Vsezamejsko srečanje učiteljev v Pliberku

Pretekli vikend (10.-12. maja) je potekalo t. i. Vsezamejsko srečanje učiteljev v Pliberku na avstrijskem Koroškem. Bilo je že četrto po vrsti, saj je pobudo za prvo, na OŠ Cirila Kosmača v Piranu dala Alenka Kovšca, dolgoletna ravnateljica šole, bivša državna sekretarka na MŠŠ, in sedaj direktorica slovenskih CŠOD. Prvi dve srečanji sta se - takrat še v skromni sestavi, a z veliko entuziazma in volje, odvijali na piranski šoli, tretje je bilo lani v Monoštru. Tam smo postavili nove okvirje in ugotovili, da so taka srečanja, kjer smo skupaj predstavniki šolskega ministrstva, svetovalke Zavoda RS za šolstvo za zamejsko področje, Veronika, Andreja in jaz, in slovenski učitelji iz Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške, pa učitelji iz Primorske, pravzaprav edinstvena. Koliko različnih mnenj in izkušenj, in koliko novih strokovnih izmenjav, pa prijateljstev in medsebojnega sodelovanja!

Letošnje srečanje so torej organizirali in brilijantno izpeljali naši prijatelji s Koroške. V lepem vzdušju smo se prvi dan spoznavali ali le veselili ponovnih srečanj. Naslednji dan smo šli na šole. Odločila sem se za obisk ljudske dvojezične šole v Pliberku, ker sem želela njihovo dvojezičnost spoznati čisto od blizu. Hodili smo od razreda do razreda in opazovali, kako potekajo dvojezične dejavnosti na šoli. Bila sem očarana. Toliko srčnosti in predanosti delu, toliko pozitivne energije veje iz nasmejanih učiteljev in ravnateljice. Tudi učenci so bili prisrčni in nam želeli pokazati čim več znanja iz slovenskega jezika.

Potem smo ob kavi poklepetali z ravnateljico, ki nam je predstavila osnovne podatke: na šoli je 93 učencev (1.-4. razred), več kot polovica jih je vpisanih k dvojezičnemu pouku, pa ne samo učenci slovenskega porekla. V enem izmed razredov smo naleteli na prav zanimivo narodnostno sestavo (Bosna, Srbija, Romunija, Tajska...), a vsi učenci so vpisani k dvojezičnemu pouku. V predstavitvi dvojezičnega šolstva na Koroškem smo izvedeli, da je k dvojezičnemu pouku v tekočem šolskem letu vpisanih na ljudskih šolah 2141 učencev, to je skoraj polovica vseh učencev na šolah, ki so na območju veljavnosti manjšinskega šolskega zakona. Seveda pa problem z vpisom k slovenskemu jeziku nastane potem, ko ti učenci po štirih letih zapustijo ljudsko šolo in se vpišejo na t. i. glavne šole (v Sloveniji to ustreza recimo 5.-8. razredu osnovne šole). V teh šolah ni več dvojezičnega pouka, ampak samo še slovenščina kot predmet, h kateremu je v tekočem šolskem letu vpisanih le 358 učencev (vseh učencev v teh šolah je 3819), torej manj kot 10 %. Ob tem podatku me je kar streslo. Toliko prizadevanj dvojezičnih učiteljev, toliko truda in srčnosti v ljudskih šolah, potem pa ostane za naprej le peščica učencev!! Res škoda. V Porabju - kakorkoli že vse poteka - je kontinuiteta narodnostnega pouka kljub vsemu zagotovljena vsaj do konca osnovne šole, torej 8. razreda. V nekem smislu smo na boljšem, česar pa velikokrat ne znamo ceniti. Mogoče še ne znamo. Pliberška izkušnja mi je dala misliti in verjamem, da bi Slovenci na Koroškem želeli več.

Del vsezamejskega učiteljskega srečanja je bil namenjen gledališko-glasbenim pedagoškim delavnicam, ki so prav tako bile odlične. Ob koncu smo si dali obljube, da moramo taka srečanja nadaljevati, saj so edina in edinstvena priložnost srečevanja narodnostnih učiteljev iz zamejstva in matične Slovenije. Koroški organizatorji so se izredno potrudili, hvala jim za te dneve.

Iz Porabja sta bili z mano učiteljici Erika in Ibolya, ki sta bili prav tako navdušeni nad novimi znanji, spoznanji in znanstvi. Gotovo bo zamejska pedagoška prizadevanja za ohranjanje slovenskega jezika in identitete morala še naprej aktivno podpirati in spodbujati matična država Slovenija. Velikokrat smo v zamejstvu - kljub neizmernemu trudu - premalo podprti in razumljeni...