Obiski z obljubami, brez obljub ali kar tako

Del porabskega vsakdana so tudi obiski, seveda iz slovenskih in madžarskih logov: obiskujejo nas državni predsedniki, ministri, sekretarji, poslanci, take in drugačne komisije Državnega zbora, pa še upokojenci, gobarji, šolniki, znanci, prijatelji, umetniki ... Ti obiski so več ali manj del manjšinskega vsakdana, del življenjskega utripa v Porabju, vsak pa jih vidi na svoj način. V šolah včasih delujejo malo moteče, če jih je preveč, narodnostni predstavniki pa se ob teh, predvsem političnih obiskovalnih ritualih, večkrat le grenko nasmihajo, saj je jasno, da so vreče obljub, ki jih obiskovalci z najvišjih političnih položajev obvezno delijo, skoraj gotovo napolnjene z zrakom. Izkušnje nam kažejo, da to res drži. Možje (skoraj) v črnem + dama so Porabje obiskali enkrat spomladi - bil je to simpatičen obisk spoznavne narave, zato ni bilo znamenitih vreč ... Le-te pridejo v naročjih ministrov, državnih sekretarjev, vodij raznih vladnih in ministrskih služb običajno na kakšna praznovanja. V slavnostnih govorih se obljublja vse povprek in nagovarja Porabce, naj rečejo, napišejo, sporočijo, kaj potrebujejo od ljube matične dežele oziroma kaj naj le-ta v podobah gospodov politikov stori, reče, uredi pri madžarskih ali slovenskih oblasteh. Kar bodo želeli, bodo dobili! In - verjemite - Porabci so dolgo bili prepričani v verodostojnost takih obljub. No, ko se nekaj mesecev ali let ali desetletij ni nič zgodilo, primerek dajalca obljub pa je bil (so bili, ker ni bil le eden) že davno na deponiji politične ali diplomatske zgodovine, so v Porabju začeli dojemati: eno je dajanje obljub, drugo je izpolnitev le-teh. Niso bili sicer vsi dajalci obljub brez pokritja, bilo je kar nekaj takih, katerih obljube so se uresničile, a prvih je bilo bistveno več. Tako se pri ljudeh, ki se jim kar tako obljublja, ustvari nezaupanje. Kako verjeti? Komu še verjeti?? Obljube iz Budimpešte znajo biti prav genialne: javno se podpišejo pogodbe, kamere brnijo, fotoaparati bliskajo, a vedno manjka kakšen podpis, recimo tistega, najbolj odgovornega. In se čaka, piše, telefonira, meseci tečejo, tudi leta, zgodi pa se - nič. Ali morda kdaj kaj malega ... Potem se zamenjajo vlade, ministri, uradniki, nič ni več tako, kot je bilo, in tisto prejšnje ne velja več. Kaj pa mi, majhni človečki, tu na periferiji??? Iščemo novo pot, vse od začetka ... In jo iščemo tako dolgo, da volivci zamenjajo aktualne politike z novimi ...

Tudi včeraj smo v Porabju imeli obisk, predstavnike poslancev Državnega zbora, ki delujejo v skupini slovensko madžarskega prijateljstva. Bili so na poti k madžarskim kolegom v Budimpešto in so na terenu želeli slišati, v katerih smereh naj se pogovarjajo z madžarskimi politiki. Seveda smo jih opremili s številnimi informacijami, žal je več tistih negativnih. Upajmo, da bodo uspešni.

Nisem mogla mimo te, tudi sposojene zanimive fotografije: predsednik državnozborske komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Večni Franc, zamišljen, zaskrbljen ... Spoštovani predsednik, razumem vašo držo, saj sem tudi sama velikokrat taka, a me ne fotografirajo ... Vaša komisija opravlja plemenito poslanstvo in verjamem, da nas ne boste pozabili tudi v bodoče, ko bomo, skromni, kot smo, zaprosili, da pocukate za rokave gospode na MIZKŠ, ki so nam obljubili sistemsko rešitev problematike učiteljev asistentov s 1.1.2013. Ni potrebno velikih besed ali denarjev, le ljudi, ki svoje obljube tudi izpolnijo. Res sta minister in državna sekretarka na MIZKŠ dala obljubo, da se bo problematika sistemsko rešila, a ta proces, ki se ne zgodi čez noč, je potrebno izpeljati. Časa je malo - dela že kdo kaj na tem?

Upajmo, da bomo čez dva meseca na kateri izmed porabskih šol spet tako nasmejani, kot smo bili pred nekaj meseci ob enem izmed obiskov - na zgornji fotografiji - v Števanovcih. In še moj skromen nasvet vsem, ki prihajate v Porabje s prej omenjenimi vrečami obljub: naj bodo vreče manjše in v njih vsaj nekaj uresničljive vsebine. V nasprotnem primeru - bodite prijazni, nasmejani in - tiho ...