Nisem pozabila, da mi v zbirki slovensko- madžarskih izštevank, pardon, meddržavnih sporazumov, manjka kandirana višnja na tortici - najbolj znamenit izmed vseh znamenitih sporazumov, tisti, ki ima zveneč naslov Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini v Republiki Madžarski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji. Za uvod v komentar: ta prelep naslov sem zapisala pravilno, ker preprosto ne prenesem slovnične šlamparije, ki jo nosi že 20 let originalni naslov; neštetokrat sem raznoraznim pomembnežem razlagala, da glagolska zveza zagotoviti pravice zahteva v tem kontekstu ob sebi dopolnilo v 3. sklonu - komu, čemu? in nikakor koga, česa?, kot je zapisano v originalnem naslovu tega sanjskega sporazuma!!! Vsi veleumi, ki so stikali modre glave in pred dvema desetletjema kreirali te zgodovinske pomembnosti, žal niso premogli (a le v slovenskem jeziku, ker je madžarska verzija pravilna!) niti osnovnošolskega znanja slovenske slovnice ali pa je že takrat ta šlamparija kazala odnos slovenske strani do tega papirja... (Tudi to, gospodje in gospe, spada k domoljubju!!! Ne le floskule o ljubezni do jezika!!! Vsak, ki javno nastopa - govorno ali pisno - bi se tega moral zavedati!!! Takih zmazkov pač ne bodo rešili festivali domoljubnih pesmi, ki v teh časih in okoliščinah zvenijo kot sarkazem, čeprav z domoljubno poezijo ni nič narobe... Moti me, kdo, kdaj in kako jo ponuja...)
Pa se vrnimo v romantično preteklost, tako lepo, kot prepevanje monoštrskih srednješolcev na zaključku šolskega leta... Pred natanko 20. leti, 6. novembra 1992. leta v Ljubljani, sta zunanja ministra Slovenije in Madžarske, dr. Dimitrij Rupel in Geza Jeszensky, podpisala Sporazum o recipročni zaščiti slovenske in madžarske manjšine v obeh državah, se je istega dne glasilo tiskovno sporočilo slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve. Seveda niso pozabili dodati, da bo ta sporazum, ki je prvi take vrste s katero izmed sosednjih držav, kjer živi slovenska manjšina, in zato tako zelo pomemben, rešil vse kompleksne probleme zaščite jezika in identitete, pospešil razvoj šolstva, gospodarstva, obmejnega sodelovanja... Indija Koromandija, torej. Mediji so poročali, politiki se trkali po junaških prsih; a kajkmalu smo mi, ki bi morali iz teh grandioznih stavkov črpati kakšne praktične konsekvence, začeli ugotavljati, da so sporazumski spektakel potrebovali le politiki, ki svoje mandate odsanjajo in se jih zamenja... Večkrat sem javno rogovilila z besedo recipročnost, a so me hitro utišali, češ, da je govoriti o osnovnem slovarskem pomenu te besede pač nespodobno in nediplomatsko! Torej, naj pozabim, kaj ta beseda v resnici pomeni, kajti slovenski politiki so fini, spodobni, olikani ljudje, in ne morejo kar tako očitati madžarski strani, da česa za Slovence v Porabju ni naredila, saj imata državi vendarle odlične medsebojne odnose, naravnost ljubezensko razmerje!!!
In se malo pozabavajmo z vsebino obravnavanega sporazuma, tako lepo, kot je ta zimska idila na zgornji sposojeni fotografiji... Sporazum ima zelo poveden uvod, ki mu sledi 17 členov. Vsebinsko se dotika vseh področij manjšinskega življenja, pozornega bralca - pa naj mi pravniki oprostijo - pa vseeno zmotijo abstraktni glagoli, ki se nenehno ponavljajo: spodbujati, podpirati, priporočati. Iz slednjega je tudi samostalnik priporočila, ki naj bi jih sprejemala Slovensko-madžarska mešana komisija za spremljanje uresničevanja določil sporazuma. Torej priporočila, ne zaveze, na kar so me pred leti glasno opozorili na nekem sestanku v Budimpešti, češ, to so samo priporočila, kar pač pomeni, da uresničevanje ni nujno. No, da ne bom krivična; pojavljata se tudi glagola zagotavljati, zavezovati se (seveda v nedovršni obliki, zato se lahko zavezujemo in zagotavljamo vedno znova...).
Že v 1. členu državi, podpisnici zagotavljata možnost za ohranitev in razvoj ter svobodno izražanje kulturne, jezikovne, verske in celovite slovenske oz. madžarske identitete manjšin in njunih pripadnikov. Kako lepo! V ta namen bosta sprejeli in uveljavljali ustrezne ukrepe na vseh področjih življenja, v 2. členu piše, da bosta podpirali pouk v maternem jeziku in učenje materinščine v vsej šolski vertikali, pa izmenjavo gradiva, učencev, učiteljev, študentov, štipendij, spodbujali učenje manjšinskega jezika, kulture in zgodovine tudi pri večinskem narodu... Zagotavljali bosta tudi enakopravno javno rabo manjšinskega jezika na narodnostno mešanih območjih (4. člen), zagotavljali lastno informacijsko dejavnost manjšin (5. člen), podpirali ustanavljanje, delovanje in sodelovanje manjšinskih raziskovalnih organizacij in znanstvenih ustanov (6. člen), podpirali tak gospodarski razvoj regij, ki bo preprečeval izseljevanje prebivalstva ter spremembo etničnega sestava avtohtonega ozemlja manjšin (7. člen), zagotavljali manjšinsko politično predstavništvo na vseh ravneh (8.-9. člen), skrbeli za prometne povezave (10. člen), zagotavljali materialno in drugo podporo (12. člen). In še 13. člen dobesedno: Nobene določbe tega sporazuma ni dopustno razlagati ali uresničevati tako, da bi se s tem znižala raven zagotovljenih in že doseženih pravic... Ta, prav poetična vsebina je dajala naivnim upanje, realistom pa zbujala dvome. Saj je tako lepo, da ne more biti res! In ni bilo. Zelo dolgo. Dvajset let drobtinic in tu in tam kakšen večji grižljaj. Pa poglejmo!
Malo teme, še več oblakov in tam nekje daleč sonce... Šele po dveh desetletjih se nekako ureja status narodnostnih šol, s prevzemom ima manjšina več vpliva in pristojnosti, večje so teoretične možnosti sodelovanja z matico, mislim na gostujoče vzgojiteljice, učitelje... Teoretične možnosti pravim, ker se ob konkretnih rešitvah ves čas spotikamo ob zakonske ovire ene ali druge države, ki jih po romantičnem sporazumu tudi ne bi smelo biti, pa so. Največkrat nepremostljive. Nekaj smo na šolskem področju torej pridobili, še več pa izgubili, namreč učence, ki bi od doma prinesli vsaj nekaj slovenskih besed. To seveda ni stvar sporazuma, ampak pogojev, predvsem gospodarskih, ki bi jih le-ta naj zagotavljal. Kaj se je v Porabju v dveh desetletjih zgodilo, da bi slovenščina lahko bila zanimiv jezik in bi starši otroke k pouku vpisovali s pozitivno motivacijo? Skoraj nič ali celo nič. Prometne povezave?? An, ban, pet podgan... Manjšinski poslanec v madžarskem parlamentu? Ni šans. Slovenski duhovnik v porabskih vaseh? Je bil in ga ni več, aktualnemu madžarskemu pa se to res ne da... Skrb za gospodarski razvoj, ki bi preprečil izseljevanje Slovencev in priseljevanje prebivalcev večinskega madžarskega etničnega porekla? Kje pa! Razglejte se malo po lepih andovskih, veriških in drugih gričkih! Obnovljene stare ali novozgrajene hiške so vikendi madžarskih meščanov...
Da ne bom dolgovezila: sporazumi, kar nekaj njih, se podpisujejo še dalje; ob vsakem pomembnem državniškem ali ministrskem ali sekretarskem obisku, ker gospoda pač mora kameram in fotoaparatom pokazati kaj konkretnega. Porabci pa morajo živeti dalje, tudi takrat, ko ugasnejo kamere in bliskavice fotoaparatov in ko podpisovalci že davno pozabijo, kam vse so dali svoje podpise... Zato sem globoko prepričana, da je podpisovanje vseh teh meddržavnih sporazumov, ki v veliki večini sploh niso usklajeni z zakonodajo države, kjer naj bi veljali, zgolj družabna igra politike...
Ni komentarjev:
Objavite komentar