Navaden porabski večer

Če sem v svojem prejšnjem premišljevanju ostala nekje sredi večernih in temnonočnih vprašanj, je zdaj pravi čas za poskuse odgovorov. 1. novembra 2012 bo natančno 20 let od začetka mojega službovanja v Porabju. Cela večnost, bi rekla, a če se ozrem nazaj, pravzaprav niti ne. Še vedno sem polna idej, še vedno verjamem, da je slovenski jezik in slovensko identiteto v Porabju mogoče ohranjati. Ampak - - ne jaz. Oni. Porabski Slovenci!! Velikokrat se čudim sama sebi, malo besnim, malo tuhtam, malo se smejim ali preklinjam in kar ne morem verjeti lastni naivnosti. Kot negoden otrok sem, kot nekdo, ki ima tudi po 20. letih še vedno kopico neodgovorjenih vprašanj. Porabski Slovenci so se ohranjali skozi stoletja zaradi svoje zaprtosti, zaradi ruralnega okolja in sorazmerno pasivnega odnosa madžarskih oblasti do njih. Ne zaradi lastne vere v svoj obstoj in ne zaradi želje in prepričanja, da hočejo ostati Slovenci. Preprosto: bili so samo to in nič drugega.

Če se ozrem samo v prejšnje stoletje, ima verjetno veliko zaslug za ohranjanje slovenstva cerkev v Porabju, natančneje nekdanji gornjeseniški župnik Janoš Kuhar, ki je služil slovenskim vernikom več kot pol stoletja. Bil je definitivno zadnji porabski slovenski duhovnik. Števanovski župnik Štefan Toth je bil župnik po milosti božji, gotovo pa ne lastni volji in želji. Nikoli ne bom pozabila številnih najinih pogovorov, pravzaprav mojih provokacij, ki so se običajno končale tako, da me je vljudno odslovil, ker ni imel odgovorov na moja vprašanja. Zanimalo me je, zakaj ne mašuje več slovensko, če vemo, da ima v fari 85 % Slovencev, zakaj nima slovenskega verouka, zakaj raje govori madžarsko kot slovensko... Ja, je mečkal, ker, veste oni Madžari tega nočejo... Kateri Madžari? Tistih 15 %??? Ja... In vi se jim udinjate? Pa -- tudi Slovenci so se že navadili na madžarsko mašo... Res, navadili so se... Vi bi lahko bili junak, le malo več poguma in odločnosti bi potrebovali, sem mu govorila. Ni pomagalo. Le bridko se je nasmihal in vsako leto bil bolj zagrenjen in zapit... Potem je nekega dne odjeknila tragična vest, da je župnik Toth padel (pijan) po stopnicah v župnišču in se ubil... Od takrat v Števanovcih ni več stalnega duhovnika...

Potem je na Gornji Senik za župnika prišel mlad duhovnik, domačin Ferenc Merkli. Vzljubili so ga starejši in mladi verniki, rad se je družil s šolarji in se pogovarjal z njimi - samo madžarsko. Seveda nisem bila tiho. Enkrat, ob neki priložnosti, sem rekla: Kako to, da z mladimi govorite samo madžarsko? Slovenec ste, imate kot duhovnik ugled v fari, saj so ljudje tu zelo verni, vi bi lahko za širjenje slovenske besede med mladimi naredili največ. Skozi zgodovino so bili duhovniki tisti, ki so ohranjali jezik in slovenstvo, pa ne samo v Porabju... Veste, gospa, je rekel, jaz sem tu zato, da širim in urejujem vero in ne zato, da učim jezik. Ta pri mojem delu ni pomemben! Kako ne? Sem ugovarjala. Lahko bi pa, saj imate vpliv. Ni treba učiti, le pogovarjajte se z mladimi slovensko. To ni moje področje in jaz tega ne bom počel... Vse mi je bilo jasno. Še en Martin Čedermac z napako... Preden ga je sombotelski škof premestil v neko madžarsko škofijo, je menda začel postajati Slovenec, a občutno prepozno.

Cerkev je tako v Porabju zatajila na celi črti, čeprav bi lahko storila največ. Zaradi svoje vloge pri ljudeh, ki so ji zaupali in ji še vedno. Bolj kot učiteljem, ki so predstavljali madžarsko oblast, bili so del sistema, ki največkrat ni bil naklonjen ohranjanju slovenstva. A to je že druga zgodba, za kakšen drugi porabski večer....