nedelja, 20. maj 2012

Prisegamo, da ne bomo več sužnji!

Ko je Madžarska doživela t. i. demokratične spremembe in rusko-socialistične vrednote kolektivnega bratstva in enakosti pometla pod preproge, se jim je dogajala, sicer nekaj kasneje, tisočletnica prihoda Madžarov na današnje ozemlje. Spominjam se veličastne proslave v rdečo-belo-zeleni scenografiji v monoštrski gledališki dvorani, kjer so osnovnošolci skoraj tri ure uprizarjali junaške dogodke iz madžarske zgodovine: spektakularen prihod Madžarov in kronanje kralja Štefana pa vse druge velike dogodke slavne zgodovine; ker sem takrat bila z znanjem madžarščine še hudo na začetku, vsega seveda nisem razumela. Občudovala sem lahko le učence, ki so se naučili na pamet za skoraj tri ure programa. In čutila, da mislijo prekleto resno. Potem so se menjavale rdeče in črne vlade na oblasti, vsaka je le spreminjala tisto, kar je ustvarila prejšnja. In danes, po nekaj več kot dvajsetih letih velike demokracije na Madžarskem, imajo spet enopartijski sistem, ena stranka namreč obvladuje dve tretjini parlamenta, vsi drugi so le margina. In ta stranka Madžarom razlaga, kako je pomembno ohranjati enotnost in krvaveti za madžarsko stvar, kako pomembno je ostati Madžar in verjeti v svoj narod in častiti tiste na vrhu, ki bodo izvoljeno ljudstvo popeljali - kam pa????????? Tega še ne vejo.

Ko je moj sin obiskoval vrtec v Monoštru - star je bil tri leta - sva dan pred velikim madžarskim praznikom, 15. marcem, obletnico revolucije 1848, prišla v vrtec kot vsak dan. Ups! Kaj se dogaja? Pred vhodnimi vrati srečava sinovega prijateljčka iz skupine, dve leti starejšega - v beli srajci, temnih hlačah in z ogromno kokardo na prsih. Pogleda mojega sina in zmajuje z glavo: "Samuel, ti nimaš kokarde? Teta Valerija, a ti veš, kateri praznik je jutri?" "Vem", sem rekla, "a nisem vedela, da dan pred praznikom pridete tako oblečeni"... "Seveda pridemo in morala bi vedeti", mi je zabrusil zgovoren petletnik. Mojemu otroku je šlo na jok, zato sva hitro skočila v bližnjo knjigarno - če že bele srajčke in črnih hlač nisva imela na sebi - in kupila še večjo kokardo...

Potem je moj sin začel obiskovati osnovno šolo v Monoštru. S šolskim sistemom na Madžarskem sem sicer zadovoljna, ker je - po mojih izkušnjah - v veliko stvareh boljši od sistema devetletne osnovne šole v Sloveniji. Na Madžarskem  se namreč ve, da se s koncem vrtca začne resno šolsko obdobje, kjer se učenci, šestletniki, opismenijo v prvem razredu do konca prvega polletja, ve se, da sta pomembni oceni vedenje in pridnost, kajti kljub samim peticam iz znanja ne moreš biti "super odličen", če teh dveh nimaš t. i. vzorno. Matematika in še kaj na Madžarskem torej ni igra, ampak resno učenje in delo, kar je prav, učenci pa vedo, kaj se od njih zahteva. Šola je resna zadeva od prvega razreda, in nihče nima travm zaradi tega. V Sloveniji pa se učence in njihove zmožnosti v prvem triletju grdo podcenjuje. Učenci so zmožni več, le dopustiti jim je treba in postaviti kriterije...

Malo sem v svojem razmišljanju krenila drugam, kot sem želela, namreč ob spremljanju vsebine pri pouku madžarščine, natančneje madžarske književnosti v 3. razredu osnovne šole, ki ga sedaj obiskuje moj sin, se včasih globoko zamislim. Učbenik za književnost vsebuje obširno poglavje besedil o slavni madžarski zgodovini, zgodovinskih osebnostih in vse to morajo na koncu učenci 3. razreda obvladati, saj pišejo test; pa se naučiti nekaj pesmi, tudi Narodno pesem Šandorja Petofija - tisto, kjer prisegajo, da Madžari nikoli več ne bodo sužnji... Ko se je sin učil pesem, sem ga vprašala, če razume, kaj se uči; rekel je, da jim je učiteljica povedala, da ni potrebno razumeti, le naučiti se morajo in si zapomniti. In velikokrat ponavljati... Ja, zaradi te in podobnih pesmi od vrtca dalje bodo Madžari ostali vedno zavedni Madžari. Hudo zavedni. Brezumno vdani svojim firerjem, vdani v usodo, zamegljeno, brez perspektive, a zavedni. Fatalizem brez primere! A jih globoko spoštujem, ker zmorejo...

In vse to se od davna učijo in prisegajo tudi slovenski učenci na Madžarskem. Madžarščina kot državni jezik se namreč tudi v narodnostni slovenski šoli poučuje kot prvi jezik, takorekoč materinščina, po popolnoma enakem programu kot v popolnoma madžarskih šolah. Kako se torej naj tako indoktriniran recimo slovenski učitelj v porabski narodnostni šoli znajde v vseh teh zgodbah? Kdo in kaj je lahko on? Slavni Madžar ali neslavni Slovenec???

Ni komentarjev:

Objavite komentar