Počitnice s slovenščino v Piranu

Pravkar sem se vrnila s t. i. jezikovnih počitnic za porabske učence in dijake, ki smo jih že šestič organizirali skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem in OŠ Cirila Kosmača v Piranu. To je osemdnevno aktivno preživljanje počitnic na morju. Porabski učenci, letos jih je bilo 35 in 5 spremljevalcev, bivajo na piranski šoli, ob dopoldnevih se kopajo, plavajo (nekateri se plavati šele učijo) v Fiesi, popoldnevi in večeri pa ponujajo raznolike aktivnosti: ure slovenščine, glasbe, tehnike na počitniški način s piranskimi učitelji, gledališke, plesne in likovne delavnice, ki jih vodijo učiteljice spremljevalke, pa še kakšen izlet v okolico - letos smo bili z ladjo v Kopru. Zadnji večer gledališčniki, pevci in plesalci predstavijo drug drugemu, učiteljem in gostom, kaj so se naučili, komisija pa izbere najlepšo morsko risbo. Vsem učencem podarim školjke, potem poklepetamo ob kakšni pijači z učitelji, učenci pa si pripravijo zaključni ples. To je na kratko program, ki ga leto za letom dopolnjujemo, izboljšujemo, a nisem želela pisati le o tem. Z vami bi rada delila lepe in pozitivne vtise v zvezi z rabo slovenščine na letošnjih jezikovnih počitnicah za porabske šolarje.

Nekaj dni pred odhodom sem se sestala z učitelji spremljevalci. Razen formalnosti in dogovorov o podrobnostih programa smo spregovorili tudi o jeziku komunikacije: "Ne samo predlagam - zahtevam, da je jezik komunikacije med vami in učenci slovenščina. Osnovni cilj jezikovnih počitnic je ta, da govorite z učenci po slovensko, da v slovenskem okolju na sproščen način začutijo, da slovenščina ni le predmet v šoli, ampak ima tudi uporabno vrednost," sem bila zelo direktna. "In tudi od vas, učiteljev, zahtevam, da v tem piranskem tednu komunicirate med seboj samo slovensko." Strinjali so se z mano in smo šli. Piran, prelep, obsijan s soncem, nas je sprejel kot stare znance, prav tako naši čudoviti gostitelji na šoli. Začetnih dva, tri dni je bilo malo mučno, saj so učenci prav čudno gledali nekatere učitelje, ki so morda zdaj prvič tako neformalno poskusili govoriti z njimi slovensko. Za uvod sem sicer dovolila kolegici spremljevalki, da me je prevajala učencem v madžarščino, da bi dobro razumeli. "Vemo, da so počitnice, da ne moremo imeti strogega šolskega pouka; ampak namen našega druženja je, da vse, kar počnemo, delamo v slovenskem jeziku. Tudi če se pogovarjamo na sprehodu, plavanju, pri kosilu ali večerji, če nakupujemo ali smo na izletu... Poleg zabave in druženja je najpomembnejše spontano učenje slovenskega jezika..." Potem smo se predstavili drug drugemu in se dogovorili, da se trudimo zapomniti si čim več slovenskih besed in stavkov. Nič več madžarskih navodil in prevodov!

In je šlo. Iz dneva v dan bolje. Vsak dan smo od učencev slišali več slovenskih besed, pozdravov, raznih vljudnostnih izrazov. Posebej zanimiva je bila skupinica učencev, ki je delala v gledališki delavnici. Naučili so se in zaigrali dramatizirano pravljico o volku in kozličkih - le z nekaj intenzivnimi vajami, brez kakršnega koli prevajanja. Bili so izvrstni! Na porabske šole prihaja kar nekaj mentorjev različnih zunajšolskih dejavnosti iz Slovenije. Na prvi pogled je to pozitivno, saj bi se naj učenci tako učili slovensko in to je bil nekako osnovni razlog, zakaj pripeljati mentorje, ki govorijo samo slovensko. A - glej ga, zlomka! Zadeva ne deluje, ker domači učitelji, ki so v vlogi somentorjev, mislijo, da so zraven zato, da učencem prevajajo!!! (No, ena izmed mentoric se celo sama zelo trudi govoriti z učenci madžarsko...) V bodoče bo potrebno to korenito spremeniti, ker v taki obliki izgublja zadeva svoj smisel.

A vrnimo se v Piran. Jezikovni počitniški teden je tekel veselo, zabavno, pestro, z vedno več slovenščine v medsebojnem sporazumevanju. Počutila sem se prijetno, saj je zame bil to še eden trden dokaz, kako veliko bi se dalo učence v šoli naučiti slovenščine, če bi se učitelji vsaj malo bolj potrudili in, preprosto, več govorili z učenci slovensko; če bi se začeli zavedati svoje izjemno pomembne vloge in poslanstva med mladimi in če bi sami z medsebojnim nenehnim slovenskim sporazumevanjem bili zgled... A to je že znanstvena fantastika. Žal mi je vseh teh otrok, ki se jim v šolah (najbolj kritično je na gimnaziji) jemlje možnost, da se dobro naučijo slovensko, saj starši, če jih že tja vpišejo, to upravičeno pričakujejo. Neki dan sem na obali sedela poleg deklice, ki jo poznam le na videz - leto dni se je na gimnaziji učila slovenščino, je pa iz povsem madžarske družine - in sem se poskušala z njo malo pogovarjati, na primer take težke stvari, kot so vprašanja: Kako ti je ime? Si zdaj prvič na morju? Ti je všeč? Boš še prišla? ... Dijaki, ki se na gimnaziji v Monoštru učijo nemščino ali kateri koli tuji jezik, znajo na taka vprašanja odgovoriti po nekaj tednih pouka, moja uboga "sogovornica" pa ni razumela niti enega vprašanja in bila kar tiho. Poskusila sem obrniti besede, poenostaviti, nič. In na koncu: malo z rokami, nogami in z malo prevoda. Žal. Zanjo in še za marsikaterega dijaka je bilo to leto pri pouku slovenščine izgubljeno. Za veliko večino so izgubljena vsa štiri leta, a učiteljice to sploh ne moti. Prav nasprotno, zdi se ji, da je zelo dobra. Razumi, če moreš...

Danes po kosilu smo se poslovili. Lepo, po slovensko. In še na avtobusu se je govorilo slovensko, vse do Porabja. Naslednje leto na piranskih počitnicah se bo gotovo spet... Kaj pa vmes???