Tudi v Monoštru smo pred nedavnim gledali lunin mrk; na fotoaparat sem se spomnila, šele ko je šel proti koncu... A ni bil le lunin mrk, še kakšni so bili. Da se ne bi komu zamerili, mnogi v Porabju elegantno mrknejo, sicer ne tako malo kot ta luna na fotografiji... Aha, odgovor na vprašanje v zadnjem zapisu moram dati. Številni klici in mnenja, bentenje in še kaj. Po vseh, zelo različnih nasvetih sem se odločila. Pedagoški vodji gimnazije je brez dodatnih obrazložitev bilo sporočeno, da bo moj sin prihodnje šolsko leto obiskoval 5. razred na gimnaziji, in sicer v slovenski narodnostni skupini. Gospa je vzela na znanje, rekla, da je v redu, ker je med drugim tudi odličen učenec, in tako je zgodba končana. Zanje, zame ne!!! Zame še vedno le v primeru mojih dveh pogojev; če ne bosta izpolnjena, gre moj sin na OŠ v angleško skupino ali pa tretjo pot, v Slovenijo, kjer sem na mariborski šoli v bližini našega stanovanja tudi že dogovorjena. Ja, ni problem moj sin, grozno mi je zaradi njegovih sošolcev, ki nimajo takih možnosti, in lahko samo ostanejo, prikrajšani za znanje slovenščine in znanje tujega jezika. Severna Koreja, vam rečem...
To pa je že druga zgodba, od tropičja v naslovu dalje, tradicionalno recitiranje slovenske poezije, ki ga organizira Državna slovenska samouprava. Tokrat je potekalo v knjižnici gornjeseniške šole, udeležilo pa se ga je 29 učencev seniške, števanovske in monoštrske šole, od 1. do 6. razreda. Učenci so nastopali v 3 skupinah, po 2 razreda skupaj, vsak je povedal eno obvezno pesem in eno po lastni izbiri. Iz leta v leto ugotavljam, da so recitacije boljše, tako učenci kot učitelji se trudijo, v tem letu ob izdatni pomoči učiteljice asistentke - njen pozitiven trud in vpliv na izgovor slovenskih besed je bilo čutiti pri večini nastopajočih.
Seveda sem tokrat tudi malo pristranska in objavljam slikco treh - četrte nastopajoče žal ni zajel objektiv - recitatorjev v drugi skupini, "mojih" monoštrskih četrtošolcev; Julija je bila skoraj tretja, Samuel, ki je nastopil zunaj konkurence, in bil odličen, je dobil posebno priznanje, in Zalan, zmagovalec druge skupine (3. in 4. razred). Vsi trije odličnjaki, vpisani za naslednje leto v slovensko skupino na gimnazijo. A ne le moj sin, tudi drugi s figo v žepu, le da oni skoraj obsojeni na to odločitev in prikrajšani za marsikaj. Kaj res nikomur ni mar????????? Državna slovenska samouprava, kot posredno odgovorna tudi za pouk slovenščine v Monoštru, (konec koncev je po madžarski zakonodaji to edina organizacija, neposredna sogovornica madžarskih oblasti, saj ima druga slovenska organizacija, Zveza Slovencev na Madžarskem, zgolj status društva, kar pomeni, da se s takimi vprašanji uradno ne more ukvarjati!!!) bo morala kakšno glasneje reči in iskreno priznati, da tako ne gre več naprej!!! Zdaj je čas, gospe in gospodje, da pogledamo problemom v drobovje in rečemo - kot sem že nekje zapisala - bobu bob in ne fižol s posebnimi potrebami!!!
In ob koncu še ta zgodovinska fotografija strokovne komisije ki je zasedala v pravkar prenovljeni ravnateljičini pisarni, dobro razpoložena, predvsem pa tudi po videzu slovenska - sicer po naključju - oblečena v barve slovenske zastave... Predsednik Državne slovenske samouprave, sekretarka Zveze Slovencev in avtorica tega zapisa smo presojali o kakovosti recitacij. In presodili. Ker na tekmovanju nekdo mora biti prvi ali drugi ali tretji. Sicer pa zmagajo vsi, ki so pogumni, in pridejo. Tudi tokrat. Bilo je lepo, prisrčno, slovensko...
Ni komentarjev:
Objavite komentar