Vloga porabskih slovenskih učiteljev pri ohranjanju slovenščine

S strokovnim in etičnim profilom učitelja v narodnostni šoli je najtesneje povezana kvaliteta pouka manjšinske materinščine kot tudi narodnostna naravnanost učno-vzgojnih vsebin. Slednja je v porabskih šolah prisotna minimalno in še to le zadnjih nekaj let, samo v okviru pouka slovenščine.

Narodnostna šola bi lahko bila najvplivnejša institucija načrtovanja jezika in narodnostne identitete. Poučevanje manjšinskega jezika v šoli je vedno tudi načrtovanje rabe jezika in načrtovanje jezikovnih navad in prav spremembe v jezikovnih navadah vodijo praviloma v spremembo odnosa, ki ga imajo ljudje do jezika. Vse to pa je najtesneje povezano z učitelji v narodnostni šoli. Slovenščino v porabskih šolah obvladajo v večini le učitelji slovenskega jezika, za katere pa prav tako ni nujno, da je njihova materinščina slovenščina in da je njihovo znanje zadovoljivo (da o odnosu do manjšinskega jezika sploh ne govorimo). Šole pri zaposlovanju učiteljev upoštevajo le diplomo, ne glede na dejansko znanje jezika. Vsi učitelji, ki poučujejo slovenščino v porabskih šolah, so izobraževanje končali na Madžarskem; srednje šole so obiskovali največ v Sombotelu, kjer se slovenščina ne poučuje, nekaj jih je končalo monoštrsko gimnazijo v času, ko se tam še ni poučevala slovenščina. Po končani srednji šoli so se vpisali na Visoko učiteljsko šolo v Sombotel, in sicer na dvopredmetni študij, največ slovenščina v povezavi z razrednim poukom (imamo še kombinacije slovenščina in informatika ali tuji jezik ali zgodovina itd.). Nekaj učiteljev razrednega pouka in vzgojiteljic je končalo študij slovenskega jezika ob delu. Velikokrat se javno opozarja, da je katedra za slovenski jezik v Sombotelu premalo slovenska, da bi lahko vzgojila jezikovno kompetentne in lojalne narodnostne učitelje. Ta trditev drži vedno bolj, saj njihov program študija ne ustreza potrebam pouka slovenskega jezika v porabskih narodnostnih šolah. Pouk o jeziku in učenje književnih obdobij ter avtorjev ne more oblikovati učiteljevega profila, primernega za poučevanje slovenščine v porabski šoli. Učni načrt za pouk manjšinskega jezika namreč zahteva komunikacijski pristop k poučevanju, zaradi okoliščin, ki zaznamujejo porabsko stvarnost (otroci prihajajo v šolo brez kakršnega koli predznanja slovenščine), pa se le-ta mora poučevati po prilagojenih metodah začetnega pouka jezika. Tem zahtevam pa se sombotelski diplomanti, že zaradi nezadostnega osnovnega jezikovnega znanja, težko prilagajajo. Možnost študija slovenščine imajo porabski študentje tudi na slovenskih univerzah; za tak študij se vsako leto odločita eden do dva kandidata, vendar se porabski študentje po končanem študiju ne vrnejo v Porabje, vsaj ne v šolo; poiščejo si zaposlitve v Sloveniji ali na Madžarskem v prevajalski, novinarski in drugih sorodnih strokah.

Stalna strokovna spopolnjevanja za porabske učitelje organiziramo v Sloveniji ali iz Slovenije; madžarski šolski sistem jim ta izobraževanja tudi uradno priznava. Strokovna pomoč in svetovanje učiteljem, ki ju izvajam s strani slovenskega šolskega ministrstva imenovana svetovalka iz Slovenije, pa sta prisotna skozi vse šolsko leto.

Drugi, a po moji presoji in izkušnjah najpomembnejši problem v zvezi s porabskimi slovenskimi učitelji je, poleg nezadovoljive jezikovne kompetence, njihova jezikovna in narodnostna nelojalnost. Učitelji slovenščine, po narodnosti Slovenci, v medsebojni komunikaciji v večini uporabljajo madžarščino, tudi v vsakodnevnih pogovorih, lastnih otrok niso naučili slovenske materinščine (tudi v primerih, ko je njihov zakonski partner Slovenec) in tudi s slovenskimi učenci v šoli izven pouka slovenščine komunicirajo pretežno le v madžarščini. Vse te predpostavke mi je potrdila kratka anketa med učitelji in vzgojiteljicami, ki sem jo izvedla pred tremi leti v sklopu strokovnega spopolnjevanja pedagoških delavcev.

 Anketni vprašalnik

Vprašalnik z enim osrednjim vprašanjem in 20 podvprašanji je izpolnilo 20 porabskih pedagoških delavcev, 15 učiteljev slovenščine in še kakšnega predmeta in 5 vzgojiteljic, ki so prav tako diplomirale iz slovenskega jezika. To so vsi porabski pedagogi, ki v kakršnem koli kontekstu poučujejo slovensko manjšinsko materinščino. Vsi so tudi po narodnosti Slovenci, 14 jih živi v narodnostno mešani zakonski/zunajzakonski skupnosti s partnerjem Madžarom, 6 jih ima partnerja Slovenca. Osrednje vprašanje se je glasilo: V katerem jeziku se pogovarjate s/z:, nakar je bilo naštetih 20 možnosti: svojim možem/ženo/partnerjem; svojimi otroki; mamo – očetom; drugimi sorodniki; mlajšimi sosedi; starejšimi sosedi; župnikom; sodelavci Slovenci; ravnateljem/ravnateljico; starši učencev v šoli; starši učencev izven šole; učenci pri pouku; učenci v odmorih; učenci izven šole; učenci na prireditvah; učenci na izletih, v taborih; županom svoje vasi; predsednikom Zveze Slovencev; sekretarko Zveze Slovencev in predsednikom Državne slovenske samouprave. Vsaka možnost je ponujala 3 odgovore, obkrožili so lahko po enega, in sicer: slovenskem, madžarskem, obeh jezikih. Ko smo se pogovarjali o 3. možnosti – v obeh jezikih – so menili, da je vsekakor v prednosti madžarščina, nikoli slovenščina – le-ta je bolj izjema kot pravilo.

Analiza odgovorov anketirancev je popolnoma potrdila moje dosedanje vedenje o govornih navadah porabskih slovenskih učiteljev, rezultati so še bolj pesimistični, kot sem pričakovala.

Porabski Slovenci, tudi učitelji, se v zakonu z madžarskim partnerjem popolnoma jezikovno prilagodijo le-temu; vseh 14 učiteljev, ki ima partnerje Madžare, z njimi komunicira le v madžarščini, saj v Porabju ni v navadi, da bi se Madžari vsaj delno jezikovno prilagajali slovenskim partnerjem. Le eden anketiranec se s partnerjem pogovarja samo slovensko, 5 (tistih, ki imajo partnerje Slovence) pa v obeh jezikih. Logične posledice prikazane komunikacije v partnerskih zvezah porabskih učiteljev so te, da niti eden s svojimi otroki ne govori slovensko, 11 vprašanih komunicira samo madžarsko, 9 anketirancev v obeh jezikih. Slovenska komunikacija pa je v največji meri prisotna še v govorni interakciji med anketiranci in njihovimi starši: 13 se jih s starši pogovarja samo slovensko, eden samo madžarsko in 6 v obeh jezikih. Starejšim generacijam Porabcev je slovenščina še vedno prvi jezik, številni madžarščino obvladajo le pasivno. Drugače je pri vprašanju izbire jezika v komunikaciji z drugimi sorodniki (tu so mišljeni vsi sorodniki, ne glede na sorodstveno razmerje – seveda brez lastnih otrok in staršev – in ne glede na starost): le dva anketiranca se z njimi pogovarjata samo slovensko, 6 samo madžarsko in 12 v obeh jezikih. Že v intimnem družinskem okolju porabskih slovenskih učiteljev je madžarščina prevladujoč jezik komunikacije. Res je, da jih kar 70 % živi v jezikovno in narodnostno mešanem zakonu, a tudi iz izkušenj vem, da je to idealno okolje za uravnoteženo dvojezičnost pri otrocih, t. i. dvojezičnost kot materinščino. A zgolj od partnerjev, njunih jezikovnih izbir, odnosa do lastne materinščine, vzajemnega spoštovanja obeh jezikov in kultur ter odločitve, da se otroku posreduje možnost učenja obeh jezikov, je odvisno, ali bo otrok v družinskem okolju dobil dovolj pozitivnih spodbud za enakopraven odnos do obeh jezikov svojih staršev in se jih tudi učil. Porabski slovenski učitelji žal niso zgled za takšno delovanje.

Tudi izbira jezika komunikacije s sosedi je dejavnik, ki nam pove marsikaj o odnosu med anketiranci in najbližjim okoljem, o jezikovni izbiri enih in drugih. Pomenljive so razlike v izbiri jezika komunikacije z mlajšimi in starejšimi sosedi.  Z mlajšimi sosedi se niti eden anketiranec ne pogovarja samo slovensko, kar 18, torej 90 %, se jih pogovarja samo madžarsko in le 2 v obeh jezikih. Slika pa se spremeni ob podvprašanju v zvezi z izbiro jezika v pogovoru s starejšimi sosedi: 9 anketirancev, skoraj polovica (45 %) se pogovarja samo slovensko, 5 samo madžarsko in 6 v obeh jezikih. Sklepamo lahko, da je v vaškem okolju prisotnost slovenščine kot jezika komunikacije v soseski še veliko močnejša kot v mestnem in primestnem okolju.

Slovenščino so pri Porabskih Slovencih skozi stoletja ohranjali zavedni porabski duhovniki; v času moje ankete je v Porabju bil duhovnik Slovenec, ki je poudarjal, da njegova naloga ni ohranjanje slovenstva, ampak utrjevanje vere, ne glede na jezik. Cerkev torej ne opravlja več narodnoprebujevalne vloge, kar je vidno tudi iz odgovorov naših anketirancev; gotovo pa bi bila uspešnejša od šole ali narodnostnih organizacij. (Moramo pojasniti, da 6 anketirancev živi na območju monoštrske župnije, kjer ni slovenskega duhovnika, ampak madžarski, zato je logično, da z njim komunicirajo samo v madžarščini.) Le 3 vprašani so se z župnikom pogovarjali samo slovensko, 8 samo madžarsko (torej 2 anketiranca tudi s slovenskim župnikom) in 9 v obeh jezikih.

Najobsežnejši sklop, 9 podvprašanj, se je nanašal na delovno okolje slovenskih učiteljev in vzgojiteljic. Zanimale so me jezikovne izbire na področju, kjer bi le-ti morali biti nosilci jezikovnega obstoja, razvoja in ohranjanja, saj sem prepričana, da je biti učitelj narodnostne materinščine in učence popeljati zgodaj v svet drugega jezika v prvi vrsti posebno poslanstvo. Porabski učitelji pa, sodeč po odgovorih, ne mislijo tako, saj so jih desetletja prepričevali, da je zanje in za njihove otroke, tudi učence v šoli, najpomembneje, da se dobro naučijo madžarsko, saj je zgodnje učenje dveh jezikov ovira za otrokov jezikovni razvoj. Še danes so Porabci skeptični, če jim omeniš zgodnje učenje več jezikov. Le polovica, torej 10, se jih s sodelavci Slovenci pogovarja samo slovensko, eden samo madžarsko, 9 pa v obeh jezikih. Z ravnateljem/ravnateljico (3 ravnatelji so v času ankete bili Slovenci, 3 Madžari – na teh ustanovah je 9 anketirancev) se le 2 anketiranca pogovarjata samo slovensko, 14 samo madžarsko in 4 v obeh jezikih. Niti eden anketiranec se s starši svojih učencev, ko pridejo v šolo, ne pogovarja slovensko, 11 se jih pogovarja samo madžarsko in 9 v obeh jezikih. Malo drugače je, ko se učitelji srečajo z istimi starši izven šole: še vedno med njimi ni samo slovenske komunikacije, 10 se jih pogovarja samo v madžarščini in 10 v obeh jezikih. Ker so v anketo bili zajeti pedagoški delavci, ki poučujejo slovenščino ali vodijo kakšno slovensko oziroma dvojezično dejavnost, bi pričakovali pri vprašanjih v zvezi z jezikovno izbiro v komunikaciji z učenci drugačne odgovore. Toda: le 2 anketiranca z učenci pri pouku govorita samo slovensko, 8 samo madžarsko, 10 pa v obeh jezikih. V odmorih se z učenci niti eden ne pogovarja samo slovensko, 7 jih uporablja samo madžarščino, 13 pa oba jezika. Še slabše je, ko se anketiranci srečajo s svojimi učenci izven šole: niti eden ne govori z njimi samo slovensko, kar 12 jih uporablja samo madžarščino in le 8 oba jezika. Tudi na prireditvah nobeden anketiranec ne govori z učenci samo slovensko, 8 jih uporablja samo madžarščino, 12 pa oba jezika. Komunikacija v prid večje prisotnosti slovenščine pa obstaja, ko so anketiranci z učenci na izletih in v taborih, predvsem v Sloveniji. Sicer še vedno nobeden anketiranec ne komunicira samo slovensko, le 4 uporabljajo samo madžarščino in kar 16 oba jezika. Naravna priložnost za rabo slovenščine je torej odločilna, saj je v domačem porabskem okolju premalo spodbud, da bi narodnostno materinščino čutili kot jezik lastne govorne izbire.

Zadnji sklop podvprašanj se je nanašal na jezikovno izbiro vprašanih v interakciji s predstavniki »oblasti«. Z županom svojega kraja nihče ne komunicira samo slovensko, kar 17 jih uporablja samo madžarščino in le 3 oba jezika. Zaključna 3 podvprašanja so se nanašala na izbiro jezika v komunikaciji z najvišjimi predstavniki slovenskih organizacij v Porabju. Pričakovali bi, da se slovenski učitelji s svojimi političnimi predstavniki pogovarjajo samo slovensko, kar bi bilo naravno in lojalno do poslanstva, ki ga oboji opravljajo. Pa ni čisto tako: s predsednikom Zveze Slovencev se le 9 vprašanih pogovarja samo slovensko, eden celo samo madžarsko, 10 jih uporablja oba jezika. Največ, kar 16 vprašanih, se pogovarja samo slovensko s sekretarko Zveze Slovencev, niti eden z njo ne govori samo madžarsko, 4 pa v obeh jezikih. S predsednikom druge krovne organizacije, Državne slovenske samouprave, komunicira samo slovensko 11 vprašanih, samo madžarsko 2 in v obeh jezikih 7 anketirancev.

Odgovori v anketi so opozorili na ključne probleme porabske šole, ki se jih javno premalo izpostavlja in nanje opozarja. Slovenski učitelji, vzgojeni v duhu madžarskega patriotizma (ali celo nacionalizma – tudi o tem bom še pisala), pač ne morejo učencem privzgajati slovenskih govornih navad in narodnostnih vrednot, saj jih v večini sami nimajo. Zato šola, kakršna je v Porabju danes, s svojim sistemom, predvsem pa izvajalci narodnostnih vsebin, slovenskimi učitelji, žal, ne more zadovoljivo razviti sociolingvistične zmožnosti svojih učencev, natančneje, ne more jih naučiti, v katerih govornih položajih in okoliščinah naj govorijo slovenski jezik, ne more jim uzavestiti pravil kodne izbire. Učenci za to nimajo zgledov niti pri svojih slovenskih učiteljih. Narodnostna šola v Porabju se s takimi in podobnimi vprašanji praktično ne ukvarja, pa bi se nujno morala, če v bodoče želi upravičiti svoj obstoj in delovanje.

Ps.: Tudi če bi anketo izvedla danes, stanje ne bi bilo bistveno drugačno, čeprav se situacija v narodnostnih šolah precej spreminja. Prihaja čas, ko se učitelji začenjajo zavedati, da je zanje osebno, za učence in šole v celoti usodno pomembno, da so šole dvojezične, da se slovenščina uči in nauči, govorne navade v zbornicah in na šolskih dvoriščih pa bomo začeli spreminjati, ko bo na porabskih šolah prisotnih vsakodnevno več učiteljev s slovenske strani. To je vizija, ki morda zveni precej naivno, a je le z njeno uresničitvijo možnost za obstoj slovenščine v Porabju na dolgi rok realna.