So mladi v Porabju Slovenci tudi zunaj šole?

Pred časom sem imela na neki konferenci priložnost spregovoriti o tem, kako je z odnosom mladih v Porabju do učenja, rabe in ohranjanja slovenskega jezika. Svoje misli in ugotovitve želim deliti z vami...

JEZIK – KAZALEC IN SIMBOL ETNIČNE PRIPADNOSTI

 

Svoj prispevek sem naslovila z retoričnim vprašanjem, s katerim želim opozoriti na problematiko, ki ji tako slovenski organizaciji v Porabju kot manjšinina športna in kulturna društva posvečajo mnogo premalo pozornosti; mladi se s slovenskim jezikom in posredno tudi s slovensko identiteto sistematično srečujejo le v narodnostni šoli in pri dejavnostih, ki jih vodijo mentorji iz Slovenije. Kaj pa prisotnost zavesti slovenske identitete znotraj manjšinske skupnosti, pri mlajši in najmlajši generaciji Porabskih Slovencev?

Jezikovna politika domicilne madžarske države je skozi stoletja načrtovala le počasno izginotje manjšinskih jezikov, z njim pa popolno jezikovno-kulturno integracijo svojih nemadžarsko govorečih državljanov. Ker Porabski Slovenci niso nikoli živeli v nobeni državni tvorbi z ostalim slovenskim narodnim telesom, razen s prekmurskimi Slovenci do razpada avstro-ogrske monarhije, se je njihov jezik razvijal samosvoje, prav tako narodna zavest, ki je posebej po t. i. demokratičnih spremembah na Madžarskem na razpotju. Tu se dotaknemo problema etnične identifikacije posameznika in skupnosti.

Izhajamo iz spoznanja, da jezik ni samo simbol etnične identitete, ampak je tudi pogoj zanjo in zato tudi pogoj za obstoj manjšine, kot je pred leti zapisala kolegica sociolingvistka, ki jo še vedno zelo cenim, dr. Majda Kaučič Baša. S pojmovanjem jezika kot glavnega kazalca etnične pripadnosti ostajamo v okviru tradicionalnega koncepta etničnosti; ker nam etničnost ne pomeni več statične, nespremenljive lastnosti, ampak dinamično kategorijo, ki se v odvisnosti od jezika spreminja, pa tradicionalni koncept etničnosti presegamo. Za manjšinsko skupnost, kot je slovenska v Porabju, je izpostavljanje jezika kot poglavitnega kazalca etnične pripadnosti in s tem ostajanje v okviru tradicionalnega koncepta etničnosti edino sprejemljivo, saj se domicilna država celo z določili v manjšinskem zakonu distancira od sodelovanja pri ohranjanju in razvijanju manjšinskega jezika in le-to opredeljuje kot notranji manjšinski problem; njena vloga je le logistična podpora, a še ta je izjemno skromna, in ne pokriva niti minimalnih potreb manjšine. Raziskave jezikovnega položaja v Porabju, ki jih je opravljal Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, so pokazale, da so anketiranci vlogo jezika pri opredeljevanju za narodnostno pripadnost postavili najviše. Po mnenju vprašanih je etnična pripadnost najbolj neposredno povezana z jezikom; močno je torej poudarjen pripisani vidik identitete; glede na porabsko jezikovno stvarnost pa je mogoče predvideti, da gredo premiki v etnični identiteti vzporedno z opuščanjem slovenskega jezika. Vsekakor pa bomo razpravljali v okviru tradicionalnega koncepta etničnosti in postavili jezik kot poglavitni kazalec in simbol etnične pripadnosti. Za majhno manjšinsko skupnost, sicer jezikovni polotok, ki je še vedno premalo, tako jezikovno-kulturno kot gospodarsko, povezan z matico, je to edino sprejemljivo.

Od vseh sestavin etničnosti je po tradiciji pripisan največji pomen jeziku, in sicer iz več razlogov. Ne gre le za splošno vlogo jezika kot temeljnega sredstva komunikacije in nosilca kohezije, brez katerega etnična skupina ne bi mogla obstajati, ampak še več, gre za pooblaščeni status vsakega posameznega jezika kot simbola avtentičnosti in kontinuitete danega kolektiva.

Vprašanje slovenščine kot materinščine v klasičnem pomenu besede si že nekaj časa zastavljamo tudi v Porabju. Kot nesporno lahko postavimo dejstvo, da je naravni, organski, avtohtoni, z okoljem zrasli jezik v Porabju narečna slovenščina. Le-to govorijo, berejo in pišejo srednje ter starejše generacije Porabskih Slovencev, zanje predstavlja materinščino v klasičnem, individualnem smislu, neločljiv in najpomembnejši del njihove slovenske identitete. Razmere pa so povsem drugačne, ko v razmišljanje o slovenščini kot materinščini vključimo še mlade in najmlajše generacije, predvsem šoloobvezne otroke. Podatki šol že vrsto let (malo več kot dve desetletji) kažejo drastično upadanje števila otrok iz slovenskih ali mešanih madžarsko-slovenskih družin z znanjem slovenskega jezika, torej slovenske materinščine. Kronološko prvi, po najnovejših podatkih tudi edini jezik, ki ga slovenski otroci obvladajo ob vstopu v šolo (nad 90 % otrok iz slovenskih in mešanih družin), je madžarščina. V vrtcih pridobijo skromen slovenski besedni zaklad in nekaj osnovnih komunikacijskih vzorcev, medtem ko je v družinah slovensko skoraj v celoti nadomestilo madžarsko sporazumevanje. Kako torej v danih okoliščinah poimenovati slovenščino? Kot materinščino v širšem, skupnostnem smislu, sem jo v porabskem kontekstu poimenovala materinščina staršev in starih staršev. Poimenovanje odraža v prvi vrsti porabsko šolsko stvarnost, poudarja pomen graditve pozitivnega emotivnega odnosa do slovenščine kot jezika ─ temeljnega sredstva identifikacije manjšinske skupnosti (ne oziraje se na kronološko dimenzijo usvajanja jezikov), obenem pa nagovarja udeležence učno-vzgojnega procesa, učence, učitelje in posredno starše, da se skupaj potrudijo obujati to materinščino v življenje, tako s prizadevnim šolskim učenjem kot s pozitivnimi spodbudami za rabo v okolju. Izkušnje nam kažejo, da otroci, predvsem tisti iz vaškega okolja, ki živijo v bližini starih staršev ali skupaj z njimi, ob vstopu v šolo še delno razumejo porabsko slovensko narečje, in če je dobra spodbuda s strani učitelja, to svoje znanje pri pouku tudi nadgrajujejo. Šola pa bo pri najmlajših lahko uspela le, če bodo za njo in njenimi prizadevanji stali tudi drugi, v prvi vrsti družine, a tudi različni dejavniki družbenega, političnega in gospodarskega življenja.

MLADI IN SLOVENŠČINA IZVEN POUKA

Šola je z vidika jezikovne socializacije najvplivnejši del javnega okolja. Pouka slovenščine kot manjšinskega jezika so v Porabju deležni osnovnošolci in prijavljeni dijaki monoštrske gimnazije ter srednje strokovne šole. Zakaj se dijaki, tudi taki iz neslovenskih družin, odločajo za pouk slovenščine? Anketa je pokazala, da zato, ker menijo, da je za njihovo bodočnost dobro obvladati jezik sosedov, da so dobre možnosti študija v Sloveniji, da bodo mogoče večje možnosti zaposlitve itd. Manjši odstotek dijakov tudi meni, da se je potrebno učiti narodnostno materinščino. Na gimnaziji in strokovni šoli imajo možnost opraviti maturo iz slovenščine na srednjem ali višjem nivoju. Vse več se jih res odloča za študij v Sloveniji.

Kako pa je z mladimi in slovenščino izven šolskih učilnic, kjer je raba slovenščine zelo omejena? Povedano na splošno, mladi in najmlajši Porabski Slovenci za medsebojno komunikacijo v šoli in izven nje uporabljajo izključno madžarski jezik; samo v madžarščini komunicira s starši recimo 95 % mladih, s starimi starši pa približno 90 %. Slovenski družinski komunikaciji torej ostaja 5 oziroma 10 %, kar je zaskrbljujoče. Priložnosti za rabo slovenščine izven učilnic se za učence in dijake ustvarjajo pri različnih zunajšolskih dejavnostih, v poletnih in zimskih taborih in ob sodelovanjih z vrstniki iz Slovenije. Komunikacijske navade porabskih učiteljev (tudi učiteljev slovenskega jezika) so za razvijanje slovenske komunikacijske zmožnosti učencev vse prej kot pozitivne; učiteljem namreč ni v navadi z učenci govoriti slovensko. Mladi so vključeni tudi v kulturne skupine in športna društva, kjer pa je komunikacija med člani tudi pretežno madžarska.

Vrsto let se na narodnostnih šolah v Porabju odvijajo slovenske zunajšolske dejavnosti, ki jih vodijo mentorji iz Slovenije; na gornjeseniški šoli sta to gledališka in folklorna skupina, na števanovski šoli folklorna skupina, na monoštrski gimnaziji pa občasno gledališka skupina. Raba slovenskega jezika pri teh dejavnostih je nujna, saj mentorji govorijo le slovensko. Tako učenci ob zadovoljevanju interesov v zvezi z glasbo, plesom, igro razvijajo tudi slovensko sporazumevalno zmožnost, utrjujejo slovenske govorne navade in se vzgajajo za javno rabo slovenščine. Naloga mentorjev je, poleg strokovnega vodenja določene dejavnosti, tudi slovenska jezikovna vzgoja in privzgajanje pozitivnega odnosa do rabe slovenske materinščine.

V obdobju obveznega šolanja imajo mladi v Porabju tudi zunaj slovenskega jezikovnega pouka številne možnosti za vsaj delno nadomeščanje slovenskega jezikovnega primanjkljaja iz družinskega okolja. Po tem obdobju pa se možnosti manjšajo. Športna društva, kamor je vključenih veliko mladih Slovencev, niso slovenska, zaradi mešane narodnostne strukture članov je občevalni jezik v njih madžarski. Občasno se sicer srečujejo z društvi iz Slovenije, ob takih srečanjih so mladi Porabci pretežno v vlogi prevajalcev.

Veliko mladih Slovencev je vključenih v slovenske kulturne skupine – pevski zbor, folklorne skupine in gledališko družino. Večina teh skupin je, razen gledališke, slovenskih le na deklarativni ravni; pojejo slovenske pesmi, plešejo slovenske plese, jezik komunikacije med člani pa je madžarščina. Za mlade je to slab zgled. Tako ustanovitelji (ki se nekako izgovarjajo, da ne morejo najti ustreznih slovenskih mentorjev, zato najemajo madžarske) kot člani skupin bi se morali zavedati, da slovenski značaj posamezni skupini lahko dajo le spontana raba slovenskega jezika v medsebojni komunikaciji znotraj skupine, dosledno spoštovanje slovenskih govornih navad in pozitiven odnos članov do narodnostnih vrednot, katerega izkazujejo prav z dosledno rabo manjšinskega jezika v medsebojnem sporazumevanju. Kot poglavitni cilj ustanavljanja in delovanja slovenskih skupin se namreč vedno poudarja ohranjanje slovenskega jezika, s tem pa narodnostne identitete Porabskih Slovencev; porabske pesmi in plesi lahko živijo dalje tudi v pesmaricah, na video trakovih in zgoščenkah, Porabski Slovenci pa ne bodo več to, kar so, če bodo opustili svoj jezik in narodnostno pripadnost; zamenjava identitete pri manjšinskih skupnostih skoraj vedno poteka sočasno z zamenjavo jezika. Povedano doslej seveda ne pomeni, da ohranjanje živega slovenskega kulturnega izročila ni pomembno; gotovo je. A na prvem mestu je ohranjanje živega, govorjenega slovenskega jezika, ohranjanje števila govorcev le-tega. Tu pa je najpomembnejše prav prenašanje slovenskih govornih navad na mlade in najmlajše pripadnike manjšine. Kulturne skupine, znotraj njih pa jezikovno lojalni člani, bi lahko bile uspešne posredovalke slovenskih govornih navad. V Porabju, žal, ni dosledno tako.

Pred nekaj leti je bilo ustanovljeno Društvo slovenske mladine. V svoje vrste je povabilo vse mlade Slovence, da bi ob slovenski komunikaciji, ohranjanju narodnostnih vrednot in srečevanju z vrstniki iz matične domovine utrjevali slovensko zavest, spopolnjevali znanje manjšinskega jezika in zadovoljevali druge, skupne interese. Društvo pa nikoli ni polno zaživelo, in tako je propadel še en poskus povezati kot tudi jezikovno in narodnostno krepiti mlade pripadnike manjšine. Kot nekakšen naslednik tega društva pa se danes poskuša uveljavljati Sekcija porabske mladine v okviru Kluba prekmurskih študentov. Želimo jim vse dobro in upajmo, da bodo uspešni.

Zdaj so pričakovanja mnogih usmerjena še na nekaj porabskih študentov, ki marljivo študirajo na slovenskih univerzah; njihova vrnitev po končanem študiju v Porabje, seveda tudi zagotovitev ustreznih delovnih mest zanje (o čemer morata resno že sedaj razmišljati obe narodnostni organizaciji), bi bila prav gotovo izjemno pozitivna za življenje in delovanje slovenske skupnosti, ki bi z mladim slovenskim intelektualnim potencialom, verjamem, lahko veliko stvari oplemenitila ali zastavila na novo.

V Porabju v prvi vrsti manjka ustanova, recimo mladinski kulturni center, v kateri bi mladi in najmlajši pripadniki slovenske manjšine lahko zadovoljevali svoje ustvarjalne potrebe, se spoznavali in družili ter na prijeten način slovensko socializirali. V taki ustanovi naj bi bila raba slovenščine spontana in samoumevna, v njej bi se indirektno učili slovenski jezik in razvijali slovenske govorne navade.

NAMESTO ZAKLJUČKA

Medgeneracijska jezikovna in narodnostna kontinuiteta se v Porabju nevarno trga; slovenski starši so naučili svoje otroke le madžarsko, v slovenskem jeziku vidijo le redki »uporabno perspektivo«. Skupna Evropa prinaša tudi majhni porabski slovenski skupnosti le večje možnosti izbire, odprtosti, bega in rahljanje že tako ohlapnih notranjih vezi. Na gospodarskem področju med Porabjem in Slovenijo se, razen velikih besed politikov, ne dogaja prav nič. Tudi matična Slovenija bi morala storiti veliko več, da bi slovenski jezik kot tudi pripadnost slovenstvu mladim Porabcem postala vrednoti. Toda – biti in ostati Slovenec je tudi intimna izbira vsakega posameznika. Prijazne in pozitivne okoliščine jo lahko zaobrnejo v za narodnostni obstoj ugodno smer.