Kaj bo z učenjem slovenščine v Monoštru?

Skozi dve desetletji se je v Porabju odnos do učenja in ohranjanja slovenščine bistveno spremenil. Če je takrat bila slovenščina nekaj samo po sebi umevnega, edini jezik porabskih babic in dedkov, eden od dveh jezikov njihovih otrok in šibkejši jezik vnukov, ki so se ga le-ti, brez posebnih občutij in utemeljitev ter z malo podedovanega sramu, učili in ne dovolj naučili v šoli, je danes slika povsem drugačna. Starši današnjih šolarjev so ti, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sami kot šolarji doživljali čas toliko opevanih demokratičnih sprememb, čas, ki je odprl meje na Zahod, gradil v Monoštru Oplovo tovarno kot simbol nove, kapitalistične dobe, z nemščino kot zaželenim jezikom sporazumevanja. Prišla je še internetna doba s »surfanjem, lajkanjem in tvitanjem«, z neobhodnim učenjem angleščine, čas bega, izbire, svobode in iskanja priložnosti zase in za otroke… Čas hrepenenja po lepšem in boljšem življenju, kar je neodtujljiva in legitimna pravica vsakega posameznika, čas, ko je bilo potrebno samo razpreti krila in poleteti. Proti zahodu, se razume, ker je na jugu, od koder so prihajali vabni klici matične domovine Slovenije, bilo malo ali skoraj nič priložnosti… Matična domovina Slovenija je prihajala v Porabje s kulturo, knjigami, izobraževanjem, obljubami, romantičnim pojmovanjem slovenstva in občasnimi opozorili, da je pravo le slovenstvo, kakršnega si za Porabce zamišljajo gospe in gospodje v Ljubljani. A od vsega naštetega se, žal, ne da živeti! Porabcem režejo kruh madžarska, avstrijska ali nemška podjetja, in dober delavec mora biti tudi jezikovno lojalen. Le redki srečneži lahko na svojih delovnih mestih kot jezik sporazumevanja uporabljajo slovenščino. Zakaj le redki? To je zgolj retorično vprašanje za politike, gospodarstvenike in diplomate z obeh strani administrativne meje. Številni inicialni gospodarski projekti, konference, simpoziji in forumi so zaživeli in umrli v neštetih in prenapihnjenih medijskih prispevkih. Ko si zaželim malo zabave, razvedrila in smeha, listam po številkah časopisa Porabje izpred pet, deset ali več let in prebiram veleumne članke o gospodarskih povezavah in praviloma bodočih slovenskih naložbah v Porabje; neverjetno, kaj vse prenese ubogi papir!
Danes se v porabskih šolah poučuje slovenščina, celo madžarski starši jo izberejo kot jezikovno priložnost za svoje otroke. Imamo učence, imamo dvojezični šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih, slovenščina se poučuje na osnovni in v srednjih šolah v Monoštru, a umestno vprašanje staršev, če bo za njihove otroke slovenščina res priložnost, ostaja mnogokrat neodgovorjeno.

V monoštrski osnovni šoli Aranya Janosa, na razredni stopnji, smo pred skoraj štirimi leti uspeli uvesti t. i. narodnostni program pouka slovenščine, torej slovenščino kot predmet, 5 ur tedensko za prijavljene učence. Takratna slovenska skupina v 1. razredu je štela 9 učencev, katerih starši so vpisali otroke k slovenščini z namenom, da se le-ti resno kaj naučijo. Naša prizadevanja pod sloganom Slovenščina kot priložnost za vaše otroke so obrodila sadove, Državna slovenska samouprava je celo izdala mojo avtorsko dvojezično knjižico in zgoščenko pod istim naslovom z aktualnimi informacijami in spodbudami za starše. Uspelo nam je prav tako pridobiti učiteljico, za katero smo menili, da bo primerna za to izredno zahtevno nalogo...

Tudi naslednje leto se je vpisalo 6 učencev, pridobili smo še eno učiteljico, ki je izjemna, taka, kakršni bi morali biti prav vsi narodnostni učitelji ... Tretje leto, na žalost, nismo dobili dovolj prijav za narodnostno skupino... Poleg teh dveh razredov sta na isti šoli bili še 2 skupini učencev, ki sta se učili slovenščino v krožku...



In velika slovenska skupina malčkov v monoštrskem vrtcu... Vse to je bilo - pretekli čas, pa malo sedanjika - v prihodnosti bo, na naše razočaranje, drugače, če se ne bodo zganili tisti, ki so v prvi vrsti za to odgovorni, to pa so: najprej slovenske organizacije, potem šole in kot tretja matična Slovenija. V vrtcu bo slovenska skupina seveda tudi v prihodnje, žalostno je le to, da ti otroci ob vstopu v šolo preprosto poniknejo in se učijo nemščino ali angleščino, le slovenščine ne... Aha, zakaj?? Ja, tu smo! Z žalostjo in razočaranjem, ker se čutim soodgovorna, ugotavljam, da bo t. i. slovenska skupinica sedanjih četrtošolcev verjetno v 5. razredu ukinjena, saj starši (tudi sama sem v tem primeru še v tej vlogi, kar je še težje) ugotavljajo, da ta 4-letni pouk slovenščine ni izpolnil njihovih pričakovanj in ni prinesel nobenih rezultatov, saj učenci, ki so skoraj vsi odličnjaki, po štirih letih ne obvladajo niti najbolj preprostih komunikacijskih vzorcev (pesmice in seznami besed brez uporabne vrednosti pa jim gredo), ker je učiteljica z njimi najraje govorila madžarsko in poučevala slovenščino v madžarščini... Seveda sem velikokrat intervenirala, celo tako daleč, da je gospa trenutno globoko užaljena in ne govori z mano... Po štirih letih razredne stopnje se šolarji na Madžarskem odločijo za še 4-letno nadaljevanje šolanja na osnovnošolski predmetni stopnji ali se vpišejo v 8-letno gimnazijo (seveda je možna tudi oblika 4-letne gimnazije po osmem razredu osnovne šole).

In kaj čaka slovensko skupinico monoštrskih četrtošolcev? Na našo veliko žalost, nič dobrega. Na gimnaziji slovenščina zaradi popolnoma nekompetentne učiteljice - oh, groza, ki je prepričana, da dela dobro - umira na obroke. Odgovorni pa nič! Kot da je nekomu to v interesu... Če hočemo stanje spremeniti, krvavo potrebujemo učitelja iz Slovenije, ker ustreznega domačega za gimnazijo v Monoštru nimamo. Na predmetni stopnji osnovne šole Istvana Szechenyija je še slabše, tam praktično vsaj minimalno ustreznega učitelja slovenščine sploh ni. Potrebujemo učitelja iz Slovenije!!! Torej?? Bomo pustili, da zaradi birokratskih zank, nesposobnosti reševanja problemov, nekritičnosti in nesamokritičnosti odgovornih slovenščina v monoštrskih šolah - v osnovni šoli in na gimnaziji - umre???

P.s.: Moj sin je eden izmed teh nesrečnih četrtošolcev; še sreča, da ima mamo, ki je tudi namesto učiteljice postorila vse in še več. Grozno mi je zaradi tistih osmih sinovih sošolcev ...