju slovenskih knjig. To preprosto ni res! Jasno, da šolske in vaške knjižnice ne morejo imeti vseh slovenskih knjižnih izdaj, ki jih imajo knjižnice v Sloveniji, imajo pa jih zelo veliko in le kakšnih 10 odstotkov teh naslovov je v uporabi. Desetletja je tekla izmenjava knjižničnega gradiva, nekaj sto naslovov letno, med osrednjima murskosoboško in sombotelsko knjižnico. Tisoče teh knjig je prišlo tudi v porabske knjižnice. Slovensko šolsko ministrstvo prav tako že dve desetletji namenja vsako leto precejšnjo vsoto denarja za nakup strokovne in leposlovne literature, predvsem po izboru porabskih pedagoških delavcev. Dva ponedeljka v mesecu obišče porabske kraje in vse narodnostne inštitucije bibliobus osrednje murskosoboške knjižnice. Porabci si brezplačno lahko izposodijo prav vse knjižno, avdio- in video gradivo, ki je na voljo v bogati soboški knjižnici. Če knjižničarji nimajo pri sebi želenega naslova, ga prinesejo naslednjič. Dostopnost do slovenskih knjig je v Porabju prav taka kot na slovenski strani administrativne meje, zato ni nobenega razloga, da tarnamo o pomanjkanju.

V zadnjem času so nekateri posamezniki in predstavniki političnih ali drugih združenj podarili Porabcem večje število knjig, posebej zanimive in vse zahvale vredne so bile kakšne 3 donacije. Po tehtnem premisleku smo se odločili, da knjige, ki jih še nimamo, obdržimo v slovenski knjižnici v Monoštru, slikanice za otroke razdelimo vrtcem, kjer jih naj vzgojiteljice podarijo otrokom, leposlovje pa smo v veliki meri razdelili posameznikom, ki radi berejo slovenske knjige (vesela sem, da jih v Porabju imamo kar nekaj). Nekaj naslovov pa smo dali tudi šolam.

Velikokrat pa se zgodi, da razni obiskovalci tako na šole kot v slovensko knjižnico prinesejo knjige, ki so sicer v slovenskem jeziku, vsebinsko pa več kot neprimerne. Pred časom sem bila prisotna, ko so obiskovalci iz Slovenije prinesli šoli v dar knjige (spet z obrazložitvijo, da so slišali, da tu ni slovenskih knjig), od katerih bi bilo veliko več koristi, če bi jih dali v recikliranje. Čutila sem, da so obdarovanci bili užaljeni. Upravičeno, saj razne kronike partijskih kongresov izpred trideset in več let let, zborniki x-srečanj, združenj in podobno gradivo spadajo zgolj v arhive ne pa za darila porabskim šolam. Takih in podobnih zgodb poznam kar nekaj, pa ne le s knjigami. Zato dobronamerno svetujem vsem, ki želite Porabcem podariti knjige ali kaj drugega – premislite in se pozanimajte, kaj je primerno in korektno.

Še nekaj besed o drugem, prav tako lažnem stereotipu v zvezi s porabskim vsakdanjikom, namreč o socialnem položaju v Porabju. Zagotavljam vam, da Porabci ne živijo v nič slabšem socialnem položaju kot večina Prekmurcev. Gospodarski položaj Porabja je res težek (to poslušam že 20 let), in se s simpoziji, forumi, domišljijskimi spisi in virtualnimi gospodarskimi sanjarjenji gotovo ne bo rešil. Porabski ljudje so pridni, vztrajni in iznajdljivi, poprimejo za vsako delo, tudi čez mejo, naredijo vse za dobro svojih družin, predvsem otrok. In to jih rešuje, ne pa prej našteto. Matična država Slovenija po svojih zmožnostih in pristojnostih pomaga, za narodnostne šole in vrtce je izrednega pomena pomoč slovenskega šolskega ministrstva (pišem le o tej pomoči, ker jo najbolje poznam). Skoraj vsi porabski šolarji, če se učijo slovensko in če želijo, lahko vidijo in uživajo morje, pozimi smučajo – vsako leto, in to brezplačno, gredo na ekskurzije in v tabore, prav tako brezplačno. Starši se veliko trudijo v skrbi za svoje otroke, ena od porabskih odlik pa je tudi skromnost. Povsem naravno je, da bi skoraj vsak izmed nas želel imeti več, kot ima. Eno so želje, drugo je resničnost. Revščina je relativna. Nekdo se počuti revnega, če nima vile in jahte, drugemu zadostuje skromno bivališče in srečni medsebojni odnosi v njem. Porabska resničnost ni dosti drugačna od npr. prekmurske. Sama imam raje srečne medsebojne odnose, optimizem in vero v vse lepo ter dobro, zato si iskreno želim, da vsi, ki želite Porabcem na kakršen koli način pomagati, to delate tenkočutno in etično, brez medijskih negativizmov in bizarnosti. Kaj Porabci imajo in česa nimajo? Prepričana sem, da imajo mnogo več, kot nimajo. Imajo sebe, svoj porabskoslovenski mali svet, na katerega nimamo pravice lepiti svojih obsedenosti z materialnim in s tem  ustvarjati škodljivih stereotipov. Velikokrat je največja pomoč iskrena pozitivna misel in beseda….

Pridite torej v Porabje z odprtimi srci, dobrimi mislimi in željami ter podarite Porabcem vse to. Hvaležni vam bodo...