Jara kača zgodbe o učiteljici asistentki, ki je in je ni, pa bi morala biti in ne, in kaj če bi morda bila... se vleče že čez vso Slovenijo, preko medijev, pisem, ustne in pisne podpore, uradniških obljub in sprenevedanj, postaja nevarna kot zgornja prelepa zelena mušnica in je prišla vse do Državnega zbora, kjer sedi tudi nekaj zaupanja vrednih poslancev, ljudi, ki že leta in leta spremljajo problematiko Slovencev za administrativno mejo, in jim ni vseeno, kako velik ali majhen bo jutri in pojutrišnjem slovenski kulturni, tudi etnični prostor. Zgodovina odnosov matične Slovenije do problematike Slovencev v Porabju je zelo pestra; od komedije finih fantov in punc, ki se ne bodo nikomur zamerili, in so me velikokrat okregali, ko sem renčala o recipročnosti in še čem, do znamenitih junaštev večnega Franca Pukšiča v Budimpešti, ko je madžarski strani hotel povedati, kaj ji gre, kar bi bil končno prvi slovenski politični uspeh na Vzhodu, a so ga kar njegovi zelo hitro utišali, če se ne motim, celo zamenjali... Madžari pa so to slovensko pritlehnost, prestrašenost, morda diplomatsko nesposobnost leta in leta spretno izkoriščali. Delegacije so potovale sem in tja, vse povprek se je obljubljalo in pri obljubah največkrat ostajalo. Potem se je začelo na glas govoriti o nesposobni in premalo glasni manjšini, ki da si ne upa nastopati do madžarskih oblasti dovolj odločno, glasno in zavzeto. In je ob neki priložnosti bil povabljen v informativni program slovenske nacionalne televizije predsednik Zveze Slovencev, da pokomentira nek obisk in neke obljube. Bil je kritičen, odločen, glasen. In reakcija slovenske strani? Neverjetna, a za poznavalce pričakovana: opozorilo s strani zunanjega ministra Rupla, naj pazi na svoje besede, saj bo s takim načinom javnega nastopanja pokvaril odlične slovensko-madžarske odnose!!!!! In kaj lahko iz tega sklepamo? Da je slovenska manjšina, če je potrebno, lahko tudi žrtvovana za odlične meddržavne odnose! Velikokrat sem imela take občutke in mnogokrat so Porabce peljali žejne čez vodo, čeprav bi, vsaj tu in tam, bilo z njihove strani potrebno pokazati malo več odločnosti...
Pa se vrnimo k poslancem; Komisija DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je tudi letos, kot vidimo na prvi fotografiji, takole vstopala v seniško šolo; prisrčen obisk, veliko besed, tudi obljub, a znosno. Bilo je simpatično... Tudi z našo učiteljico asistentko so se srečali, na šoli so hvalili njeno pomoč in prepričani smo bili, da so stvari urejene. Pa niso bile... Ne bom ponavljala vseh postaj križevega pota, ki jih je (in mi skupaj z njo) prehodila naša požrtvovalna učiteljica; zgodba se je pred dobrim mesecem prelila v pisno poslansko vprašanje, naslovljeno na ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu in šolskega ministra, kjer so avtorja zanimale predvsem tri stvari; zakaj nenadno nepodaljšanje pogodbe z učiteljico asistentko, katere aktivnosti se izvajajo oz. načrtujejo za zagotovitev ustrezne ravni poučevanja slovenščine v Porabju in s tem ohranjanja slovenskega jezikovnega prostora, in kako se bodo v bodoče zagotavljali pogoji za ohranjanje slovenščine v zamejstvu in po svetu. Lahko samo čestitam avtorju za tako premišljena in tehtna vprašanja. Pred nekaj dnevi je prišel skupen odgovor. Seveda sem ga temeljito preštudirala in nanj tudi odreagirala. S strani Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je bilo odgovorjeno jasno in korektno: njihova pomoč za 4-mesečno financiranje dela učiteljice asistentke je zagotovljena. To je gotovo več, kot so dolžni storiti, plemenito, z mnogo razumevanja za problematiko in res smo jim hvaležni.
A zgodba s šolskega ministrstva? Konkretna vprašanja so dobila abstraktne odgovore, izgovore o doslejšnjem nesistemskem financiranju... Aha, zakaj pa se, gospodje, ne potrudite za sistemsko financiranje??? Ja, saj so obljube o tem, kako zelo se bo pomagalo, kako se vse pomoči Porabju ne bo zmanjševalo, kako se vsi zavedajo usodnega pomena te pomoči... Potem pa, za božjo voljo, zadeve uredite, da ne bomo naše jare kače vlačili še kam in kar naprej, da bomo v miru opravljali svoje naloge, ne pa se izčrpavali v zgodbah kaj bi bilo, če bi bilo...!!! Vsi vse vemo, tudi to, da v porabskih šolah potrebujemo vsaj dva učitelja iz Slovenije. Ni to takšen strašen strošek, zaradi tega slovenski proračun prav gotovo ne bo šel v bankrot... Če pa v Porabju ne bomo sposobni zagotoviti ustrezne ravni pouka slovenščine, pri kateri bi se učenci tudi kaj naučili in slovensko spregovorili, pa se bo slovenski jezikovni prostor, stoletja ohranjan kljub pritiskom, kmalu začel nevarno krčiti. In se bo krčil in krčil in mi bomo nemo zrli to počasno umiranje in kazali drug na drugega in iskali krivce. Kako, hudiča, ne razumete??? Za vse, tudi ne povsem čiste zadeve, se najdejo sredstva; če je politična volja. Če so ljudje iskreni, odgovorni in držijo besedo... Upam, da bo avtor poslanskega vprašanja, Samo Bevk, še koga kaj povprašal... In vedno več nas je in bo, ki zahtevamo konkretne odgovore. Zaradi zaveze, poštenosti in čistega srca... Zaradi prepričanja, da se slovenski kulturni in jezikovni prostor ne konča na razvodju Mure in Rabe ali - kar na Muri...
http://www.drugisvet.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar