Pred volitvami na Madžarskem, ko je z veliko večino zmagala stranka Fidesz sedanjega premierja Viktorja Orbana, se je močno okrepila skrajno desna stranka Jobbik, prišla je kar z nekaj poslanci v državni parlament, in čeprav je nekako vzniknila iz Fidesza, jo je le-ta kot možno koalicijsko partnerico zavrnil, ker je postala nevarna. Stranka je proti tujcem v državi, za čisto madžarstvo, predvsem pa proti Romom, ki so na Madžarskem najmočnejša narodna skupnost. Z njimi je obračunavala tudi fizično, vse v imenu silne ljubezni do domovine, do zgodovinskih madžarskih vrednot in svetosti naroda. Po preprosti definiciji patriotizma najčistejša ljubezen do domovine... Z napakco - na račun drugih, nemočnih... Javnost jih je sprva videla kot patriote, danes jih imajo za nacionaliste, a oni še vedno v imenu ljubezni do domovine propagirajo svoje ideje, delajo enake stvari kot na začetku, morda le še bolj zavzeto... Kje je meja med nacionalizmom in patriotizmom? Kakšna je? Verjetno zelo tanka in tu in tam nezaznavna kot tista med norostjo in genialnostjo.
Ko sem sama pred skoraj tremi desetletji z desnega brega Mure prišla službovat in živet v Lendavo, nisem imela pojma, kaj je sobivanje manjšinskega in večinskega naroda. Imela sem osnovne informacije o dvojezičnosti in bila zavzeta srednješolska profesorica slovenščine. Madžarsko nisem razumela niti besede, pa sem na začetku želela, da se naučim. Šla sem dvakrat na poletno šolo madžarskega jezika v Debrecen, a profesionalna jezikoslovska deformacija, namreč da moram vse analizirati, primerjati, iskati jezikovne vzporednice, me je povsem demotivirala za učenje madžarščine. Prvič sem nekako dojela sistem, kako se učiti, drugič sem se nekaj malega naučila, a v Lendavi nisem madžarsko spregovorila nikoli. Nekoč sem v neki družbi nekaj rekla, pa so se le nasmejali, joj, joj, kako grozno si to povedala. Madžarsko pa res ne boš znala nikoli!... Poznala sem veliko preprostih, dobrih ljudi, ki so bili pripadniki madžarske manjšine, ker so tako čutili. Tudi lastne otroke so učili madžarsko, ker se jim je to zdelo naravno in najbolj samo po sebi umevno. In se niso spraševali o koristih tega početja. Poznala pa sem tudi nekaj poklicnih manjšincev, ki so to bili zaradi svojih položajev. Tega pa že takrat nisem razumela. In poznala sem Slovence, ki so bili apriori proti, da bi njihovi otroci obiskovali dvojezično šolo in se nekaj malega naučili madžarsko... Seveda pa je madžarščina bila prisotna vsepovsod, njena javna raba ni bila nikoli ogrožena. Teritorialni princip dvojezičnosti je predvideval - vsaj teoretično - dvojezičnost za vse prebivalce območja. Po slovenski osamosvojitvi in novi ustavi, ki je predvidela tudi narodnostnega poslanca v slovenskem državnem zboru, pa se je zgodilo kar nekaj zadev, ki mi niso bile preveč všeč, če se izrazim najmileje. Izrazila sem javno nestrinjanje z nekaterimi zakonskimi predpisi, ki so se nanašali na vse prebivalce dvojezičnega območja (obvezno znanje obeh jezikov pri vseh zaposlitvah v šolstvu, zdravstvu, upravi, trgovini, pošti, banki... dvojezični dokumenti - nekateri v polomljeni madžarščini). Grdo sem se udarila v številnih polemikah z bivšo narodnostno poslanko, eden od funkcionarjev narodnostne skupnosti pa je leta 1994 izjavil tudi naslednje: "Madžarov je malo, zato moramo biti agresivni, moramo se boriti do konca!... Asimilacija Madžarov je velika; zato so potrebna dosledna izvajanja predpisov o dvojezičnih dokumentih za vse prebivalce narodnostno mešanega območja Prekmurja, kajti v nasprotnem primeru je ogrožen naš obstoj!"... Halo?? A me bodo zato, ker moram po zakonu imeti dvojezični dokument, kar šteli med Madžare??? Take in podobne izjave pa so bile kaplja čez rob moje sobivanjske potrpežljivosti. Ker sem vse take kaplje in hudournike javno zlivala čez robove, sem dobila etiketo grozne slovenske nacionalistke. Kaj je že nacionalizem? Ja, nekaj grdega, negativnega, povzdigovanje svojega in zaničevanje drugega naroda, piše v slovarju.
Ah, jaz nisem počela tega. Nikogar nisem povzdigovala, še manj koga zaničevala. In ko se je bivša madžarska poslanka skoraj pridušala, da manjšinci pa res ne morejo biti nacionalisti, po izkušnjah so to lahko le večinci, pa za lendavsko sceno nikoli nisem bila prepričana, da bi držalo. Še danes vem, da sem imela prav, le da so se z leti ostrine na obeh straneh obrusile... Marsikaj sem se iz teh izkušenj naučila, marsikaj sprejela in začela razumeti in vzela za popotnico na drugo stran Srebrnega brega, v Porabje; tja, kjer se "moji Slovenci" niso mogli boriti zase, za svoje pravice, ker se niso imeli s kom... Pa bi jim tako privoščila vsaj malček svojega slovenskega patriotizma... A ga niso premogli... Ker so jih že v osnovni šoli zavzeto poučevali madžarsko o slavni madžarski zgodovini v 1. osebi množine, ker so v učbeniku zemljepisa za 7. razred osnovne šole še leta 1997 brali o Jugoslaviji in Sloveniji kot eni izmed njenih republik... Veliko let sem potrebovala, da sem jih uspela vsaj malo uzavestiti. Namreč da niso Madžari z napako, ampak Slovenci z dodano vrednostjo...
Ker sem uradno še vedno meščanka Lendave, se me veliko stvari tiče in ne tiče. So take, ki me motijo, recimo moja okrnjena volilna pravica - o tem pa drugič.
In ne samo o tem; tudi o ljubezni kot zanesljivi motivaciji za učenje madžarščine in sprejemanje ter življenje večjezičnosti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar